V soboto, preden smo šli spat, smo premaknili kazalce za eno uro naprej (uradno se je to dogajalo ob dveh zjutraj), mnogi so si hkrati navili budilko, da bi pravočasno vstali, saj bo v nas navita biološka ura kar lep čas zmedena. Letos naj bi se premikanje ure dogajalo zadnjič, pa ne bo tako. Očitno smo Evropejci demokracijo pri majhnih stvareh, kot je rekel Junker, vzeli skrajno resno. Na veliko se prepiramo in videti je, da včasih niti znotraj ene družine niso vsi enakega mnenja, kar lahko navsezadnje preberete tudi v naši anketi z znanimi Slovenci. Odločanje o (ne)premikanju časa je torej odloženo – države morajo do prihodnjega aprila povedati, kakšen čas hočejo, leta 2021 pa naj bi se čas, kakršenkoli že, ustalil.
Spreminjamo časovni pas? Evropska komisija že od začetka ni znala čisto natančno pojasniti, kako si predstavlja demokratični dogovor med svojimi članicami, vroče si je želela samo to, da bi se sosede dogovorile za skupni čas. Kar je sicer logično – če se bo recimo Portugalska odločila za poletni čas v sozvočju z edino sosedo Španijo, ta pa s Francijo, ki pa ima več sosed, ni vrag, da ne bi omenjeno sozvočje preplavilo vsega kontinenta. Kar pa je seveda račun brez krčmarja. Skandinavci bolj navijajo za zimski čas, drugod pa se bolj ogrevajo za poletnega, ne vsi – vlade so v dvomih, večina ljudstva pa se veseli svetlih večerov. Skratka, že od začetka je bilo jasno, da bo zmešnjava. In da bo čas, ta absolutno objektivna kategorija, postal predmet političnega kupčkanja.
Pri nas se že dogaja, in to s Hrvaško (s kom pa). Incidenti v Piranskem zalivu so stalnica pred vsakimi volitvami (in se znova dogajajo), zdaj pa se uspešno pridružuje še odločanje o zimskem ali poletnem času. Ne le v Jutarnjem listu, ki ga marsikje pri nas citirajo, tudi sicer je mogoče slišati v medijih, da bo Slovenija spet »zaj…« kot pri pršutu in teranu in kadrovanju v krški elektrarni. Ker pač skozi našo državo potuje veliko njihovih turistov, bi z drugačno odločitvijo o času lahko povzročili še večje kolone na meji. Hrvati so vsekakor za poletni čas, ki bi turiste dlje zadržal ob dragi pijači na obmorskih terasah. Od našega ministrstva za infrastrukturo niso mogli hrvaški kolegi izvedeti nič drugega kot mi – da še ni odločeno, ker poteka dogovarjanje s sosednjimi državami. Vprašanja so očitno že poslana po pošti, odgovorov pa od nikoder. Skratka, Junker se je temeljito uštel, ko je predvideval, da bo ura gor ali dol za Evropejce mala malica. Pri nas je nekako takole – ustrezno ministrstvo se nagiba k standardnemu času, če se bo tako odločila večina sosed (ampak tega seveda še ne ve), po neki manjši raziskavi javnega mnenja pa naj bi se ljudstvo nagibalo k poletnemu času. Tista urica več na vrtu ali pa na plaži je pač veliko vredna. O zimskih jutrih ne razmišljamo. Vsaj za zdaj ne. Nismo še doživeli, kako je konec decembra vstajati uro prej.
A če bomo čez dve leti sprejeli poletni čas, bomo v bistvu zamenjali časovni pas, ti pa so naravnani po menjavi svetlobe in teme. Kar pa zelo vpliva na naše življenje v psihičnem in fizičnem smislu. Bo kdo poslušal strokovnjake, ki opozarjajo, kako neumno se je bosti z naravo?
Vstajanje v temi je problem. Nam tista ura več ali manj svetlobe zjutraj in zvečer v resnici povzroča velike težave? Najlažje to ugotovimo, če potujemo po svetu – če gremo na zahod, potrebujemo za vsako uro razlike v časovnem pasu en dan, da se prilagodimo. Če potujemo na vzhod, je za prilagoditev potrebno dan in pol. Se torej tista ura, ki nam zmanjka jutro po premiku časa, v resnici ne pozna kaj dosti? Somnologinja (strokovnjakinja za spanje) Lea Dolenc Grošelj ni prav nič navdušena nad igračkanjem s premikanjem časa, saj je izjemno pomembno, da se ravnamo po dnevni svetlobi. Ničkolikokrat je poudarila, da premalo spanja povzroča bolezni srca in ožilja, diabetes in nevšečnosti z nezbranostjo (več nesreč je zaradi zaspanosti kot pa alkohola). Še posebej so prizadeti otroci, ki se zaradi prezgodnje šole in premalo počitka borijo z debelostjo in utrujenostjo, ki jo skušajo pregnati s preveč hrane. Šola, ki se začne ob devetih po soncu, bi bila ravno pravšnja, tudi starši bi imeli manj težav z varstvom, saj bi pouk trajal dlje. Tako pa naši otroci po premiku ure vstajajo ob šestih zjutraj (po soncu), če so sorazmerno blizu šole, in veliko prej, če morajo čakati šolski avtobus. Če bi se odločili za celoletni poletni čas, bi otroci kar šest tednov dlje vstajali v temi. Odrasli pa tudi.
Znanost je nedavno odkrila tako imenovane cirkadiane gene, ki uravnavajo ritem v 24 urah, in še dodatno potrdila, kako zelo je pomembna dnevna svetloba, še posebej jutranja, saj prekine izločanje melatonina, ki ga imenujemo tudi hormon spanja. In se zbudimo. Kako uravnavajo spanje vesoljci ali delavci, ki delajo v umetni svetlobi (recimo v treh izmenah)? S pomočjo skrbno izbranih spektrov svetlobe, najbolj podobna jutranji prebujevalki je modra svetloba. Skandinavci, ki imajo pozimi zelo malo dnevne svetlobe, so tudi pravi strokovnjaki za ustrezno umetno svetlobo, na lanskem evropskem posvetu o premikanju ure pa so bili večinoma za čas po soncu. Že vejo, zakaj.
Zakaj smo uvedli premični čas? Zato, da bi v kriznih časih prihranili energijo. Začelo se je med prvo vojno, nadaljevalo med drugo, na to idejo pa so se ponovno spomnili v osemdesetih letih med naftno krizo. A so kmalu ugotovili, da prihrankov ni, zmešnjava pa velika, če se države nočejo prilagoditi. Nekateri se še spomnimo, kako so vlaki eno uro čakali na meji, ker se nekdanja Juga ni hotela takoj priključiti premikanju časa, in kako nismo vedeli, kdaj bodo letala pravzaprav vzletela. In kdaj lahko pokličeš poslovnega partnerja v drugi državi, ki ali še ni prišel na delo ali pa je že odšel.
Vprašali smo: Kateri čas dobi njihov glas?
Če nas bo država vprašala, kateri čas nam je ljubši – zimski, torej tisti po soncu, ali poletni, ki nas v toplejših mesecih razveseljuje z daljšim dnem, v zimskih pa kaznuje z mračnimi jutri –, kaj bomo odgovorili? Povprašali smo nekaj znanih Slovencev.
Lučka Kajfež Bogataj, klimatologinja: »Definitivno poletnega, četudi bo pozimi zjutraj dlje tema.«
Luka Jezeršek, kuharski mojster: »Osebno nisem za prestavljanje ure. Sam se nagibam k poletnemu času.«
Tanja Cegnar, meteorologinja: »Zimski čas je v Sloveniji bližje sončnemu, zato sem za zimski čas.«
Boris Cavazza, igralec: »Nič se ne bi odločal, obdržal bi kar oba časa, zimskega in poletnega. Tako, kot je bilo v – kmalu – dobrih starih časih.«
Marjan Kogelnik, svobodni raziskovalec: »Naravi je vseeno, kako želi kdo meriti čas, vse se namreč ravna po svojem cikličnem času in ne po našem linearnem. Če pa že, naj bo poldne ob 12. Uri, in če je zimski čas torej bolj naraven, bolj po soncu, sem torej za zimski čas. Smo vendarle še vedno bitja narave, navkljub vsej silni tehnokraciji, in nas še vedno opredeljujejo naravni cikli.«
Zoran Predin, pevec: »Meni je vseeno. Edino, kar me zanima, je, da bo Evropa usklajena, da ne bomo neprestano vrteli kazalcev.«
Dušan Rutar, psihoanalitik in filozof: »Zdi se mi prav fino, da je poleti tako dolgo svetlo, ko prestavimo uro.«
Ema Kurent, astrologinja: »Ker ravnokar prehajamo na poletni čas, ko kazalce pomaknemo za eno uro naprej, bi mi čisto ustrezalo, če ostanejo tam, kjer so, da torej ohranimo zimski čas vse leto. Dejansko pa se mi zdi najpomembneje to, da se vse evropske države, ki spadajo v časovno cono CET (centralno evropski čas), uskladijo, ker bi bilo zelo neprijetno, če bi se vsaka država odločila po svoje. Mislim, da bi morali evropski poslanci glede tega sprejeti neko direktivo, da bi bilo poenotenje torej obvezno, saj bi se s tem izognili veliko težavam.«
Objavljeno v reviji Zarja št. 14, 2. 4. 2019.
