Na pogovor s štirimi priznanimi opernimi pevkami, sopranistkama Urško Arlič Gololičič in Martino Zadro, mezzosopranistko Nuško Drašček Rojko ter altistko Mirjam Kalin, sem prišel pred generalko novega dela Koda L, v katerem nastopajo, tik preden so morale v garderobo za odrski nastop. V svoj zagovor naj povem, da sem velik ljubitelj opere, a nikakor velik poznavalec. Zato sem priznane operne pevke opozoril, naj ne bodo prestroge z mano, če česa ne bom vedel ali poznal. Presenečenje: zvezde z odra so povsem drugačne, ko se z njimi srečaš na pogovoru ob kavi. Kdor bi pričakoval vzvišene dive, sprte med sabo, bi bil razočaran. Sogovornice so bile prijetne in sproščene, prekipevajoče od dobre volje. »Ne pokažemo, da smo sprte, ker smo odlične igralke!« so se smejale. In dodale, da so danes drugi časi in so dive že zdavnaj upokojene. »Trenutno se imamo ženske v ansamblu prav fajn!« so zatrdile, nobenih opernih zdrah ni med njimi. Ko so na koncu odhitele v svoje garderobe, sem v mislih na hitro naredil povzetek: marsikaj se mi je že zgodilo v življenju, veliko stvari sem doživel in preizkusil, a s štirimi tako prijetnimi opernimi damami se še nisem pogovarjal in se najbrž tudi ne bom nikoli več!
Če bi policist hodil v opero …
Neki gospod je po predstavi v ljubljanski Operi vzdihnil: »Izjemno cenim pevke in pevce ter vse nastopajoče, ki trdo delajo, da mi lahko uživamo. Bolj kot vsako kritiko si zaslužijo pohvalo!« Kako bi one kot pevke opisale svoj poklic? Martina Zadro: »Najpomembnejša je vsakdanja disciplina! Treba je vaditi in študirati. To traja, se spreminja, rešujemo težave, ki so z nami dan in noč, naš 'kompjuter' v glavi je vedno vklopljen.« Nuška Drašček Rojko se je strinjala: »Treba je delati, nič drugače kot v drugih poklicih. Potreben je talent, ki pa ti brez dela prav nič ne koristi.« Mirjam Kalin je dodala: »Pevski poklic je predvsem način življenja. In velik privilegij! Ob petju lahko ostaneš, upam si tako reči, večno mlad, saj je srce vedno mlado!« In še Urška Arlič Gololičič: »Našemu delu je zelo pogosto podrejeno zasebno življenje, a to vzamemo v zakup; je pač takšno, da se mu mora prilagoditi vsa družina!«
Kako pa je biti operna pevka zasebno? Se jim kdaj zgodi, da jih, na primer, prepozna policist? Mirjam Kalin je popadel smeh: »Če bi policist hodil v Opero! To se ne dogaja prav pogosto. Morda pevke prepoznajo v manjšem domačem kraju, ne pa v Ljubljani.« Martina Zadro je pripomnila: »Pred kratkim se mi je zgodilo, da sem bila enodnevna zvezda, saj so me nekateri prepoznali po nastopu z Josejem Carrerasom v Ljubljani. Naslednji dan so me srečali na sprehodu in me pozdravljali. Bilo je prijetno, a takoj sem pomislila, da bi bilo naporno biti znana ves čas in vsak dan.«
Najboljše črpamo iz družine
Zaradi nastopov so pevke srečevale zelo znane osebnosti iz glasbenega sveta. Vendar so o njih povedale, da so bili vsi po vrsti zelo prijazni, brez zvezdniških muh in samovšečnosti. Nuška Drašček je na koncertni turneji opere Jolanta nastopala ob slavni Ani Netrebko. Mirjam Kalin se je spominjala dirigenta Zubina Mehte, ki je dirigiral na nekaj njenih nastopih. »Je povsem preprost človek, a velik umetnik. Predan je glasbi in spomnim se, kako me je vprašal, ali mi tempo ustreza. Presenetilo me je, da se je bil tako velik maestro pripravljen prilagoditi pevki, saj dirigenti pogosto zahtevajo strogo prilagajanje njihovemu tempu. Seveda je bil na začetku nekoliko nedostopen, sicer bi ga požrli (nasmejano), a kasneje je bil odprt, prijazen in naklonjen glasbenikom. Zelo rad se šali, spomnil se je podrobnosti iz nastopov pred veliko leti.«
Bolj ko so umetniki znani in cenjeni, bolj so preprosti, saj se jim ni treba pretvarjati, da so nekaj, kar v resnici niso. Martina Zadro: »Omenim lahko izkušnjo z izjemno pevko, danes že pokojno Anno Moffo. Pri njej sem se izpopolnjevala. Bila je prisrčna, pogovarjali sva se lahko o vsem. Družbo ji je delal le njen kuža, zato se mi je večkrat zdelo, da je bila kljub veliki karieri nekoliko osamljena.« Mirjam Kalin: »Najbrž je bilo tako tudi zato, ker ni imela družine. Ta je nekaj, iz česar, če vprašate mene, vsi črpamo tisto najboljše. Ne predstavljam si, da bi bila brez svojih dveh sinov. Še vedno mislim, da sta največji uspeh mojega življenja, ne glede na kariero.« Marina Zadro je pokimala: »To je dejal tudi Carreras: njegova otroka sta najboljše, kar se mu je v življenju zgodilo, kljub izjemni karieri.« Vse štiri pevke so to potrdile. Vse so mame in vse imajo sinove, Mirjam Kalin dva, preostale po enega.
Najhujši kritik so same sebi
Veliko so nastopale po svetu. Je tam po njihovem mnenju lažje ali težje? Martina Zadro je izstrelila: »Doma je najtežje nastopati!« Nuška Drašček Rojko pa je razložila: »Zato ker te poslušalci že poznajo in poslušajo z določenimi pričakovanji. In me želimo upravičiti, da nekdo pride na predstavo, kupi vstopnico, si vzame čas.«
Njihove potrebe po koncentraciji in miru so različne. Pred premierami je eni všeč popoln mir, zato si najame apartma, da z živčnostjo ne obremenjuje družine, druga potrebuje oporo in zavetje družine, dokler napetost ne mine, domači pa so na to že navajeni. Z leti in izkušnjami tudi napetost pred premierami ni več enako velika. In kaj jim pomenijo kritike? Odvisno, kdo jih piše, so odgovorile. To je pogosto subjektivno mnenje, ki je včasih brez strokovne podlage. Pogrešajo poznavanje strokovnega procesa, ki bi ga od kritika pričakovale. In še: najhujši kritik so same sebi. Če so z vlogo zadovoljne, ni kritika, ki bi jim to lahko odvzel. Urška Arlič Gololičič: »Kritika je v tujini pogosto napisana tako, da izpostavi dobre vidike predstav, in to spodbudi obiskovalce, da si jo gredo ogledat. Pri nas je pogosto obratno: kritike odvrnejo občinstvo od predstav!« Ne gre za to, da bi si želele hvalo za vsako ceno, a pri nas nekaterih kritikov preprosto ne moreš ceniti in njihove ocene kar preskočijo. Mirjam Kalin: »V Rusiji kritik ne more pisati nekdo, ki ni dosegel tistega, kar je dosegel nastopajoči. To absolutno ne gre. Nekdo, ki je samooklicani poznavalec, kritike sploh ne uspe objaviti.« Pri nas pozabljamo na konstruktivno kritiko, v zapisih so stvari v obliki osebnih obračunov, tudi žaljive trditve. Pogrešajo, da bi se kritiki skušali vživeti v to, kar slišijo. Nihče ne gre na oder kar mimogrede. Nastopi so skupna vizija ansambla, in na to se rado pozablja.
Pridite v Opero!
Kaj lahko gledalci pričakujejo od nove slovenske opere Milka Lazarja Koda L, v kateri nastopajo? Predvsem to, da jo bo vsak poslušalec doživel po svoje in našel v njej nekaj drugega. V njej ni zgodbe, zato jo mora ob glasbi doživeti poslušalec v sebi. Ne ponuja nam, kaj mora nekdo misliti vnaprej. Vsekakor pa to ni predstava za tiste, ki imajo radi predvidljive stvari in dela, na katera se vnaprej pripravijo. A glasbeno odprti in radovedni ljudje, ki se radi prepustijo glasbi, bodo zadovoljni.
Kaj bi želele sporočiti našim bralkam in bralcem? »Naj pridejo v Opero! Naj se je ne bojijo! To je čudovit svet, pri nas lahko doživijo izjemne operne in baletne predstave. Vsaka prinaša nov navdih in vredno si jih je pogosteje ogledati.«
»Niste nas vprašali, kaj operne dive kuhajo!« je ironično dodala Urška Arlič Gololičič in sledil je glasen smeh vseh pevk. »Lahko bi izdali knjigo o tem, kaj kuhajo operne dive, kaj smejo jesti in česa ne!« so veselo nadaljevale. Pogovor je dobesedno eksplodiral: o tem, da nekatere ne smejo jesti paprike, druge jo lahko brez težav. Nekatere so občutljive bolj, druge manj. Majhna skrivnost izpred nastopa Joseja Carrerasa, ki jo je povedala Martina Zadro: »Špageti in bianco! To je slavni pevec jedel tudi v Ljubljani. Za preprost recept je treba le skuhati špagete in jim dodati olivno olje ter parmezan. Jed je kalorična in lahka, tako da na odru nisi lačen. Jaz sem bila sicer pred koncertom lačna, a zdaj to ni pomembno!« In smeh vseh opernih pevk se je spet slišal daleč od naše mize.
Dokazano in preverjeno: operne pevke imajo pomembno skupno strast – o hrani so se sproščeno pogovarjale, si povedale, kaj so kuhale in jedle, včasih še med predstavami, saj je bilo treba med zahtevnimi nastopi pojesti tudi kak sendvič. Pogovor, pravi splet pevskih izkušenj in veselja do življenja, bi zagotovo lahko trajal še dolgo, če se jim ne bi mudilo na oder. Morda pa le ni tako brezupno pričakovati, da se bomo s pevkami še kdaj srečali in, zakaj pa ne, zbrali tudi njihove najljubše recepte. Če je to počela slavna Maria Callas, jih lahko naslednjič povedo tudi naše izjemno prijazne operne dive, kaj menite?
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
