Prof. dr. Gregor Majdič je človek z izjemno razgibanim in zanimivim življenjem – je znanstvenik, promotor naše znanosti, pisatelj, popotnik, navdušen športnik, prijeten sogovornik. Med drugim že vse od doktorskega študija v ZDA s svojo skupino raziskuje razlike v možganih obeh spolov in velja za enega izmed vodilnih nevroznanstvenikov.
Cilj raziskav je razumeti razlike v delovanju možganov med spoloma in kako te razlike privedejo do razlik v pojavnosti različnih psihiatričnih obolenj, ki se pojavljajo različno pogosto pri moških in pri ženskah, prav tako pa se znaki in resnost takšnih obolenj pogosto razlikujeta med spoloma.
V prvi polovici januarja – na dan, ko je s svojim prispevkom o položaju slovenske znanosti sodeloval v Državnem zboru RS – sva se pogovarjala na fakulteti za veterino; delno pa je zaposlen tudi na mariborski medicinski fakulteti, kjer predava fiziologijo (pohvali učinkovito sodelovanje fakultet, ki sodelujejo pri tem študiju). Ko je v Ljubljani, se v službo vsak dan pripelje s kolesom; kot pravi iz »lenobe«, ker je doma preblizu, da bi se peljal z avtom in predaleč, da bi šel peš. No, beseda lenoba vsekakor ne sodi k dr. Majdiču – označujejo ga izjemni znanstveni dosežki, številne objave, predavanja, medijski nastopi, knjige, priznanja in nagrade, pa predanost športom, povezanim z naravo – od gora do potapljanja –, pa dejstvo, da rad in dobro kuha … Poleg tega je tudi soustanovitelj visokotehnološkega podjetja Animacel, enega prvih podjetij na svetu, ki ponuja zdravljenje domačih živali z matičnimi celicami. Pri tem je še veliko razvojnih možnosti ne le za živali, ampak tudi za zdravljenje ljudi; sicer pa matične celice v ljubljanskem kliničnem centru že uporabljajo, na primer za zdravljenje srčnega popuščanja in ženske inkontinence.
Škotska in Teksas
Ko se je odločal za študij, je malce pomislil tudi na slavistiko – slavist je bil njegov oče; pretehtala pa je veterina. Poletja je preživljala na kmetiji pri očetovih sorodnikih blizu Celja in »videl« se je kot zdravnik za živali, toda čeprav je po osnovni izobrazbi veterinar, se ni nikoli neposredno ukvarjal z zdravljenjem žival, saj je kmalu spoznal, da mu je predvsem raziskovalno delo pisano na kožo. Ker ga je najbolj zanimalo delovanje telesa, je bila usmeritev v fiziološke raziskave skoraj samoumevna. Po magisteriju je šel na doktorski študij na Medicinsko fakulteto v Edinburg; na Škotskem so ga očarali prijazni ljudje in lepa narava. Postdoktorski študij pa je nadaljeval v Dallasu na eni najboljših medicinskih fakultet na svetu; med predavatelji so kar štirje nobelovci. V Teksasu je še zlasti pogrešal gore, je bil pa tam deležen bogatega kulturnega življenja. In tam se je začel intenzivneje zanimati za področje nevroendokrinologije oziroma za proučevanje možganov z vidika razvoja spolnih razlik. Razlage psihologov, da so te pogojene predvsem z vzgojo, okoljem ipd., ga niso prepričale. In tako je vprašal kolega svojega mentorja, dr. Stuarta Tobeta, ali kaj ve o tem, je dobil odgovor: »Nekaj malega pa že …« Ne da bi vedel, je vprašal enega vodilnih znanstvenikov s tega področja na svetu. In tako dobil izjemno priložnost, da je v naslednjem desetletju z njim tudi sodeloval. Ključno orodje njegove skupine za raziskave spolno pogojenim razlikam v možganih so miši, ki so bile gensko spremenjene tako, da se rodijo brez spolnih žlez, zaradi česar je pri opazovanju njihovega razvoja in obnašanja mogoče natančno ločiti vpliv genov in vpliv hormonov. »Preprosto povedano, raziskujemo, kaj je tisto, zaradi česar so moški možgani drugačni od ženskih. Te razlike pa niso zanimive samo zaradi naše radovednosti, ampak so zelo pomembne tudi za klinično medicino. Z razumevanjem vseh zapletenih mehanizmov nastanka razlik v možganih bomo lahko boljše razumeli delovanje tako zdravih kot bolnih možganov, in ko bomo razumeli, kako se razvijejo razlike v možganih, bomo lahko lažje razumeli, zakaj se nekatere bolezni pojavljajo bolj pogosto pri moških, nekatere pa pri ženskah, in jih bomo lahko zato v prihodnosti tudi lažje in bolj učinkovito zdravili.
Model je povprečen moški
Dr. Majdič je mnenja, da izraz enakost med spoloma ni ustrezen. Zaradi pretiranega poudarjanja enakosti med spoloma v raziskavah na različnih področjih velikokrat krajšo potegnejo ženske. »Enakost« se v teh primerih določa s povprečnim moškim. Navede banalen primer: »Avtomobilski varnostni pasovi so bili še približno pred desetimi leti prilagojeni povprečnemu moškemu in sploh niso bili testirani za varnost žensk. Pokazalo se je, da so bili lahko ti varnostni pasovi za manjše ženske nevarni, ker so jim segali do vratu.« V zadnjem času pa znanost uvaja raziskave, ki so izvedene na obeh spolih; tudi pri poskusnih živalih. Doslej so raziskovalci že pri preizkušanju novih zdravil na živalih za poskuse večinoma uporabljali samce, ker je njihovo hormonsko ravnovesje mnogo stanovitnejše in to olajša interpretacijo rezultatov.
Sicer pa razlike med spoloma ne obstajajo le v možganih, temveč tudi v številnih drugih tkivih in organih, kar je vzrok za različno pogostnost različnih bolezni pri moških in ženskah. Tako so simptomi infarkta pri ženski drugačni kot pri moških, na kar so včasih tudi zdravniki premalo pozorni. »Razlika med spoloma je tudi v delovanju jeter, kar je zelo pomembno, saj se v jetrih razgrajujejo vsa zdravila, ki jih vnesemo v telo. Šele potem ko je postalo jasno, da se zdravilo pri ženskah iz organizma izloča enkrat počasneje kot pri moških, je ameriška agencija za zdravila pred nedavnim odobrila uporabo enega zdravila v različnih odmerkih za moške in ženske. Odločitev je bila sprejeta na primeru zdravila proti nespečnosti in ker so ga ženske jemale v enakem odmerku kot moški, so bile zjutraj še vedno zaspane.«
»Poleg proučevanja spolnih razlik v možganih proučujemo tudi dolgotrajne vplive stresa na organizem. Zanima nas, na kakšen način stresni hormoni vplivajo na razvoj možganov pred rojstvom, kmalu po rojstvu ter v času pubertete in kakšne so posledice pretirane izpostavljenosti stresnim hormonom v teh za razvoj možganov zelo občutljivih obdobjih. V naših raziskavah tako ugotavljamo, kako stresni hormoni v teh zgodnjih občutljivih obdobjih razvoja vplivajo na razvoj možganov ter posledično na obnašanje ter nagnjenost za različne duševne bolezni v odraslem življenju.«
Od zarodka naprej
Biološke razlike seveda »dopolnjujejo« razlike, ki jih »povzroča« vzgoja, okolje: »Pri deklici pohvalimo obleko, pri fantu – na primer – spretnost … Vsi vemo, da se fantki rajši igrajo z avtomobili, deklice pa z dojenčki, a razprave ali je to sociološko ali biološko pogojena razlika še vedno potekajo, čeprav so številne raziskave pokazale, da so te razlike dejansko prirojene.« Tudi pri svojih dveh otrocih – sin je star 12 let, hčerka 10 – je dr. Majdič z zanimanjem opazoval razlike – še zlasti v primeru pristopa k reševanju sestavljank. »Po daljšem prizadevanju sem našel računalničarja, ki je izdelal aplikacijo, s katero bi lahko te razlike med spoloma, ki jih ne opažam samo jaz, preverili na neki merljiv način. Načeloma je pri načinu igre vedno vprašanje, kolikšen vpliv je imela pri tem vzgoja, koliko pa biologija, pri sestavljanju sestavljank pa se mi zdi, da starši otrok res ne učimo drugačnih pristopov glede na spol. S tega vidika bi lahko dobili razmeroma neodvisen kazalec razlik v delovanju ženskih in moških možganov, ki bi bil lahko kdaj v prihodnosti uporaben za ugotavljanje motenj v razvoju možganov, povezanih z nepravilnostmi v izločanju hormonov v času razvoja zarodka.«
Izrabljene črne labodice
Možgani so tudi center za zaljubljenost ali pa spolnega vedenja in socialnega obnašanja sploh. Znanstveniki tudi pri živalih raziskujejo kateri gen vpliva njihovo promiskuiteto in tudi na homoseksualno vedenje; še zlasti pri pticah je to dokaj pogosto. Labodi, ki veljajo za simbol zvestobe, sploh niso zveste živali; mladi labodki iz istega gnezda imajo pogosto različne očete. Albatros si izbere eno samico za svoje potomstvo, »odvečne« samice pa se povezujejo v homoseksualne pare, vendar se samice iz teh parov tudi parijo z navidezno zvestimi samci. Homoseksualnost med samci je pogosta pri črnih labodih in da bi takšen par imel mladička, izpeljeta pravi prevarantski manever – eden zapelje črno labodico in ji nato ukrade jajce, da se to izvali v njegovi homoseksualni skupnosti. Vendar so ptice, med katerimi je veliko gejevskih in lezbičnih parov, vedno hkrati tudi biseksualne – saj le tako lahko pridejo do potomstva. Pa ne le ptice, homoseksualnost se pojavlja tudi med drugimi živalmi, a kot je zaenkrat znano, so edine živali, ki so striktno homoseksualne in ne biseksualne, nekateri ovni. Spremljanje nekaterih vrst malih antilop, med katerimi jih nekaj živi v parih, nekaj pa samih, bi bila tudi zelo zanimiva raziskava o monogamnosti; ta projekt je dr. Majdič želel realizirati s kolegom iz Južnoafriške republike, toda zaenkrat še nista našla financiranja.
Pot v zgodovino medicine in pot po svetu
Zanima ga tudi zgodovina medicine, ta dognanja pa vpeljuje tudi v svoje knjižne zgodbe. Ob zbiranju zgodovinskega gradiva ga je fasciniral podatek, da je bila prva medicinska šola v Evropi ustanovljena že v 11. stoletju v Salernu na jugu Italije in predvsem to, da so na tej šoli že v 11. stoletju zanesljivo imeli vsaj eno profesorico, verjetno pa celo več, kar nekako ne gre skupaj z našimi običajnimi predstavami o tistem času. O arabski medicini, ki je bila že v 10. in 11. stoletju na zelo visoki ravni, pa piše tudi v svoji knjigi Beli Saracen. Že takrat so poznali bolnišnice, ki so po delovanju precej spominjale na današnje. Vsa oskrba je bila zastonj, tako za bogate kot revne, bolnišnice so se financirale na podlagi prostovoljnih prispevkov. Zdravniki so imeli pomočnike, podobne današnjim medicinskim sestram. Poznali so krvni obtok, vodili so kartoteke pacientov, skrbeli so za higieno rok, kar je Evropa odkrila precej pozneje … Večnega vprašanja o izvoru življenja se loteva v kombinaciji poljudnoznanstvenega in literarnega besedila Skrivnost življenja, ki je namenjena tako mlajšim bralcem, kot odraslim. Veliko pohval in celo primerjavo z Umbertom Ecom pa je dobil za zgodovinsko-literarno delo Gabrielov Pasijon.
In poleg znanstvenega dela, profesure in pisanja se rekreativno ukvarja z mnogimi, skoraj ekstremnimi športi in veliko potuje. Cela njegova družina strastno rada potuje – tudi žena in oba otroka. Sam je prepotoval že več kot 70 držav, tudi skupaj z družino pa so bili že v 27 državah na štirih celinah, trikrat tudi v Afriki. Po Evropi veliko potujejo peš z nahrbtniki, še pogosteje pa kolesarijo. Na koncu francoske etape evropske kolesarske transverzale ob Loari – ta etapa je dolga 550 km – je sina zanimalo, kdaj bodo šli naprej na Portugalsko?! Vzdržljivo kolesari tudi hčerka, včasih je celo bolj vztrajna kot sin, pravi moj sogovornik. »Seveda previdno doziramo etape – po približno desetih kilometrih se ustavimo, si privoščimo sladoled, se odpočijemo. In tako čez dan mirno prekolesarimo kar lep kos poti.«
Zagotovo bi bilo zanimivo spoznati, kakšne razlike – glede na druge ljudi – so pa v možganih neverjetnega Gregorja Majdiča, da zmore vse to. Kje jemlje čas, moč voljo … za vsa ta izjemna dela? »Rad raziskujem, všeč mi je kreativno delo, ki dopušča, da ohraniš nekaj otroka v sebi.«
Pozitivna selekcija
In na koncu ga povprašam, kaj meni o feminizaciji mnogih poklicev, tudi v znanosti: »To je splošen pojav po Evropi in včasih se vprašam, kje so fantje. Na postdiplomskem študiju na biomedicini, kjer predavam, so same študentke in še marsikje je tako. Menim, da je za znanost – in tudi sicer – najbolje, da sta oba spola enakomerno porazdeljena. Zato so na Norveškem, na primer, pri sprejemnih izpitih vpeljali pozitivno selekcijo. Fantje že ob prijavi na Veterinarsko fakulteto dobijo več točk.«
