Slovenija je do družinskega nasilja, na žalost, strpna država. Čeprav imamo dokaj dobro zakonodajo, pa smo precej šibki pri njenem uveljavljanju, je prepričana Špela Veselič iz Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja. V praksi se namreč dogaja, da institucije »običajnih« groženj, modric, klofut…, kaj šele psihičnega trpinčenja, sploh ne označijo kot nasilje! Mora ženska dejansko imeti na glavi globoko rano in vreščeče otroke v naročju, da policija nasilje moškega ovrednoti kot kaznivo dejanje, pri katerem ni potrebna zasebna tožba!? Zakaj centri za socialno delo še vedno posegajo po spornih tolmačenjih družinskega nasilja? Besednih groženj, kot so »razkosal te bom« ali »otroka bom vrgel skozi okno«, v nobenem primeru ne bi smeli tolmačiti zgolj kot »konflikten odnos med partnerjema«.
»S partnerjem sva skupaj zaživela kmalu po tem, ko sva se spoznala in sem zanosila. Kaj kmalu mi je začel prepovedovati in ukazovati. Začela sem se oddaljevati od svojih najbližjih. Ves čas sem morala imeti pri sebi telefon in se mu vsak trenutek oglasiti, in to ne glede na to, kje sem bila,« je uslužbencem SOS telefona za ženske in otroke – žrtve nasilja zaupala 35-letnica. »Že takrat sem razmišljala o tem, da bi odšla, a mi je grozil, da me bo, če ga bom zapustila, ubil in razkosal.« Po rojstvu drugega otroka jo je začel pretepati in siliti v spolne odnose. Nasilen je bil tudi vpričo otrok. Tudi nanju je pogosto kričal in ju pretepal. »Kamor je padlo. Tudi po glavi. Zato sta se ga zelo bala.«
Prepiri, psihično, fizično, ekonomsko in spolno nasilje so bili vse hujši. Vse pogosteje ji je grozil, da ji bo vzel otroka in ju odpeljal v tujino. Ob takšnem vsakodnevnem trpljenju se ljudem globoko v spomin zarežejo posamezni prizori ponižanja in trpinčenja. Tako je tudi pri Maji: »Spominjam se raztresene vsebine svoje torbice ob zadnjem prepiru, ko je iskal njuna potna lista. Še bolj živo se spominjam obeh otrok, ki sta po tleh pobirala stvari in jih vračala v torbico. Prelomni trenutek, ki je odločil o mojem odhodu, je bil, ko me je porinil z otrokom v naročju. Padla sem na stojalo za perilo in ga polomila. Takrat sem se umaknila na varno. Zaradi slabe denarne situacije sem prodala stanovanje, ki sem ga sama kupila s posojilom. Finančno me je zelo bremenilo, hkrati pa me je ves čas spominjalo na nasilje. Od vsega se najbolj spominjam 'slike' same sebe v tem stanovanju med enim od obiskov policije. Zaprla sem se v sobo brez oken in se poskušala skriti pred svetom, on pa je zunaj s policisti reševal 'zadevo'.«
Šokantne številke. Slovenci imamo eno samo in edino nacionalno raziskavo o nasilju v družini (iz leta 2012) in nič ne kaže, da se bo pojavila pobuda in želja po novi in temeljitejši. Lahko bi pomislili, da vlada na sončni strani Alp družinska idila in da se le tu in tam pojavijo manjši spori, predvsem v družinah z roba družbe. A resnica je daleč od tega! V Sloveniji eno od oblik nasilja doživi vsaka druga ženska. V dobrih 90 odstotkih so povzročitelji moški, večinoma dokaj izobraženi. Polovica jih ima več kot srednjo izobrazbo, 12 odstotkov magisterij, 11 odstotkov se jih ponaša celo z doktoratom. Nasilneži so pogosto pravi mojstri manipuliranja in ustrahovanja. Pripravljeni so narediti vse, da bi žrtev obdržali v svoji bližini. Med njimi je veliko karizmatičnih in zabavnih ljudi, ki jih na žalost tako doživljajo tudi na centrih za socialno delo. Ker svojih dejanj ne vidijo kot nasilje, znajo o tem mojstrsko prepričati tudi druge.
Nasilni postanejo že zelo zgodaj: najmlajši registrirani nasilni Slovenec je star 14 let. Nasilni so tudi v pozni starosti: najstarejši registrirani nasilnež jih šteje 84. Petina jih redno uživa alkohol. Pri nekaterih ženskah traja takšno trpinčenje vse življenje, kar pri četrtini žrtev pa več kot 20 let. Celo v nosečnosti je žrtev nasilja 5,5 odstotka žensk. Dobrih pet odstotkov Slovencev je nasilnih tudi do otrok – najpogosteje psihično, pa tudi fizično in spolno.
Za ženske (in otroke) je še vedno najnevarnejše njihovo lastno domovanje. Lani so večino umorov žensk po svetu zagrešili njihovi partnerji ali sorodniki. Tako pravi rezultat raziskave urada Združenih narodov, to trditev pa potrjujejo tudi izkušnje slovenskih strokovnjakov. Po nalogu centrov za socialno delo, sodišč, tožilstev se je lani v Sloveniji 700 nasilnežev zdravilo po programu, ki ga prireja Društvo za nenasilno komunikacijo. Pa ne zato, ker bi dojeli, da se neprimerno vedejo do svojih najbližjih, ampak predvsem zato, da bi v sodnem postopku iztržili blažjo kazen.
Na žalost se zgodovina ponavlja. Društvo SOS telefon je s svojim prvim svetovalnim programom SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja začelo pred tridesetimi leti – kot aktivistični in feministični odgovor na to, da za ženske, ki doživljajo nasilje v partnerskem odnosu, in njihove otroke ni bilo nikakršnih oblik pomoči. Institucije se s to problematiko niso želele ukvarjati in so jo obravnavale kot »konfliktne odnose«. In kako je danes, tri desetletja pozneje? »Ocenjujemo, da ima Slovenija dovolj dobro zakonodajno podlago za vzpostavitev dobrega sistema preprečevanja, obravnavanja in kaznovanja slehernega nasilja. Z ratifikacijo konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini se je obvezala k celovitemu pristopu za njegovo preprečevanje. Na žalost pa opažamo, da v nekaterih centrih za socialno delo nasilje znova obravnavajo zgolj kot 'visoko konfliktni odnos med starši', kot prekršek zoper javni red in mir, skratka kot nekaj, kar sodi v zasebno sfero posameznic in posameznikov, v katero naj se institucije ne bi vmešavale. Čeprav je ogrožena varnost in pogosto tudi življenje žrtev. Osupli smo ob dejstvu, da se posamezni strokovni delavci sklicujejo na znanstveno sporna tolmačenja, kot je medicinsko sporna in na Zahodu ovržena teorija o 'sindromu starševskega odtujevanja', pri čemer naj bi šlo za 'manipulativne mame', ki naj bi otroke odtujevale od svojih partnerjev. Gre za nevarne postopke, ki ogrožajo žrtve, hkrati pa pred zakonom slabšajo položaj mater, ki želijo svoje otroke zaščititi pred nasilnim očetom oziroma partnerjem. Žalostno je, kar se je zgodilo eni od naših žrtev. Strokovna delavka ji je namreč dejala, da bi bilo bolje, če bi moževo nasilje prijavila, še preden je vložila vlogo za ločitev, 'saj bi lahko zdaj kdo pomislil, da se mu hoče maščevati',« nam je povedala vodja programov Društva SOS telefon Špela Veselič.
Posebni vzgojni prijemi. V Društvu SOS telefon opažajo, da se v zadnjem času vse pogosteje dogaja – in to predvsem po razvezah partnerskih skupnosti, v katerih je prihajalo do nasilja –, da se psihično in fizično nasilje očeta do otrok tolmači kot »poseben vzgojni prijem«. Po oceni centra za socialno delo tako, denimo, oba starša potrebujeta šolo za starše, in to z obrazložitvijo, da imata »različne vzgojne prijeme«. S tem so dejanja žrtve nasilja po njihovem vrednotenju izenačena z dejanji nasilneža, to pa pomeni, da sta oba potrebna prevzgoje.
»V centrih za socialno delo družinskega nasilja, na žalost, še vedno ne upoštevajo kot dovolj pomemben dejavnik pri določanju stikov z otroki. Pravica enega od staršev do stikov z otrokom je po njihovem še vedno pomembnejša od pravice otroka do varnega, ljubečega in mirnega življenja brez nasilja,« poudarja naša sogovornica.
In še: izkušnje Društva SOS telefon kažejo, da je tovrstnega nasilja v Sloveniji celo čedalje več.
Profil slovenskega nasilneža. Gregor Lapajne iz Društva za nenasilno komunikacijo na naše vprašanje, kakšen je profil slovenskega nasilneža, malo za šalo in malo zares odgovori, da gre za povprečnega prebivalca Republike Slovenije, ki mu je po podatkih statističnega urada najpogosteje ime Franc, Ivan, Janez, Anton ali Marko. Najbrž mu lahko verjamemo, saj se s temi ljudmi dnevno srečuje iz oči v oči. »Torej lahko nasilneže nad ženskami iščemo med vsemi moškimi, in to ne glede na njihov socialni položaj, izobrazbo, veroizpoved, dohodek in druge osebne značilnosti. Takšne so tudi naše izkušnje. Pri veliki večini teh moških smo opazili, da imajo sistem vrednot, ki zavedno ali nezavedno izhajajo iz temeljnega prepričanja, da pripada moškim več moči in privilegijev kot ženskam. Te vrednote si pridobijo že v najzgodnejši socializaciji v okolju, v katerem še vedno vlada družbena neenakost med spoloma.«
Moški pogosto navajajo, da so nasilni, ker imajo težave z jezo, dejansko pa te izvirajo iz njihovih osebnih prepričanj. Razjezijo se takrat, ko vedenje njihove partnerke ne ustreza njihovim zahtevam in pričakovanjem, ki pa temeljijo predvsem na upravičenosti »moških privilegijev«. Tako, na primer, ponorijo, ker ženska ni pospravila stanovanja, ker ni skuhala kosila, ker mu noče povedati, s kom je preživela dan, ker mu noče pokazati SMS-sporočil, ker se z njim ne strinja ali mu celo nasprotuje pred drugimi ljudmi, ker mu odreka intimne odnose itd.
V Društvu za nenasilno komunikacijo se bistveno redkeje srečujejo z moškimi, pri katerih je razlog za nasilje izključno v tem, da ne morejo nadzorovati jeze. Ti moški se zavedajo, da so nasilni, vendar tudi oni običajno trdijo, da je bila partnerka žrtev njegovega nasilja zato, ker je bila »ob napačnem času na napačnem mestu«.
Nemotivirani za spremembe. Nasilneži običajno niso motivirani za spremembo svojega vedenja, saj nasilja ne vidijo kot težavo. Program Trening socialnih veščin je posebej prirejen prav za posameznike, o katerih se ve, da se (sprva) vanj ne bodo vključili z iskrenim namenom, da bi se odvadili nasilnega vedenja, temveč se želijo zgolj izogniti kazni oziroma izpolniti zavezujoča navodila.
Zanimivo je, da imajo nasilneži na splošno dokaj odklonilen odnos do nasilnega vedenja in ga v osnovi razumejo kot neprimerno. Hkrati pa zaradi obrambnih mehanizmov ne zmorejo prevzeti osebne odgovornosti za lastna nasilna dejanja. Povzročitelji nasilja tako zmanjšujejo pomen svojih dejanj (»samo malce sem jo odrinil«, »na rahlo sem jo prijel za roko« itd.) in druge prepričujejo, da v njihovem primeru ne gre za »resno težavo«, da imajo drugi še veliko hujše probleme z nasilnim vedenjem (»oh, če bi vedeli, kakšen je moj oče«, »kaj se šele dogaja pri sosedih« …).
Program je zgolj prvi korak v dolgotrajnem procesu spreminjanja nasilnega vedenja in ne bo učinkovit, če mu ne bodo sledili naslednji koraki v tej smeri, poudarja Gregor Lapajne. »Potrebno je koordinirano delovanje vseh institucij, ki so v stiku z nasilnežem. Po naših spoznanjih je učinek programa večji, če so hkrati deležni preostalih sankcij, kot so ukrep prepovedi približevanja, pogojna obsodba z varstvenim nadzorom, prepustitev stanovanja žrtvi nasilja … Poleg tega morajo njihovi stiki z otroki potekati pod ustreznim nadzorom. S koordiniranim delovanjem lahko preprečimo morebitno manipuliranje in damo jasno vedeti, da se nasilje ne obnese.«
Gregor Lapajne ob tem poudari, da tako za žrtve nasilja kot za nasilneža pri nas še vedno ni ustrezno poskrbljeno. Nujno bo razviti in financirati nove oblike pomoči, hkrati pa širiti in tudi finančno poskrbeti za obstoječe programe.
Trening socialnih veščin so razvili zavedajoč se, da so programi za povzročitelje nasilja zgolj kamenček v mozaiku pomoči žrtvam nasilja. Prvi cilj je še vedno čim večja varnost žrtev. Program poteka v Ljubljani, Mariboru, Celju, Slovenj Gradcu, Murski Soboti, Novem mestu, Novi Gorici, Kopru in Radovljici. Za območje celotne Slovenije ga izvaja šest strokovnih in trije laični delavci. To je seveda premalo in potrebovali bi jih vsaj še enkrat toliko, da bi lahko pokrili vse potrebe za delo z nasilneži v naši državi, poudarja naš sogovornik.
Pogled v prihodnost. Ne, pogled v prihodnost prav gotovo ne more biti optimističen. Glede na sedanje potrebe bomo morali v prihodnje razmišljati o specializiranih programih za storilce spolnega nasilja, za storilce spolnega napada na osebe, mlajše od 15 let, za povzročitelje nasilja, ki prihajajo iz drugih kulturnih okolij, za storilce nasilja nad starejšimi, za preprečevanje nasilja mladostnikov nad starši, za storilce nasilja, ki imajo težave z različnimi oblikami zasvojenosti … »Takšne sicer tudi zdaj vključujemo v naš program, a so učinki omejeni, saj zanje ni ustrezno prilagojen,« sklene Gregor Lapajne.
Vse številke, ki jih navajamo v članku, kažejo žalostno sliko družinskega nasilja v Sloveniji. Nikakor si ne smemo zatiskati oči. Skrajni čas je, da se lotimo preventive in se znebimo stereotipov o družinskem nasilju kot privilegiranem moškem vedenju, ki so tako globoko vpeti v slovensko miselnost. OKVIR: Na videz suhoparne številke o številu uporabnic storitev SOS telefona zgolj v lanskem letu (2382) razkrivajo, da je v strahu pred nasilnežem poklicalo povprečno več kot šest žensk na dan. Vsak dan!
