Ko bo ves svet plesal, bomo ustvarili boljši svet, je sporočilo že pokojnega čilskega medicinskega antropologa in psihologa Rolanda Tora Aranede, ustanovitelja biodanze, plesne metode, za katero je tudi že znanstveno dokazano, da je učinkovita terapija pri zdravljenju psihosomatskih bolezni sodobne civilizacije. To sporočilo zdaj prenašajo naprej njegovi potomci in plesna družina, ki se čedalje bolj širi, saj najdemo šole biodanze že v 54 državah po vsem svetu.
Med drugim v Španiji, Franciji, Nemčiji, Švici, Italiji, Argentini, Braziliji, veliki Britaniji, Avstraliji, v Južni Afriki, Indiji, v ZDA, na Japonskem, Hrvaškem, v Sloveniji … Biodanza pomaga ljudem, da se bolj povežejo s seboj, s svojimi instinkti, strastjo, vitalnostjo, senzualnostjo, ustvarjalnostjo, hkrati pa zmanjšuje nemir in zaskrbljenost ter krepi imunsko odpornost. Genialnost njegove metode za čustveno integracijo je odkrila tudi plesna terapevtka Mai Lan Peg iz Nizozemske, saj je v skoraj 20-letnem vodenju delavnic po različnih državah spremljala preobrazbo ljudi v močne, čustvene, odprte, harmonične, pretočne in celovite osebe, ki se znajo veseliti in uživati ter namesto življenja iz strahu raje izberejo ljubezen. Poleti vodi seminarje na Ižu v hotelu Korinjak, prihaja pa tudi v Slovenijo, kjer vodi delavnice skupaj z energoterapevtom Dankom Sorićem iz Zadra in tako povezuje ples in zdravljenje.
Bios pomeni življenje, dance pomeni ples, gibanje. Rolando Toro Araneda je ustvaril biodanzo leta 1960, do danes se je razširila že na vse celine. Gibanje in glasba, ki ju je izbral, sta namreč univerzalna in ne glede na rasno, versko ali nacionalno pripadnost prebujata v ljudeh občutke, čustva in življenjsko energijo. Kot antropolog je začel delati s študenti na univerzi v San Diegu, potem pa je delal tudi v bolnišnicah. Njegova metodologija za integracijo človeka se imenuje vivenzija, kar bi lahko prevedli kot doživljanje. Prav doživljanje je ključ do močnega doživljanja trenutka in odkritja občutja sreče in zadovoljstva zaradi samega obstoja. »Rolando Toro je odkril, da evforični plesi stimulirajo simpatično živčevje in ustvarjajo občutek večje samozavesti in identitete. Tako imenovani regresijski plesi pa podpirajo parasimpatično živčevje in raztapljajo stres v telesu in blokade,« pojasnjuje Mai, ki je v svoji dolgoletni praksi preizkusila veliko plesov, saj je plesna terapevtka in tudi učiteljica svetih plesov, a tako celostne gibalne in glasbene metode, ki prebuja življenjsko energijo in omogoča organsko prenovo, še ni odkrila. V njej je tudi prebudila zavest o sebi kot človeškem bitju, občutek, kot da je končno prišla domov in postala sama sebi najboljši prijateljica. Ugotovila je, da ko ljudje plešejo biodanzo, dobijo novo vizijo življenja. Ker jim pomaga osvoboditi se stresa in bolj uživati, dobijo nov pogled na življenje in izberejo, da živijo iz ljubezni, ne iz strahu. Poleg tega biodanza zmanjšuje težnjo, da se ljudje počutijo žrtve življenjskih okoliščin, postanejo bolj prilagodljivi na stres in se lažje soočajo z vsakodnevnimi izzivi.
Doživljanje – živeti polno
Posebnost biodanze je, da vključuje pet linij doživljanja: vitalnost, ustvarjalnost, senzualnost, čustvenost in transcendenco. »Prva linija je delo na vitalnosti, energiji. Druga linija je delo na ustvarjalnosti, potem veš, da nisi blokiran … Zelo pomembni so občutki naših čutil, senzualnosti, ali seksualnosti, da lahko uživaš sonce …, da uživaš, v čemer koli že počneš. Potem je čustvenost, ki je cilj in fokus biodanze. Ko nekdo povečuje čustvenost, je tudi bolj učinkovit. Čustvenost pomeni, da si empatičen, da lahko prisluhneš drugemu. In kar je zelo pomembno, da prisluhneš tudi samemu sebi, ker potem ni neuspehov, zaprtih vrat ipd. Ko vse štiri linije dobro delujejo, potem lahko občutiš, da si povezan z vsem, z vesoljem. To je transcendenca. Ko sem povezana s seboj, lahko občutim tudi tebe in ko čutim tebe, lahko občutim tudi naravo in celo vesolje. In takrat smo res povezani, združeni z vsemi živimi bitji in skrbimo za pančamamo, mati zemljo …« pojasnjuje Mai, ki ima v sebi poleg nizozemskih tudi kitajske in indonezijske korenine, živi pa v majhni vasici na Nizozemskem. Njeno življenje v preteklosti je bilo precej drugačno, bila je poslovna ženska, zaposlena v marketingu, stikih z javnostmi, menedžmentu in je bila naravnana predvsem na uspeh. Potem pa je življenje prineslo bolezni v družini in težave ter izgube, iz katerih je duhovno zrasla. »Ko je mož umrl zaradi bolezni, sem odkrila esenco življenja, to je, da živiš polno življenje. In to je tudi vabilo same biodanze,« pojasnjuje. Duhovnost ji pomeni, »da čutiš svoj vir in živiš iz njega. Vir so naše korenine, kot da prideš domov k sebi in se čutiš v polnosti. Zame duhovnost pomeni avtentičnost, da čutiš, kdo zares si. Ne zato, ker tako želi sosed ali starši, profesor …« Ko ji je umrl mož, je še nekaj časa vzdrževala veliko posestvo, a je bilo preveč dela, zato se je preselila v manjšo vasico. A še vedno živi blizu narave, saj ne more brez nje, čuti, da ima v sebi nekaj šamanskega.
Ples s starejšimi, z otroki, invalidi
Biodanza je primerna za vse generacije in jo lahko plešejo tako otroci kot tudi zaposleni v podjetjih za bolj uspešno timsko delo in tudi starejši ljudje v domovih za ostarele. Maina posebna strast je delo s starejšimi. »Ko so ljudje dementni, so v zimi življenja. Ne čutijo ničesar, v njih ni več veselja, radosti, z glasbo in plesom pa jih dvigneš, da spet začutijo živost. S starejšimi ljudi plešemo tudi, ko so v posteljah. Glasba odpira srca in začutijo, da so živi. Lahko se smejejo, jokajo, so človeški in ne, kot bi bili že mrtvi,« pojasnjuje.
Pred nekaj leti je vodila delavnico na eni od slovenskih osnovnih šol in že po prvem dnevu so ji učiteljice povedale, da zdaj razumejo, kaj pomeni sodelovati. Biodanza namreč ne prinaša samo boljši stik s seboj, ampak ljubeče vzdušje, v katerem poteka, izboljšuje tudi stik z drugimi ljudmi. Ko je prvič imela delavnico v Ljubljani, so se pridružili tudi hendikepirani ljudje na invalidskih vozičkih. »Všeč jim je bilo. Plesali smo v krogu in se držali za roke,« se spominja z žarom v očeh. Včasih pridejo tudi trenutki, ko občuti utrujenost in ne ve, kako bo izpeljala vodenje, potem pa, ko enkrat začne, se kar ne more več ustaviti. Počuti se zelo dobro in vitalno, ko se vrne domov. Ples namreč tudi hrani.
Ples in zdravljenje
Glasba, ki jo je za ples izbral Rolando Toro, je zelo posebna. »To je univerzalna glasba, ki jo uporabljamo kot umetnost. Ta glasba je umetnost, da se čutimo bolj žive. Njena moč ljudi stimulira in vabi telo, da se giblje spontano, vitalno. In tudi, da začutimo impulze, željo po gibanju. Gre za integracijo gibanja. Glasbo morate poslušati in ko se ji predate, pride v celice telesa. Smo kot voda, 80 odstotkov telesa je iz vode, to prinese občutek živosti. Ko gledam ljudi, ki niso prej nikoli plesali biodanzo in ko jo plešejo, vidim, da dobijo barvo na obrazih, sij v očeh, da se odprejo …«, pojasnjuje Mai. Za dobro počutje ljudi uporablja tudi zdravilne tehnike, reiki, delo s kristali, zdravljenje s 'čentanjem' in delo z zvokom in tolkali. Ples povezuje z zdravljenjem, zato sodeluje tudi z energoterapevtom Dankom Sorićem iz Zadra. »Ples pomaga ljudem, da se odprejo in povežejo med seboj, temu pa potem sledi še Dankovo skupinsko zdravljenje, ki je kanalizirano. Skupaj ustvarjava nekaj novega, kar se imenuje 'biodanza in zdravljenje pripomoreta, da gre ljubezen po svetu.'« Mai in Danku je skupno to, da pri svojem delu z ljudmi postavljata ljubezen kot temelj vsega. Gre za brezpogojno ljubezen, blagodejno energijo, ki jo v svetu žal še vedno kronično primanjkuje. Mai poudarja, da biodanze ne vodi zaradi lastnih koristi. Deluje pod okriljem fundacije Shangrilla, ki simbolizira kraj, kjer živijo ljudje v harmoniji in večnem življenju. » Sporočilo fundacije je 'prinesti ljubezen svetu. Njen cilj je, da priskrbimo dobro počutje v družbi. Ljudje morajo to narediti sami, ampak mi jim damo možnosti in ustrezna orodja, s katerimi lahko to dosežejo,« sklene naša sogovornica.
