Dobiva se na kavi in že navsezgodaj je vsa nasmejana in nadležno optimistična. Temu primeren je tudi najin pogovor. Tanja je res med najbolj energičnimi ljudmi, kar jih poznam. Tudi materinstvo je ni spremenilo. Prej nasprotno.
Ni naporno biti vedno pozitiven?
Zame je vsak dan lep, komaj čakam jutro, srečna sem, da živim … Sem pa ugotovila, da znam biti z optimizmom naporna za koga drugega. Ljudje seveda kdaj potarnajo, se smilijo sami sebi, a jaz vsakega vprašam: »Si zdrav? Si. Kaj je potem narobe? Imaš dve roki, dve nogi, vidiš, slišiš, lahko delaš. V čem je problem?« Taka sem verjetno zato, ker sem veliko med ljudi in slišim ter vidim toliko krutih življenjskih zgodb in bolnih ljudi. Sram me je, da bi jaz, ki lahko delam, sem zdrava in imam zdravega otroka, tarnala, ker sem premalo spala, sem utrujena, me malo boli noga, pri poslu nekaj ne gre po pričakovanjih …
Ampak kdaj pa vendar ste slabe volje?
Ne poznam slabe volje! Vprašajte kogarkoli od mojih bližnjih. To sem dobila od svojih staršev; nikoli nista tarnala in zato tega ne poznam.
Kako to, da ste se vrnili na odre takoj po porodu?
Ker sem se med nosečnostjo dobro počutila, sem normalno hodila v službo v Logatec poučevat v glasbeno šolo in opravljala obveznosti pevke. Ko sem rodila, je bilo tudi vse v redu (potrka na les), super sem se počutila in sem rekla, da lahko delamo naprej, seveda s prilagojenim urnikom.
Torej vas ni bilo strah, da bi vas ob daljšem premoru ljudje pozabili?
Kje pa! To pa sploh ne! (smeh) Saj v življenju, sploh pa v tem poslu, ne smeš pričakovati, da boš ves čas na vrhu. Sem zelo na realnih tleh. Povsod so nihanja, ves čas prihajajo nove generacije, če si s tem obremenjen, ni dobro. In tudi če te pozabijo, se te lahko spet spomnijo. Veste, moja življenjska želja je bila, da si ustvarim družino. Od 25. leta sem o tem sanjarila. Če bi mi kdo rekel, da moram izbrati družino ali kariero, bi takoj izbrala prvo, čeprav imam petje neskončno rada. A občutkov in čustev v trenutku, ko sem izvedela, da bom imela otročka, se ne da opisati!
Zakaj pa ste potem tako dolgo čakali?
Včasih stvari v življenju ne gredo tako, kot bi človek želel. Zato je življenje tako zanimivo. Glede na mojo željo bi bilo pričakovati, da imam otročka že prej. Ampak nisem si le želela imeti otroka; zelo mi je bilo pomembno, s kom ga imam. To mora biti človek, ki ga neskončno ljubiš, spoštuješ, s katerim se imaš lepo – vsaj v tem trenutku, saj nikoli ne veš, kaj življenje prinese.
Pravite, da Karlo ne bo edinček?
Po Mikijevi strani (Miki Šarac, op. a.) je že četrti otrok, tako da že ima dve sestrici in brata. Je pa moj prvi in ne skrivam, da si jih želim še. Ker to je … Saj sem strašno zgovorna, a tu izgubim besede, ne vem, kako bi povedala … To je pač najlepše na svetu.
Se vam zdi, da je osnovno poslanstvo ženske, da je mama?
Ne! O tem veliko razmišljam. Pogosto rečemo, da je to poslanstvo ženske, ampak ali ob tem pomislimo, koliko žensk ne more imeti otrok, čeprav si jih zelo želijo? One potemtakem nimajo poslanstva? To je popolnoma zgrešeno! Nekateri si tudi ne želijo otroka, s čimer ni nič narobe. In razni stavki ženskam, češ, biološka ura ti tiktaka, so zame nesprejemljivi. Preden kaj takega rečete, bi se morali dobro ugrizniti v jezik. Morda pa ne more imeti otrok. To so zelo boleče teme in ni prav drezati v ljudi, ker ima vsak svoje življenje.
Kakšna je vaša vzgoja? Permisivna je še vedno precej na pohodu.
Nisem za permisivno vzgojo; sem kar lepo za red, disciplino, avtoriteto, jasno postavljena pravila igre. Tako je tudi v službi z mojimi učenci in vse odlično poteka, dobro se razumemo, lepo se imamo, spoštujejo me, krasni so! Na kraj pameti mi ne pade, da bi vpila nanje. Vse se da lepo razložiti in povedati, a to moraš storiti suvereno in za tem stati – pa bodo tudi oni to upoštevali.
Pri tujih otrocih je morda to lažje kot pri lastnem …
To bom zdaj spoznala. Karlo ima 15 mesecev, a se že vidi, da ima karakter, želi uveljavljati svojo voljo … A ne popuščam, niti slučajno! Če smo rekli tako, je to tako! Konec! Basta! Finito! (smeh)
Je potem Miki popustljivejši?
Ne, sva se dogovorila o prijemih pri vzgoji, ki jih bova za dobro otroka upoštevala, da bova vedno drug drugega podprla, čeprav morda drugi nima prav. Otrok bo vedel, da starša držita skupaj. To se že zdaj pozna, otrok ve, da je ne ne, da drugi ne bo rekel ja, in ne joka, trmari, ne muli se. To se mi zdi pri vzgoji ključno, ker takoj ko otrok dojame, da starša nista na isti valovni dolžini in da pri drugem najde potuho, lahko začne zelo manipulirati in se začnejo resne težave.
Pogosto slišimo, da dandanes starši nimajo več toliko časa za otroka.
Ne bi se strinjala, da ni časa. Dan ima 24 ur, kaj pa delaš v tem času, je stvar odločitve. Tako kot to, koliko se boš ukvarjal s partnerjem. To je tudi stvar želje, motivacije, zrelosti in pripravljenosti. Mislim, da je težava v tem, da se mnogim parom sploh ne ljubi več pogovarjati.
V sodobni družbi tudi v partnerstvu in družini iščemo takojšnjo zadovoljitev, ne rešujemo težav, ampak se raje ločimo.
Z ločitvijo v osnovi ni nič narobe in ne pomeni konca sveta. Ne vem, zakaj bi živel v partnerskem odnosu, ki si ga ne želiš več, ki te ne osrečuje, ti ne da zadovoljstva, ko si greš s partnerjem na živce. Nihče se ne loči z danes na jutri – ko pride do ločitve, je ponavadi že dolgo prej marsikaj narobe. Nihče ne gre v zvezo zato, da bo šel enkrat narazen, ampak zato, da bo živel srečno, kot v pravljici, a življenje lahko prinese karkoli. Če vidiš, da je nesmiselno, je ločitev dobra, ker preveč parov živi vsak svoje življenje, brez pogovora … Ne vidim smisla v tem. Slej ko prej spet spoznaš nekoga, s katerim ti je lepo in lahko uživaš – če čez pet let, pa čez pet let. Pomembno pa je, da s partnerjem, očetom ali materjo svojih otrok, ohraniš spoštovanje, človeški odnos, se lahko normalno pogovarjaš, družiš … Če si šel z nekom narazen, ta človek ni kar naenkrat najslabši na svetu. Tudi če je vmes prišla druga oseba – to se lahko zgodi vsakemu.
Sami ste se soočali z očitki, da ste razdrli Mikijevo družino, ko se je razvedelo, da ste z njim noseči.
Ja, lani je bilo res burno. Marsikaj se je pisalo, tudi zelo veliko neresnic, bila sem veliki krivec. Na srečo imam dobro lastnost: s takimi stvarmi se ne obremenjujem. Sama sem se odločila za delo, ki pa prinaša tudi nelepe stvari. A mi vemo, da imamo lepe odnose. Najpomembneje je, da se imajo radi naši otroci, torej Karlo s svojim polbratom in polsestricama. Sicer je razlika v letih med njimi velika, a najlepše je, ko jih vidim, da se objemajo, poljubljajo, igrajo. Pomembno je, da ohranijo lepe stike, si pomagajo v življenju. Govorice in obsojanje pa so nepomembni! Rodila sem zdravega otroka – zadela sem na loteriji! Komentarji in forumi, to so tako banalne stvari.
Ampak berete jih pa?
Ja, sem verjetno ena redkih, ki vse prebere. Zame je to neke vrste hobi. Tudi lani sem vse brala in se smejala. Nekaj stvari sem si celo zapisala v dnevnik, da ostanejo za spomin, ker so bile tako zabavne. Nikoli nisem imela težav s tem. Pač sprejmeš to kot del javne osebnosti. Tudi ljudi, ki grdo pišejo o meni, ne vidim kot slabih. So pač drugačni od mene. Zakaj to počnejo, zakaj si nekdo vzame čas, da o nekom napiše nekaj grdega? Verjetno zaradi pozornosti – vsi jo potrebujemo in počnemo vse, da jo dobimo. Očitno je ni dobil tam, kjer bi jo moral.
Nimate nobene potrebe, da bi katere od stvari, ki so jih lani o vas napačno pisali ali ugibali, javno pojasnili?
Ne! (huronski smeh) Kje pa! Moje življenje, sploh partnersko, je samo moje. Tako sem se odločila in tega ne želim deliti z nikomer. Moja družina in najbližji vedo vse, drugim pa ni treba vedeti.
Torej tudi Karla ne boste izpostavljali v medijih?
Odločila sva se, da ne. Majhen je še, naj ima svoje življenje, naj uživa v otroštvu, kdo ve, kam ga bo pot vodila.
Bodo vaše nove pesmi še bolj čustvene?
Pripravljam novo ploščo, rada bi jo izdala konec leta. Ostajam v zabavni zvrsti, a morda res delam malo bolj srčne in življenjske tekste. Ko sem dobila otročka, nisem mogla nič napisati, ker je bilo preveč čustev. Ko se je mali rodil, sem bila evforično navdušena in srečna! Čustveno predoziranje. Šele zdaj sem spet začela dobivati prave besede. Očitno je bil ustvarjalni premor koristen. Zdaj bi tudi lahko končno zapela pesem o materinstvu tako, da bi mi ljudje verjeli.
Bo več balad?
Ne, zdaj sem v žurerskem obdobju. Letim! (smeh)
Nekoč ste rekli, da lahko ljudje veliko izvedo o vas iz besedil vaših pesmi. Tik pred porodom ste peli Barabo: »Ti si moja baraba, ob tebi še pa še poredna bi bila …,« zdaj v Pet do polnoči pravite: »… ko v meni ogenj zagori, nihče ga več ne pogasi.« Zdaj ste mama, ne bi malo pazili?
Kaj pa je z barabami narobe? Še vedno jih imam rada, čeprav sem mamica! (smeh) Še vedno drži: če poslušate moje pesmi, veliko izveste o meni. Tako lažje govorim o sebi. Tudi zadnji album, ki je malo bolj drzen, ima pesmi Nina nana, Mala sobica, Baraba … Poslušajte besedila, vse sem vam povedala! (smeh)
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
