No, če ste eden tistih, ki se zavedajo, da je včasih nujno reči ne, ste se gotovo že srečali z bitjem, ki vas je sredi trgovine spravljalo v obup in vsaj rahlo neprijeten položaj. Pa se otroci res tako odzovejo zato, ker so razvajeni? Janja Urbančič, mama dveh šoloobveznih otrok, vodja starševskega kluba v Familylabu in skupine Sočutno starševstvo na družabnem omrežju Facebook, pravi, da se v ozadju skriva nekaj povsem drugega.
Trgovci se v tem času na vse pretege trudijo, da bi otroke, ki se sprehajajo mimo bleščečih izložb, prepričali, da si za Miklavža ali katerega drugega dobrega moža zaželijo ravno njihov izdelek. Zato se je staršem v tem obdobju lahko še posebej mukotrpno sprehajati po trgovinah z otroki, ki včasih zelo nejevoljno in na ves glas izražajo svoje razočaranje ob neizpolnjenih željah. Seveda se lahko tovrstnim preglavicam preprosto izognejo tako, da se v trgovino odpravijo sami. A bodo zaradi tega izgubili odlično priložnost za učenje obvladovanja konfliktov, je prepričana sogovornica.
Preberite tudi: Ločitev je stvarnost današnjega časa.
Zaradi tega niste slab starš!
»Otroci ob svojih neizpolnjenih željah v trgovinah doživljajo frustracije, ki jih včasih izrazijo samo z otožnim vprašanjem 'zakaj pa ne', včasih pa lahko doživijo popoln čustven izbruh s cepetanjem, krokodiljimi solzami, kričanjem in moledovanjem. Z vašim otrokom ni prav nič narobe in tudi vi niste slab starš, kot bi vas morda kdo želel prepričati, saj je takšna frustracija – posebej pri otrocih do četrtega leta starosti – popolnoma normalna. Toliko stari otroci namreč še nimajo dovolj dobro razvite povezave med plazilskimi možgani in prefrontalnim korteksom, kar vodi v popolnoma normalne čustvene izbruhe,« pojasnjuje Urbančičeva, ki meni, da se lahko s tem, ko otroka odpeljemo s sabo v trgovino, naučimo marsikaj. On pa tudi.
Kaj storiti, da bo izbruhov manj? Želje, ki jih otrok izraža, kadar se sprehajamo po trgovini, so povsem normalne, pravi Janja Urbančič. »Z njimi ni prav nič narobe. Vsi, tako otroci kot odrasli, si želimo stvari, ki so nam všeč. Pomembno je samo, da se naučimo, da so to želje in ne potrebe ter da nam jih ni treba zadovoljevati impulzivno, temveč se lahko željo po nečem naučimo obvladovati oziroma jo prestaviti na kasnejši, primernejši čas. Otroku lahko pri tem pomagamo tako, da mu povemo, da mu bomo neko igračo kupili za rojstni dan ali mu jo bo prinesel Božiček, zato naj si jo zapiše na svoj posebni seznam. Ali pa mu preprosto rečemo ne. Pri tem bodite pozorni, da mu poveste po resnici, zakaj mu nečesa ne boste kupili. Otroci namreč dobro čutijo, da jih želimo z raznimi manipulacijami pretentati, kar skoraj zagotovo vodi v še več prošenj. Če otroku rečemo ne samo zato, da bo obveljala naša volja in bomo s tem dokazali svojo moč in avtoriteto, s tem škodujemo našemu odnosu z njim.« Pravilna reakcija
Izbruhi otrok lahko v staršu sprožijo občutke močnega sramu, a ti ne smejo vplivati na vašo reakcijo. »Občutek sramu starše ponavadi vodi v to, da odreagirajo na dva načina: ali otroka na silo utišajo (na primer z grožnjami, da bo dobil kazen in ga ne bomo nikoli več vzeli s sabo v trgovino) ali pa ga utišajo tako, da mu željo nemudoma izpolnijo. Prvi način povzroči, da otrok čuti krivdo in sram, kar vodi v slabo samopodobo, medtem ko drugi način povzroča vedno večje čustvene izbruhe.«
Prav tako se je dobro zavedati, da otrok z jokom ne izsiljuje. »Mnogo staršev zmotno misli, da otroci z jokom izsiljujejo. To večinoma ne drži. Drži samo, če smo otroku kdaj popustili, ko je jokal. Tako si je zapomnil, da z jokom lahko doseže, da bo igračka njegova. Pogosteje pa je frustracija ob našem ne posledica tega, da mora otrok odžalovati svojo izgubo. Kadar otrok joče ali se jezi, žaluje za igračko, ki je ne bo dobil. Dajte mu čas, da predela svojo izgubo. Ponavadi je popolnoma dovolj, da smo tiho ob njem ali mu pri tem stojimo ob strani. Lahko mu preprosto razložimo, da se zavedamo, da si želi določene stvari, ter mu hkrati prijazno, a odločno povemo, da te zadeve tokrat ne boste kupili. Pri tem mirno vztrajajte. Nikar pa otroka ne poskušajte prepričati, da ni tako hudo, da bo to ali kaj drugega dobil jutri ali da je že velik in naj neha jokati. To vodi v še več frustracije in v še večje občutke nerazumljenosti, kar izbruh le še podaljša in tudi skrha naš odnos z otrokom.« Z otrokom se pogovorite, po kaj greste v trgovino
Otroci bodo v trgovini lažje sprejeli vaš ne, če ste se o tem pogovarjali že pred odhodom, še pravi Janja Urbančič. »Lahko jim poveste, da boste tokrat kupili samo nujne stvari, ali da kupujete darilo za prijatelja in ne zanj, ali pa da si lahko izbere samo eno stvar, ki ne sme presegati vnaprej dogovorjenega zneska. Še bolje bo, če boste otroka vključili v proces nakupovanja. Mnogo staršev je namreč v trgovini popolnoma fokusiranih v nakupovanje in ogledovanje izdelkov. Če pa boste nakupovali skupaj z otrokom, mu ne bo treba z neprimernim vedenjem prositi za vašo pozornost. Zato ga zaposlite z nakupovanjem. Naj išče določeno sadje, vam pomaga tehtati zelenjavo, išče naj živila na črko M, živila, ki tehtajo 250 gramov, in podobno. Z njim se pogovarjajte o tem, kaj boste iz teh živil skuhali, kdo pije kavo, ki ste jo pravkar kupili ... S takšnim vedenjem lahko nakupovanje z otrokom postane prav zabavno. Tako za vas kot za otroka.«
Če se vsega skupaj lotimo pravilno, je torej povsem mogoče oditi v trgovino z otrokom in ob tem ne doživeti popolne drame. Še več, takšno druženje je lahko prav prijetno in poučno. Pazite le, da odhod v trgovino z otrokom ne bo postal vaša odveza za slabo vest oziroma občutek, da otroku ne posvečate dovolj časa in pozornosti.
Zakaj imajo otroci danes toliko igrač?
»Opažam, da smo starši čedalje bolj izčrpani in preprosto ne premoremo dovolj energije, da bi zmogli kakovostno preživljati čas z otroki. Zato se zatekamo v kupovanje igrač, kar je zelo slaba praksa. Mislim, da si je pri tem pomembno razjasniti, zakaj želimo otroku kupiti igračo. Morda zato, ker se mu bojimo reči ne, ker se bojimo, da nas ne bi imel več tako rad, ker se ga bojimo razočarati, ker ne zmoremo prenesti njegovega pritiska, ali ker mi kot otroci nismo imeli veliko igrač in sedaj to kompenziramo? To vse so napačni razlogi za kupovanje igrač. Poleg tega verjamem, da otrok, ki si ves čas želi novih igrač, pravzaprav sporoča, da si želi igre z nami. Zato bo veliko bolje, če bomo zadovoljili njegovo potrebo po kakovostnejšem preživljanju časa z nami,« pravi Janja Urbančič.
