Kaj storiti s plodovi, ki so okuženi, in ali jih je mogoče kljub temu dozoreti? Ter navsezadnje, ali so katere sorte paradižnika odpornejše? Na vsa ta vprašanja odgovarjajo izkušeni strokovnjaki, ki ob tem ponujajo obilico koristnih nasvetov.
Sanja Lončar, vodja projekta Skupaj za zdravje človeka in narave: Paradižnik potrebuje topel hrbet in streho nad glavo
»Moji paradižniki, ki se držijo hiše, delajo odlično, kar potrjuje, da paradižnik želi imeti topel hrbet in zaščito nad glavo. Zanimivo je, da odlično delajo tudi tisti na vzhodnem balkonu, ki imajo sonce samo zjutraj do 11. ure. Teoretično je to premalo, v praksi pa sem ravnokar s šest paradižnikovih rastlin pobrala tri kilograme plodov! Tisti, ki so bili že maja na vrtu, so žal podlegli plesni. Odlično pa na vrtu delajo tako imenovani tretjepozivci – paradižniki, ki jih sejem junija, in začnejo dajati plodove v septembru. Te držimo ob steni, potem pa jih počasi prestavimo v rastlinjak in uživamo v paradižnikih vsaj do novega leta. Enako velja za paprike, ki so trajnice in jih je mogoče prezimiti in redno obirati tudi pozimi.
Menim, da je najboljša strategija mobilna. Imeti možnost, da v obdobju padavin in mrzlih noči paradižnik pokrijemo, ko se začne toplotni val (kot je zdaj), pa uživajo v polnem soncu. To dosežemo bodisi s streho nad paradižniki, ki jo preprosto prestavljamo gor ali dol, bodisi tako, da so paradižniki v sodu in jih po potrebi premaknemo na suho.«
Preberite tudi: Triki, kako odpraviti neprijeten vonj. Kliknite TUKAJ!
Peter Golež, vrtnarstvo Rožca Golež: Najodpornejši sta sorti Phantasia in Fantasio
»Na to, kakšna bo letina paradižnika, vpliva veliko dejavnikov. Začne se pri pripravi grede. Paradižnik ima rad sončno odcedno zemljo. To pomeni, da na vrtovih, ki imajo pretežno ilovnata tla, ne bo dovolj izkopati luknjo in ga posaditi. Če ste pred sajenjem zemljo zrahljali, ste opravili zelo pomemben korak. Če tega niste storili, si to zapomnite za v prihodnje. Ilovnata tla lahko rahljamo z zeolitom, čudovito kamnino, ki nase veže težke kovine. Veliko pest zeolita dodamo v sadilno jamo in še eno veliko pest okoli posajenega paradižnika. Podobno lahko napravimo s kokosovimi vlakni, ki jih pred tem namočimo in dodamo mokre v sadilno jamo. Pri absorbiranju vode vlakna nabreknejo in tako rahljajo zemljo okoli korenin. V poštev ravno tako pride posušeno listje, presejano žužkov in polžev. Takšno listje se obnese enako kakor kokosova vlakna, le da ne veže toliko vode.
Nadaljnje se je treba zavedati, da paradižnik potrebuje na gredi svoj prostor, in to je kvadratni meter za sadiko. Lahko ga sadite bolj skupaj, vendar je zaradi utesnjenosti velika verjetnost manjšega zračenja, kar privede do možnosti okužbe. Poleg tega več sadik na kupu pomeni manj pridelka kakor pri normalnem razmiku. Pri rednem pregledu sadike in pravilni razdalji ter čiščenju odvečne zelene mase je okužba malo verjetna. Kadar se kljub vsemu pojavijo plesni, rja ali črnjenje, pa se moramo odzvati hitro. Pri začetku okužbe je treba obolele liste odrezati tako, da se trosi ne prenesejo na druge liste. Pri letošnji vlagi je imela krompirjeva plesen, ki napade paradižnik, še več možnosti za razvoj kakor v suhem vremenu. Zato krompir in paradižnik nista dobra soseda in tudi nikoli ne pojdite med paradižnik iz grede ali njive krompirja.
Iz lastne izkušnje lahko povem, da je zame sol Epsom nekaj najboljšega pri zdravljenju in hranjenju paradižnika. Seveda pa obstajajo na trgu že sadike, odporne proti boleznim paradižnika. Najbolj znani in prodajani sta Phantasia in Fantasio, sorti grozdastega paradižnika (grapolo). Imata čvrsto lupino, ki ne poka, poleg tega je paradižnik obstojnejši v kleti. Po okusu sta nekakšna mešanica mesnatega in solatnega paradižnika. A če boste upoštevali te nasvete, vas bodo razveseljevale vse sorte. Črnjenje pa je po drugi strani znak pomanjkanja magnezija, kalcija, kalija in ni bolezensko stanje, zato imunih sort proti temu pojavu ni. To preprečimo z gnojenjem paradižnika s primernimi gnojili, ki sadike oskrbujejo s potrebnimi hranili.
Rastlinjak mora biti zračen
Kadar paradižnike sadite v rastlinjake, morajo biti ti zračni. Vrata ne zadostujejo, odprite tudi stranice rastlinjaka. Tako zmanjšate vlažnost zraka, zaradi katere se paradižnik okuži in v poletnem času pri temperaturi 39 stopinj Celzija odvrže cvetove. Tisti, ki še imate na vrtu paradižnik, se prepričajte, ali vam ga nemara ne napada rja, plesen ali črnjenje. Obolele paradižnike, za katere imate občutek, da ne bodo preživeli, ne mečite na kompost, temveč jih dajte v rjavi zabojnik oziroma med biološke odpadke. Trosi plesni se lahko pri spravilu obdržijo na gredi (sploh v mokrem času), zato je dobro gredo potrositi z bukovim pepelom.
Zelenih plodov, ki imajo črno spodnjo stran, žal ne moremo pozdraviti, lahko pa naredite iz še lepih zelenih paradižnikov pojedino z žara ali jih skuhate v omako.«
Miša Pušenjak, specialistka za zelenjadarstvo in okrasne rastline: Na rastlinah ne puščajte preveliko zrelih paradižnikov!
»Sama pravim, da je pridelovanje paradižnika do avgusta na prostem mogoče tako rekoč vsako leto, če postavimo spomladi dobre temelje in če mu potem tudi malo pomagamo. Spomladi ne hitimo s sajenjem. Če rečem nikoli pred 1. majem, ne bom rekla nič narobe, letos je bilo celo boljše, če smo sadili po 10. maju. Skratka, sajenje v hladno zemljo lahko povzroča v neprimernem juniju veliko težav. Poleg tega je treba saditi kakovostne sadike, čvrste, čokate, ne pretegnjenih ali takih, ki že imajo nastavek cvetov. Vrtnarji, ki jih vzgajajo, naj se ponovno navadijo na setve v več terminih, ne samo v enem. Na kuhinjska okna nikoli ne sejemo pred koncem marca za sajenje na prosto ali začetkom marca za sajenje v rastlinjake. Izberemo tudi tolerantnejše sorte. Stoodstotno odporne sorte ne obstajajo, so pa hibridi odpornejši, med sortami so najobčutljivejši volovsko srce in pelati.
Zoper plesen uporabljajte različne pripravke
Ko se pojavijo prvi znaki plesni, se sprva odstranjujejo okuženi listi, potem pa paradižnik poškropimo ali z bakrenimi listnimi gnojili ali aluminijevim sulfatom ali žajbljem ali rmanom, najbolje pa je menjavati te pripravke. Uporabljati jih moramo vsaj 14 dni oziroma dokler ne nastopi bolj suho vreme (nad 30 stopinj Celzija čez dan brez jutranje rose). V lepšem vremenu je nato treba nadaljevati uporabo biostimulatorjev za paradižnik. Okužene plodove odstranimo; če so rdeči, lahko zdravi del pojemo ali še bolje vkuhamo. Vsako odstranjevanje in rezanje, tudi na zdravih rastlinah, delamo sredi dneva, ko je suho, da se rane čim prej zasušijo. Ne delamo, ko so listi mokri. Po rezanju liste poškropimo z algami ali aminokislinami ali rastlinskimi izvlečki, ki so na trgu, ali ognjičevim, regratovim, presličnim pripravkom. Lahko tudi s sodo bikarbono oziroma pripravkom iz nje.
Starim paradižnikom porežite vrhove
Tisti, ki imate kljub letošnjim vrtičkarskim težavam še vedno paradižnik in bi ga radi imeli še v jeseni, lahko staremu paradižniku po peti ali šesti etaži porežete vrhove, da plodovi hitreje dozorijo. Tako boste paradižnik tudi pomladili in bo poln energije lažje prenašal nekoliko slabše jesensko vreme. Če še imate zdrav paradižnik, ravno tako svetujem, da na rastlinah ne puščate velikega števila zrelih plodov, vsaj pred večjo spremembo vremena oziroma ohladitvijo ne. Pokuhajte, vložite ali posušite jih, samo naj jih ne bo preveliko na rastlinah. Namakanje mora biti redno in globoko, zastirke pomagajo koreninskemu sistemu, da bolje dela. Če imamo paradižnik do septembra ali oktobra, je to vse, kar se od njega lahko v normalnih vremenskih razmerah pričakuje na prostem in na celini. Od tu naprej pa je vse darilo narave, ki ga ne da vsako leto.«
