Predavateljica, pisateljica, sociologinja, poslovna antropologinja, piše kolumne, deluje kot znanstvenica, vodi dve podjetji, potuje, razvija projekte in blagovne znamke, deluje v društvih – dr. Lucija Mulej Mlakar, magistra sociologije in doktorica sociologije znanosti, svoje znanje usmerja v raziskovanje materialne znanosti in duhovnosti. Z njo smo se pogovarjali ob izidu njene nove knjige.
Napisali ste knjigo z zelo izstopajočim naslovom Pogovori z Erosom. Kaj je glavno sporočilo te knjige in od kod vam ideja za njo?
Res je, knjiga je že izšla in odzivi prvih pričevalcev, ki so tudi znani ustvarjalci in pisatelji, so zares dobri. Glavno sporočilo te knjige je obrat navznoter. Pogovor s seboj, pogovor z drugimi, presek z iluzijo. In ja, Eros me je kot zvesto opazovalko življenja, ki išče resnico in ji sledi, poprosil, da mu naklonim čas in spišem nekaj, kar bo vzdramilo srca ljudi. Zapisi so poetični, vtkani v verze koanov in misli, ki predramijo speče glave. Polni so zgodb in dialogov z bogom Erosom, kar je, kot pravijo, inovativen pristop. Upam, da bo ljudem všeč. Strast je ogenj, in želim, da ga ljudje v sebi prebudijo in da ga ob branju začutijo. Da jih aktivira v pogum, ker strast v prvi vrsti pomete z iluzijo.
Kaj je ljubezen?
Morda sila, ki vrti ta svet.
Veliko pišete o strasti. Kako jo razumete?
Strast je ogenj, je živost in moč. Seveda ni le ljubezenska in erotična. Strast za spoznanjem je prav tako pomembna prvina te sile, ki spreminja svet. Spoznanje namreč ponuja pogled onkraj, in knjiga je, po prvih odzivih, takšna. In pravzaprav je takšno moje poslanstvo: kot menedžerka osebnosti in terapevtka pomagam, da ljudje pogledajo na sebe s svežim in jasnim pogledom, ki zdravi.
Kaj pa zaljubljenost, je res, da je le prevara?
Prepričana sem, da je zaljubljenost eden (naj)lepših trenutkov, ki jih v srečni srčni povezavi okušamo. Ko se pogled dveh ujame in postoji, ko zastane dih in poskoči srce. Ko se nekaj zgane in prestraši, saj je silna ta moč, ki ji rečemo ljubezen … pravzaprav je edinstven stik z božanskim v nas prek drugega. In veliko je tistih, ki od te moči bežijo, saj veliko daje, obenem pa zahteva predajo. In predati se pomeni popustiti v nadzorovanju in usmerjanju lastnih ciljev v odtenkih razuma in pragmatičnosti. Številni zato rečejo, da se zrel človek ne zaljubi. A ne bo držalo. Ne zaljubi se tisti, ki je poln racionalizacij in formulacij, ki se ujame v ozkost in odreče gostoljubje spontanosti. Ki je prestrašen. Resda se pri zaljubljenosti vselej govori o nasprotnem oziroma istem spolu, a živ in odprt človek, ki ohranja svežino duha, se lahko zaljublja tudi v svoje delo, v naravo … Je zaljubljiv, razpoložljiv in gnetljiv. Torej bi lahko rekla, da zaljubljenost enačim s sposobnostjo čudenja. In definicija resnične inteligence je pravzaprav v svežini uma, ki kljub fondom znanja in rezervoarjem podatkov ohranja nedolžnost pogleda in jasnino uvida.
Kaj pa privlačnost, magnetizem spolnega naboja?
Morda je to telesna zaljubljenost. Je tista primarna sila, ki je duh še ni preoblikoval in je verjetno ne bo nikoli. Saj je cilj Erosa združitev nasprotij, telesnega in minljivega, čutnega in nadčutnega. In ja, spomni nas, da smo del narave in biokemije, ki se prižge ob nekom, ki je za nas takrat 'pravi'. In magnetizem privlačnosti je izkušnja, ki človeka zmede, saj se pogosto zgodi, da onkraj te sile ni več spoja, ki bi dva lahko trajno povezal. Hitro se izpoje in zahteva nadgradnjo. In ko se vprašamo, kaj je ta spoj, ki zahteva nadgradnjo, je odgovor le ljubezen. Ki se pokaže kot globlja povezanost. Ki je kot sile, ki nas oplaja, nekako ne znamo več okušati in se ji predati. Izgubljamo moč in smisel za občutenje in dajanje ljubezni, saj so cilji le dosežki in gon po 'še'. In cilj ljubezni je predaja, ne bojevanje.
Če se zaljubimo v našo predstavo o nekom in se pozneje izkaže, da je ta predstava zgrajena na precej trhlih temeljih, ali ni ljubezen dejansko neka racionalizacija življenjskih pogojev, v katerih smo se znašli v fazi zaljubljenosti?
Vprašanje je, ali se zaljubimo le v predstavo o nekom. Morda je ravni zaljubljanja več in jih lahko doživljamo po različni intenzivnosti; in ko pride do globljih ujemanj raznih ravni, govorimo o bližini, ki je neopisljiva. Mislim, da se dejansko med nami takrat zgodi biokemijska magija, ki je lahko še srčna in dušna obenem. Spoj med dvema, ki je stik uma, srca, duše, telesa, čutnosti in še podobnosti življenjskega izkustva, je nezamenljiv. Obenem pa mostove med nami, našo magijo, ustvarjajo tudi pomanjkljivosti. Naše napake in stiske, ki nas lahko povežejo še globlje, mar ne? Idealni spoji so redki, pogoste pa so napake, ki nas dopolnjujejo in spajajo. Pri bolj medli zaljubljenosti za nazaj lahko rečemo, da so nas prevarali nagoni ali da je nekdo igral nekaj, kar ni. A sklepati o občutkih takrat, ko se že pretekli, ni pošteno in tako ali tako nikoli realno. Seveda pa je sistem racionalizacije primeren način, kako se spoprijeti z bolečino, ko pijana zaljubljenost mine ali ko si priznamo, da se za odnos nismo potrudili ali pa da smo zgolj pričakovali pozornost, ne da bi jo dajali. Reciva raje, da smo takrat doživeli magijski spoj ujemanja, ki je na neki točki popustil. In takrat se srečamo iz oči v oči z realno sliko sebe in drugega, in tu, mislim, lahko nastopi ljubezen, četudi se sprva ne ujemamo tako močno. Saj so ravno naše pomanjkljivosti tiste, ki rodijo sočutje in prispevajo spoj. In ko sebe zaznamo kot polne napak, kljub vrlinam, lažje odpustimo napake partnerju, in takšna ljubezen je lahko trdna in zdrava. Ki je spoj, onkraj vseh omejitev in razlik. A partnerstva so za mnoge kljub vsemu boj, boj za izgubljeno iluzijo, kot ste rekli v vprašanju. In kadar se dva odločita za boj, ne dojameta lastnih pomanjkljivosti – odločiti bi se morala za sočutje in ga drug drugemu izkazovati. Saj se, kot pravite, oba lahko počutita prevarana. Saj se sen, ki sta ga sanjala, ni uresničil. In tu nastopi polje za globlje sočutje, ki se lahko prelevi v ljubezen.
Zadnje čase je precej slišati o sočutnem partnerstvu. Kakšno je vaše mnenje o omenjeni temi?
Kot sva rekli, sočutje ustvarja most, in tu gre za sočutje do partnerja kot do bitja, ki se tako kot vi bojuje s svojimi demoni, zmaji in ovirami. V takšnem odnosu partnerja sprejemamo na drugačni ravni; predvsem vanj ne polagamo razloga za svojo srečo, kar je ključ do ravnovesja v odnosu. In ja, nihče ni dolžan drugemu izpolnjevati sanj, seveda pa mu lahko stoji ob strani, ko se za te sanje trudi. In nihče nima pravice drugega siliti v lastne sanje. In ko te ločnice prepoznamo in se jih držimo, pride do sočutja in zrelejše ljubezni, ki greje in ne posega na polja, kjer ji ni mesto. In kot pišem v Pogovorih z Erosom, je ljubezen cilj sama za sebe. Uči nas, da je pot partnerstva pot so-potništva. Pot predaje in skoka v neznano, brez varnostnih mrež.
Kaj pa spolnost in ljubezen? Lahko obstajata druga brez druge v partnerskem odnosu?
Mislim, da ne. Partnerstvo nosi poseben pečat ravno zaradi seksa in predaje, ki smo je deležni, če se znamo prepustiti. Iskrena privlačnost je lepa, kot tudi spolnost, ki jo doživljamo, ko smo ljubljeni. Ko ljubimo, smo izpolnjeni, in ko smo se sposobni predati, pogumni. Prijatelji smo lahko skoraj z vsemi, Eros pa nas nagovarja le z izbranci, ki nosijo za nas poseben fluid. Torej je intimen odnos nekaj posebnega in usodnega, saj nas preplet teles, čutnega, čustvenega, energijskega, dušnega, telesnega in fizičnega določi v realnosti, ki ji ni para. Izkustvo erotike je temeljna izkušnja bližine, ki nas nadgrajuje v mnogo smereh. Res pa lahko strast kanaliziramo drugače, a celovitost izkušnje spolnosti ni zamenljiva.
Knjigo lahko naročite na lucija.mulej@budnjani.si.
Kako lahko torej kanaliziramo strast?
Ustvarjalni ljudje so strastni, in seveda je kanalov za izražanje sebe mnogo: od pisanja, umetnosti, podjetništva, športa, znanosti … kanalov ne zmanjka. Bolj ko smo usmerjeni k živosti življenja, torej bolj kot raziskujemo globine in širine, več življenjske moči prejemamo, več je lahko damo. Če se pustimo ujeti v razumske obrazce, rituale moči in pravil, manj žarenja je v nas, saj nas neka rutina, ki krši naravni red stvari, ubija. Pomembno je, da sledimo stvarem in potem, ki nas osrčijo in ostrastijo.
Kaj pa težave v spolnosti, ali so po vaši oceni pogoste?
Spolna energija je življenjska energija, in libido kot naboj nas žene naprej. Danes ljudje izbirajo drugačna življenja in cilje, ki pogosto vodijo stran od naravnih potreb. Mnogo parov ima težave s konkretno spolno prakso, od doživljanja orgazmov do umetnosti dotika. Sebi se ne zdijo privlačni, težko žarijo poželenje, saj jih blokirata sram ali spomin na težke/travmatične izkušnje. Kar seveda pomeni, da smo kot družba zelo izumetničeni. Če je cilj le uspeh in denar, ni ne časa ne prostora za druženje, dvorjenje in čas, ki se ga troši za bližino. Vrednote razvitega kapitalizma skušajo vsako minuto pretopiti v denar. In bližina, nedolžno tekanje po snegu ali soncu, s prepletom iskrivih misli in romantike, je za mnoge nedosegljiva. Saj ne znajo več varno in udobno 'zapravljati časa' za bližino in človeško iskrenje. Zdi se, da smo pozabili tako jezik ljubezni kot tudi jezik bližine. Morda postajamo aseksualni. In ja, mislim, da imajo na tem področju številni težave. Razvila sem metodologijo Budnjani 4QSPOJ, ki v osnovi govori o povezovanju inteligentnosti, kjer parom pomagam, da se naučijo čutenja bližine, slišanja intuicije in jezika ljubezni. Jezik ljubezni je naravna, inherentna govorica vsakogar, a razum in ciljna usmerjenost duha današnjega časa to naravnost duši in izkrivlja. Zato je izhod pravzaprav preprost in omenjena metodologija drzna, a učinkovita.
Kateri pari in ljudje se k vam obračajo po pomoč?
Vse več je ljudi, ki so se učili od številnih učiteljev, psihologov, terapevtov, analitikov in ostali sami v svojem odnosu, brez večjih napredkov. Ljudje so vse bolj izobraženi o znanosti sebstva in vse bolj zahtevni pri iskanju odgovorov. Sama jim ponujam ravni, ki umirijo um in vodijo do celovite izgradnje osebnosti. Zato razvijam nove, nekonvencionalne metodologije in pristope za posameznike, pare in podjetja (Budnjani 4Q, Budnjani 4QSPOJ, Budnjani 4QEVI itd.). Predvsem pa delam na ravni čutenja, sočutja, intuicije in duhovne inteligentnosti. Glede na to, da nihče nima pravice do zadnje besede, kar si sicer terapevti radi prilaščajo, se tudi sama tega držim. Moje stranke rade povedo veliko slabega o psihoterapevtih in drugih svetovalcih, a jih učim, da to ni prav. Vsak jim lahko nekaj da in jim je dal najboljše od sebe. Ker ima vsak človek neko znanje in izkustveno modrost, je to treba spoštovati, zlasti tedaj, ko se odločimo terapijo zapustiti. Res pa ni vsakdo za vsakogar. In dušeslovje je predvsem izkustveno, in dober terapevt je človek takrat, ko presega lastne sence in sebi prizna, da je le človek.
V zadnjem času smo bili priča aferi spolnega nadlegovanja v Hollywoodu MeeToo. Kako gledate nanjo?
Vsekakor ne dvomim, da so bile in so številne ženske žrtve brutalnosti moških, a vsekakor poznam primere, ko so moški žrtve ženske želje in njenih zahtev. In zavrnjena ženska je lahko veliko bolj maščevalna kot zavrnjeni moški. Torej, ta afera odkriva nekaj bistvenega, in pravzaprav tisto, pred čemer svarim v knjigi Pogovori z Erosom. Ljubezen je plaha ptica, erotika pa silna in polna pasti, v katere se številni ujamejo, ker svojega ognja ne izmojstrijo. Verjetno lahko v odnosih menjamo sredstva: telo za denar, seks za uslugo, ljubezen za pozabo? Seveda pa z vsako izbiro krojimo svojo usodo. Bistveno vprašanje je, kdo je kultiviral lastni erotični naboj? Kdo je prek samospraševanja in raziskovanja lastne spolne želje ustvaril prostor, kamor se lahko partner umesti kot suveren subjekt, ki ima pravice in dolžnosti. Tako kot potrebujemo prostor za delo in rast, potrebujemo prostor za bližino in intimo. Čas za nežnosti in mehkobo. A moč, uspeh in slava ljudi omrežijo. Omreži jih lahko tudi lenoba, brezdelje ali konjički. In preobilje denarja pravzaprav ukrade možnost rasti, možnost izbire in privilegij 'normalnega življenja'. V preizkušnjah in premagovanju ovir gradimo lastni jaz, sicer postanemo pomehkuženi in degenerirani. In težave ljudi v razvitem kapitalizmu so pogosto težave preobilja možnosti. Udobje jim ukrade stik z realnim svetom dejanskih preizkušenj, saj je vse na dosegu roke, kjer ni potreben trud, pot lastnega obraza in samodokazovanja, pestijo jih motnje, ki so odraz izumetničenih svetov in odnosov, v katere so bili že rojeni. Stiske ljudi, ki živijo v preobilju, so prav tako hude, morda veliko bolj boleče in izrojene. Temačnost negativnih egov, izrojenih praks in značajev je gosta in rojeva bolečine.
Nas je strah intime?
Naravni red pač veli, da notranja stabilnost ustvari zunanjo. In intima je eden od svetov, ki se ga ljudje skorajda najbolj bojijo, saj je popolnoma nasproten vrednotam razvitega kapitalizma, ki ukradejo strast in libido: ko je cilj uspeh in nenasitnost gona po 'še', kondicije, prostora, energije, časa in talenta za dvorjenje, spolnost, erotiko in partnerstvo zmanjka. Ljudje so v intimnem smislu zelo nerodni in polni racionalizacij sebe in drugega, saj jih sistemi silijo v to nenaravnost, novih svetov pa ne poznajo. Premalo je poti, ki bi dale dodaten smisel. Zato postajamo umetni, in zgoraj omenjene afere so odraz te izumetničenosti. Naravna privlačnost je vselej bila in bo, a ko jo postavimo na 'trg porok', menjamo in prodajamo, pride do izkrivljanj, in krivdo je treba poiskati v generalni sli po 'še', s katero razviti kapitalizem penetrira vse do intime dveh, ki bi se morala ljubiti, ne pa bojevati. In ko je cilj premoč, začnemo govoriti jezik moči, kar nazorno prikazujem v knjigi Pogovori z Erosom v zgodbah, kjer se pokaže, kaj je pravzaprav cilj ljubezni in kako žalostne so posledice, ko se ne znamo več predati in oplemenititi skupnega časa v bližini in mehkobi, ki stre vsak odpor in vse ovire zunanjega sveta.
