Današnji mladostniki so na vsakem koraku zasuti z informacijami o spolnosti, zaščiti pred spolno prenosljivimi boleznimi in neželeno nosečnostjo. Dejstvo, da so nekateri spolno aktivni že pri 15 letih, je morda skrb vzbujajoče, vendar pa je večina med njimi, sodeč po raziskavah, tudi odgovorna, saj pri spolnem odnosu uporabljajo zaščito.
Seveda pa obstajajo tudi mladostniki, ki se namesto na zanesljivo kontracepcijo raje zanašajo na prekinitev spolnega odnosa. In ko ta metoda zataji, se znajdejo pred življenjsko odločitvijo – obdržati otroka ali ne?
Spolno aktivni že pri 15 letih
V Združenih državah Amerike je bila pred 20 leti polovica mladostnikov spolno aktivna že pred 19. letom. Danes pa tamkajšnji mladi odlašajo s prvim spolnim odnosom v teh letih, bodisi zaradi vere in morale bodisi zaradi strahu pred neželeno nosečnostjo in spolno prenosljivimi boleznimi.
V Sloveniji je bila slika pred 20 leti podobna kot v ZDA, saj je imela polovica slovenskih mladostnikov prvi spolni odnos pred 18. letom. Leta 2004 je bilo takšnih že 51 odstotkov mladostnikov. Danes pa je med slovenskimi najstniki imel spolni odnos že vsak peti petnajstletnik – med njimi je sicer več fantov kot deklet, vsaj tako kažejo izsledki mednarodne raziskave HBSC 2014 (Health Behavior in Schol-Aged Children) ali Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju iz leta 2014, ki jih navaja Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ). Približno tri četrtine (78,5 odstotka) spolno aktivnih mladostnikov je ob zadnjem spolnem odnosu uporabilo zanesljivo zaščito pred nosečnostjo, večinoma kondom.
Zakaj tako zgodaj med rjuhe?
Adolescenca je obdobje, ko spolna zrelost prehiteva čustveno. Spolnost se zdi mladostnikom nadvse privlačna, tudi zato, ker je namenjena odraslim. Poleg tega pa v njej iščejo neko pripadnost skupini in občutek sprejetosti.
Razlogi, zakaj se mladostniki zgodaj podajajo v spolnost, se v 20 letih niso bistveno spremenili. Za prvi odnos se je namreč tako pred 20 leti kot danes večina odločila zaradi ljubezni. Redkeje so se v intimne odnose spustili zgolj iz radovednosti in iskanja spolnega zadovoljstva ali potrjevanja odraslosti in pripadnosti vrstnikom. Današnje najstnice imajo prvi spolni odnos večinoma s fantom, za to pa se odločijo iz ljubezni in zaupanja. Fantje pa na prvo mesto razlogov postavljajo skupno odločitev, nato pa ljubezen.
Nosečih slovenskih najstnic je vedno manj
Kljub večji spolni aktivnosti slovenskih mladostnikov je nosečih slovenskih najstnic zaradi porasta uporabe kontracepcije zadnja leta manj. Izsledki mednarodne raziskave Neenakosti v zdravju in z zdravjem povezanih vedenjih slovenskih mladostnikov (HBSC 2010), ki jih navaja NIJZ, namreč kažejo, da se je število nosečnosti in splavov med najstnicami v primerjavi z 80. leti zmanjšalo. Medtem ko se je na začetku 80 let rodilo več kot 35 otrok na 1000 mladostnic, v zadnjih letih beležijo od pet do šest rojenih otrok na 1000 mladostnic, ki predstavljajo manj kot dva odstotka porodnic. To nas uvršča med države z najnižjo stopnjo rodnosti mladostnic v Evropi. V istem časovnem obdobju je pomembno upadlo tudi število dovoljenih splavov mladostnic.
Neizogibna stiska
Najstniške nosečnosti prinašajo s sabo več nevarnosti za tvegano nosečnost in porod, več je tveganj za plod in otroka, velike pa so tudi socialne posledice, saj veliko najstniških mater prekine izobraževanje, imajo nižjo izobrazbo in so ekonomsko odvisne. Najstniške matere imajo tudi dvakrat večjo možnost, da bodo pozneje živele v revščini.
Ker je večina najstniških nosečnosti nenačrtovana, je vsaka takšna nosečnost šok za bodočo mlado mamico (in očka). Številna dekleta se ob tem znajdejo v hudi stiski. Skrbi jih namreč, kako se bodo znašle v tej nadvse zahtevni vlogi, ali bodo sploh sposobne skrbeti za otroka. Strah jih je, kako oziroma s čim ga bodo preživljale, itn. Nekatere potem, ko izvejo za nosečnost, zapustijo še njihovi partnerji oziroma očetje otrok in dekleta ostanejo sama. Njihovo stisko potem poglobi še negativno mnenje staršev in okolice. Mnoge se namreč sramujejo svoje nosečnosti ali pa jih je strah odziva staršev in bližnjih, zato svojo nosečnost skrivajo. Če so odzivi okolice (preveč) negativni, se veliko najstnic odloči za splav (nekatere v to celo prisilijo starši ali fant) ali pa otroka donosijo in potem oddajo v posvojitev.
Starši ste lahko največja opora
Starši si včasih nočejo ali pa ne zmorejo priznati, da je njihov otrok že spolno aktiven, zato jih dejstvo, da njihov otrok pričakuje otroka, lahko povsem šokira. Nekateri si vse skupaj zanikajo, drugi želijo, da bi dekle umetno prekinilo nosečnost (splav), tretji pa se svojemu otroku zaradi sramote, ki naj bi jo povzročil z nenačrtovano nosečnostjo, celo odrečejo. Seveda pa obstajajo tudi tisti starši, ki so pripravljeni svojemu otroku stati ob strani in ga podpirati – tako v psihičnem, fizičnem in čustvenem smislu kot finančno.
Dejstvo je, da večina najstnic še ni čustveno zrela za vlogo mame, vendar pa večina tistih, ki nameravajo otroka obdržati, zelo hitro odraste ter prevzame odgovornost za malo bitjece. Pri tem pa ste jim lahko v največjo oporo prav starši s svojimi izkušnjami, spodbudnimi besedami ter predvsem veliko mero ljubezni in potrpežljivosti.
Je splav res (od)rešitev?
Splav je večna dilema, ki deli ljudi na dva pola. Vendar zdaj ne bomo govorili o tem. Glavno vprašanje, ki si ga mora zastaviti vsaka ženska oziroma mladostnica (pa tudi njeni starši in fant), ki se odloči za splav, je kako se spopasti z občutki ob splavu in po njem.
Približno 60 odstotkov deklet oziroma žensk namreč po splavu doživlja močne občutke krivde do sebe ali do drugih, največkrat do partnerja ali staršev. Čutijo izgubo in praznino ter obžalovanje, obenem pa olajšanje bremena, ki bi ga prinesla nosečnost. Dekle potrebuje čas, da se sooči z vsemi temi občutki ter jih »predela«. Potrebuje čas za žalovanje.
Pogosto je dekle, ki naredi splav, zaradi svoje odločitve stigmatizirano, posledično pa ne dobi potrebne podpore oziroma opore partnerja, staršev in okolice. Tako se mora sama spopadati s svojimi grozljivimi občutki, ki jo lahko pahnejo celo v brezno depresije.
Tudi kasneje, ko je morda videti, da se počuti bolje, je to lahko zgolj na videz. Opisani občutki se namreč kasneje pogosto preoblikujejo v druga čustva, ki vsaj na videz niso povezana s splavom. Najpogostejša so različna negativna čutenja proti sami sebi, kot so občutek manjvrednosti, dekle lahko doživlja ponavljajoče se sanje ali nočne more. Lahko čuti odpor do svojega telesa, zato se pogosto začne kaznovati s stradanjem ali prenajedanjem, ki lahko napredujeta v motnjo hranjenja. Neredko se po splavu pojavijo tudi zloraba alkohola ali drog ter pretirano oziroma obsedeno ukvarjanje s športom. Pri dijakinjah ali študentkah so pogosto zaznali tudi učne težave in odsotnost motivacije za študij.
Težave pa se lahko pojavijo tudi v partnerskem odnosu in spolnosti; samokaznovalno in samodestruktivno vedenje, pa tudi varanje, menjavanje partnerjev in tvegana spolnost.
Dekle oziroma ženska, ki je imela splav, lahko še po več letih doživlja občutke krivde in obžalovanja, ki jo lahko pripeljejo celo do samomora ali poskusa samomora, zato je zelo pomembno, da takrat poišče pomoč izkušenega in sočutnega psihoterapevta.
