Za EFT sem slišala že večkrat in priznam, da me je tema mikala, nikoli pa si nisem vzela časa, da bi jo podrobneje raziskala. In ko se mi je ponudila priložnost za intervju s Piko Rajnar, ki mi je razložila vse o tapkanju in mi poleg vsega še iz prve roke pokazala, kako deluje, sem jo z veseljem izkoristila. Simpatično Piko bodo lahko spoznali tudi gostje našega marčevskega Wellness vikenda in prepričana sem, da bo – tako kot je mene – navdušila tudi njih.
Metoda EFT ni več prav nova, kajne? Uporablja se že kar nekaj časa.
Uradno metoda sega v leto 1996, ko je avtor metode Gary Craig, sicer po izobrazbi strojnik, napisal brezplačni priročnik in ga objavil na spletu. Deset let pozneje sem ga prevedla v slovenščino in v slovenski različici je, tako kot izvirnik, brezplačno na voljo vsem, ki jih ta tema zanima.
Kdo naj bi bili uporabniki metode EFT?
Mišljena je v osnovi za vse tiste, ki jim ni tuj pogled: zase lahko nekaj naredim tudi sam. EFT ni za ljudi, ki so v tako globoki črni stiski (ki meji morda že na bolezensko depresijo) in potrebujejo najprej kemično podporo, temveč za vse, ki imamo vsakodnevne drobne težave, kot so trema, strahovi (na primer pred pajki, kačami, dvigalom, letenjem), nemir pred javnim nastopanjem, zagovorom magisterija, sestankom s šefom, za mamo, ki sredi noči zaskrbljeno čaka otroka, da se vrne z zabave … Tu velja omeniti tudi občutek, ki je znan predvsem ženskam – občutek, da moramo vsem pomagati. Saj veste, ženske rade pozabimo nase in vse druge postavimo pred sebe. Za take čustvene stiske je metoda EFT kot nalašč.
Nekdo, ki je v težavah, se z metodo seznani, ugotovi, da pomaga, in nato on pripoveduje o njej naprej – bolnik o njej pripoveduje svojemu zdravniku, učenci svojim učiteljem in doma staršem.
Gre za stiske, ki niso nujno racionalne, je tako?
Seveda. Pogosto gre za stisko, za katero se zavedaš, da nima nobene podlage, a vendar je v tebi tisti neki 'ampak', proti kateremu si ne moreš pomagati. Lahko pa gre tudi za ljudi, ki so sicer razmeroma uspešno preživeli neki travmatični dogodek, pa jih je ta vendarle zaznamoval še za leta ali desetletja.
Vi ste nekakšna začetnica EFT v Sloveniji, kajne?
Kot rečeno, prevedla sem priročnik, moj namen je bil, da bi to naredila predvsem iz občutka hvaležnosti. Po izobrazbi sem matematičarka in nisem nikoli pričakovala, da bom od tega nekoč živela. Naredila sem tudi izpite za predavateljico, nato pa so se začela vabila, da bi ljudem to tudi predstavila v živo, in tako se je vse skupaj razpletlo, da sem zdaj tu, kjer sem.
Pojdiva zdaj na bolj konkretno razlago – gre za to, da tapkamo na določene točke našega telesa.
Tako je. Včasih rečemo, da je EFT kot akupunktura, a brez igel. Gary Craig je izhajal iz vprašanja, zakaj v neki skupini ljudi, ki so udeleženi v istem dogodku, ta dogodek različni ljudje doživljajo drugače. Jaz za primer pogosto navedem primer letala, v katerem sedi 150 ljudi. Ko letalo zapelje v turbulenco, se med temi ljudmi pojavijo različni občutki – nekatere je na smrt strah, da bo letalo strmoglavilo, nekateri so popolnoma hladnokrvni, ker vedo, da se turbulence pač dogajajo, in potem jih je še cel kup, ki čutijo nekaj vmes med tema skrajnostma. Craiga je zanimalo, kaj je tista interna stvar, ki se dogaja v vsakem posamezniku, in kot naravoslovec oziroma strojnik je želel to izmeriti – ni sprejel razlage kolegov psihologov, da so nekateri ljudje pač bolj nagnjeni k nečemu kot drugi. Želel je nekaj oprijemljivega, merljivega – in res je na koncu ugotovil, da je vzrok za to, da se v nekem položaju nekdo vznemiri, nekdo pa ne, motnja v pretoku elektrike v našem telesu. Motnja je vzrok, ki sproži neprijeten občutek, ki sproži, da zmrznemo, da nam postane vroče, da se začnemo tresti …
Med tapkanjem pa tudi govorimo, kot vidim?
Tako je, medtem ko tapkamo na različne točke našega telesa, govorimo ravno obratno od tega, kar nas uči tista slavna 'doktrina', da moramo misliti pozitivno. Prav tu začetniki delajo največ napak in posledično dosegajo najmanj rezultatov. Med tapkanjem ne smemo govoriti tega, kar bi radi oziroma kar si želimo, temveč to, kar je res. Ne prepričujemo se na primer, da se ne bojimo letenja, temveč govorimo, da je letenje res grozno in da se ga resnično bojimo, a da smo po drugi strani mi kljub temu čisto v redu. Za posamezno težavo uporabljamo besede, ki to težavo zadevajo. Govorimo pogovorno, ne uporabljamo knjižne slovenščine. Tako kot bi govorili, če bi se pogovarjali z najboljšo prijateljico, ki bi ji razlagali svoje težave.
In izid?
Izid je tak, da se pretok elektrike v nas popravi in posledično je naše čustveno stanje lažje, poleg tega pa se naš prefrontalni korteks oziroma čelni reženj ne izklaplja, ne zablokiramo v nekem položaju in lažje se spoprimemo z njim.
