Ste se zataknili v odnosu, ki s sabo nosi številne bolečine, čustvene rane in zamere? Zakaj jih ne bi dokončno spustili oziroma odpustili in odnos začeli na novo? Seveda je za vsak nov začetek potrebno sodelovanje obeh oseb, ki ustvarjata odnos, zato partnerja, prijateljico oziroma osebo, s katero želite zgraditi boljši odnos, povabite na sproščeno kavo ali sprehod in ji zaupajte svoj namen. Prijazno, spoštljivo in brez očitkov! Da se ne boste med pogovorom ponovno ujeli v krog očitanja in starih zamer.
Če je oseba dovolj odprta za nekoliko drugačne pristope k odnosom, ji lahko predlagate, da skupaj izvedeta obred odpuščanja. Vsak na svoj list zapiše vse, kar ga je v odnosu prizadelo in ga še vedno tišči v prsih, nato pa lista – ne da bi besede na glas prebrala – skupaj zažgita. Pri tem lahko izrečeta besedi »odpuščam ti« in tako na simbolni ravni spustita bolečo skupno preteklost.
Kot da sta se šele spoznala
Za nov začetek so potrebni tudi novi cilji, ki jih bosta najlažje določila tako, da si bosta predstavljala, da se ne poznata oziroma da sta se srečala prvič. Kaj si ti želiš v odnosu in kaj tebe v odnosu boli? Pri tem bodita pozorna, da ostaneta pri sebi in splošnih določilih, da se ne ujameta v primerjanje s preteklostjo. Pustita preteklost tam, kjer je in kamor spada – v preteklost, in se raje usmerita v prihodnost. Takšen/-na sem danes jaz in to si želim za jutri!
Ko bosta izrekala svoje želje za prihodnost, ne pozabita, da to še ne pomeni, da jih mora tisti na drugi strani nujno izpolniti. Če namreč želita zares svoboden odnos, v katerem se bosta oba dobro počutila, se morata znebiti pritiskov in tihih pričakovanj, ki v drugem vzbujajo občutek krivde in misel »zanj/-o nisem dovolj«. Poskušajte raje razmišljati takole: »Ja, to si jaz želim, toda partner mi tega morda ne bo mogel ali hotel dati. Torej kaj lahko jaz sam/-a storim s to svojo željo oziroma kaj mi ta želja pravzaprav pove o meni in mojem odnosu do partnerja?«
Pomoč pri ozaveščanju lastnih bolečin
Pogosto po takšnem iskrenem pogovoru ugotovimo, da si pravzaprav želimo isto, le naši jeziki so tako različni, da si ne znamo prenesti pravega sporočila. V resnici se privlačimo ljudje z enakimi nezavednimi ranami, saj naše nezavedno nekako začuti, da je v osebi na drugi strani priložnost, da zaceli svojo rano. Zato so med partnerji recimo pogosti očitki, kot je: »Sploh me ne poslušaš!«, ki mu sledi partnerjev: »Ne, ti mene ne poslušaš!« V tem primeru imata oba partnerja občutek, da nista slišana, uzrta in v odnosu dovolj vredna, vendar to vsak čuti in izraža na svoj način.
In kako se izogniti takšnim nesporazumom? Tako, da se trudita uporabljati čim več »jaz sporočil«. Da torej govorita veliko več o sebi namesto o partnerju, kako tega ne dela prav in kako bi to lahko storil drugače. Da si kljub bolečini poskušata prisluhniti in se vedno znova spomnita, da vam partner bolečine ne zadaja zanalašč, temveč se po svojih najboljših močeh odziva na vaše vedenje in vaše občutke. Da je bolečina, ki se vam ob partnerju vzbudi, pravzaprav vaša bolečina, partner pa služi le kot tisti, ki vas je nanjo spomnil oziroma vam jo je pomagal ozavestiti. V resnici bi mu tako za vso bolečino v partnerstvu morali biti hvaležni. To je seveda že zelo visoka stopnja čustvene zrelosti, ki jo premore le malo posameznikov.
Bodite vztrajni kot kaleča rastlina
Če bi kaleča rastlina obupala vsakič, ko bi prejela preveč vlage, zmrzovala ob pomladni zmrzali, pogrešala več sončnih žarkov in upala na bolj rodovitno zemljo, verjetno ne bi nikoli vzklila. Zato bodite tudi vi v odnosih vztrajni in ne mečite puške v koruzo ob vsaki težavi, ki vam pride na pot. Vam danes ni šlo dobro? Pa kaj, jutri je nova priložnost, da iz sebe potegnete najboljše, kar zmorete. Jutri je tudi priložnost, da prevzamete odgovornost za svoja dejanja in besede, da se morda tudi opravičite ter tako oživite medsebojno spoštovanje in razumevanje. »Saj bi se mu/ji opravičil/-a, če bi se tudi on/-a meni opravičil/-a!« je velikokrat slišati užaljene partnerje. Kadar tako razmišljata oba, se seveda nič ne zgodi. In tako minevajo dnevi, meseci in leta, naš odnos pa postaja vse bolj boleč in poln zamer.
Zato vzemite odgovornost za svoja vedenja in besede v svoje roke ne glede na to, kaj se dogaja na drugi strani. Bodite kot kaleča rastlina, ki ni jezna na dež, ker jo je vso premočil, ki ne zameri soncu, ker tako redko posije nanjo, in ne očita zemlji, da nič ne raste le zato, ker ji ta ne zagotovi dovolj hranil. Rastlina pač raste ne glede na okoliščine, saj ljubi življenje, za katero je pripravljena narediti vse. Tudi podeliti svoj prostor s sosednjo rastlino, pokukati na dan čez trdo in suho zemljo ter sprejeti, da je njena sreča bolj odvisna od tega, kakšen odnos ima do okoliščin, kot od tega, kako ugodne in prijetne so okoliščine, v katerih raste.
