Če se znajdemo na dihalnih vajah, smo povsem presenečeni, kako nas sprostijo in kako smo po njih polni energije. Si torej sploh lahko predstavljamo, kaj bi bilo, če bi si nalili čistega vina, oprostite, če bi uro in pol dihali čisti kisik.
Nanj se v kisikovih komorah »priklapljajo« vrhunski športniki, da lažje zmagujejo in okrevajo po poškodbah. Z njim si nekateri pomagajo prebroditi bolezni, drugi hodijo v kisikovo komoro odganjat stres iz telesa, da so v službi lahko še učinkovitejši in uspešnejši. Kisik je namreč gorivo za delovanje, in če ga je premalo, se to odrazi na telesu, najprej s slabim počutjem, nato z boleznijo.
»V zraku je 21 odstotkov kisika, ki se veže na rdeče krvničke, in če smo zdravi, so nasičene 97- do 98-odstotno. Ko se naše telo znajde v nekih težavah, naj gre za bolezen ali poškodbo, pa mu lahko pomagamo s povečanim tlakom in tako dosežemo, da se kisik začne utapljati v plazmo. Tako dobi tudi do desetkrat več kisika, kot bi ga dobil z navadnim dihanjem, plazma pa prinese kisik tudi do belih tkiv, ki drugače niso prekrvljena (torej tudi do kosti, živcev, vezivnih tkiv). In prav kisik pospeši obnavljanje teh tkiv; velikokrat se, sploh pri starejših ljudeh, kost na primer ne more zarasti. Po največ desetih terapijah s kisikom (na dva dni) pa je kost zaceljena. Sanacija poškodb, kot so zlomi, ozebline, zastrupitve, hude travmatološke poškodbe, se skrajša na tretjino normalnega časa, celo propadajoča tkiva pri sladkornih bolnikih se po dvajsetih do tridesetih terapijah zacelijo,« mi pove hiperbarični operater Tomaž Porenta iz Hiperbaričnega centra Oksi.
Rakave celice ne marajo kisika
Že leta 1931 je nemški znanstvenik Otto Heinrich Warburg prejel Nobelovo nagrado za odkritje osnovnega vzroka za nastanek rakave celice; njegova teorija pa se glasi: »Če zdravi celici odvzamete 35 odstotkov njenega kisika, jo lahko v dveh dneh spremenite v rakavo celico. Vse normalne celice imajo absolutno potrebo po kisiku, tumorske pa lahko živijo brez njega. To je pravilo brez izjeme.« Rakave celice ob obilici kisika torej ne preživijo. »Torej lahko odpravimo raka v kisikovi komori?« me zanima. Hiperbarični operater Tomaž Porenta odgovori, da je kisikova terapija ena od terapij, ki pomaga oziroma pospešuje delovanje drugih terapij. »V Angliji pri rakavih bolnikih kombinirajo ketonsko dieto s kisikovo terapijo, s katerima dosegajo odlične rezultate,« doda hiperbarična operaterka Polonca Dragaš. Pomislim, da tudi pri zdravljenju raka v bolnišnicah dopolnjujejo najrazličnejše metode med seboj; po navadi kemoterapiji sledi obsevanje, spremljajo pa ju še druge, »blažje« terapije.
Kako je videti komora?
Ko sem ob prihodu v Hiperbarični center Oksi zagledala komoro, sem pomislila na veliko belo bubo, v kateri si nabereš novih moči, da iz nje poletiš kot metulj. Takrat je terapevtka ravno delala s starejšo gospo, ki se ji je videlo, da je leta niso »prikrajšala« za bolečine in bolezni. Ko je legla v komoro in so jo vanjo »zaprli«, sem jo gledala skozi okence. Hiperbarična operaterka je začenjala dodajati odmerjeno količino kisika, jaz pa sem opazovala gospo. Bala sem se, da ji v komori ni dobro, zdelo se mi je, da se muči. »Izravnava kisik, kar je nekaterim starejšim ljudem precej težko,« me je pomirila terapevtka. »Na terapiji je bila že večkrat in jo pozna, a ji ni najbolj prijetno. Če bi bilo kar koli narobe, bi povedala, vse se sliši skozi, tako to, kar se pogovarjava midve, kot tudi, kar bi mi rekla ona, ne skrbite,« me je potolažila, jaz pa sem še vedno zaskrbljeno opazovala gospo. Ko se je tlak uravnal, je gospa le še počivala. Presenečena pa sem bila, ko je bilo terapije konec – videti je bila spočita, sveža, veliko bolj zdrava. Sama tega ni opazila, rekla je le, da so bolečine po terapijah precej manjše, jaz pa sem predrzno pomislila, da bi se v komoro lahko hodila pomlajevat.
Hiperbarična kisikova terapija
Izvaja se v hiperbarični komori valjaste oblike, dovolj veliki za enega odraslega človeka in enega otroka. Uporablja se za preprečevanje ali izboljšanje stanj pri raznih boleznih, za regeneracijo telesa, hitrejše okrevanje po poškodbah ali operacijah ter za izboljšanje splošnega zdravstvenega stanja organizma. Za izvajanje hiperbaričnih kisikovih terapij se uporablja tlak, ki je višji od atmosferskega. Posledice na človeško telo lahko primerjamo s potopom pod vodno gladino. Za potrebe zdravljenja take komore dosegajo tlake, enake potopu do več deset metrov globine. Uporabnik med tretmajem diha čisti kisik skozi NRB-masko, v sami komori pa je zrak, s katerim se vzdržuje povečan tlak. Zaradi povečanega tlaka in čistega kisika, ki ga v komori dihamo, se telo oskrbi z nekajkrat večjo, tudi desetkratno količino kisika, kot ga dobimo ob normalnem dihanju v naravi.
Koliko terapij je potrebnih?
Kolikokrat bomo šli v komoro, da se bomo počutili bolje, je odvisno od našega telesnega stanja. Tako kot po navadi ni dovolj le ena tableta, da bi se otresli bolezni, tudi ena terapija v kisikovi komori ne bo poškodovanega telesa spremenila v vitalnega. Kamen na kamen – palača je izrek, ki bi ga lahko uporabili tudi, ko gre za zdravje. Vsaka terapija ali metoda zdravljenja ter sprememba slabih življenjskih navad prida k boljšemu počutju, nobena pa, če ničesar ne bomo naredili sami, da bi zaživeli bolj zdravo, našega telesa ne bo spravila v vrhunsko formo. In četudi nam bo morda kisikova terapija dala ogromno življenjske energije, bomo za popolno zdravje morali narediti še kaj sami z zdravo prehrano, zmanjševanjem stresa, izboljšanjem odnosov …
