Ker se, čeprav so izpostavljeni večjemu tveganju za okužbo z virusom, zanj ne testirajo. To je le eden od precej zanimivih podatkov o tem zloglasnem virusu, ki velja za enega najbolj stereotipiziranih. Veliko je stvari, ki bi jih o njem morali vedeti, pa jih ne.
1. december je svetovni dan boja proti aidsu. Čeprav HIV ni aids, pa pri ozaveščanju govorimo pretežno o pravočasnem odkrivanju in preventivi, zato je pomembno vedeti vsaj osnovne stvari o virusu HIV in kako z njim živeti. Ker je virus močno stereotipiziran – še vedno velja, da gre za bolezen prebivalcev držav tretjega sveta, homoseksualcev in narkomanov –, o njem ne vemo prav veliko, predvsem zato, ker nas (če ne spadamo v nobeno od omenjenih treh skupin) ne zadeva. A bi nas moralo, ker virus HIV lahko doleti vsakega od nas, in če o njem vemo dovolj, potem je strah pred njim povsem odveč.
HIV nikakor ni aids
Večinoma ljudje (ker o bolezni niso dovolj ozaveščeni) mislijo, da sta HIV in aids povsem enaki stvari, ali da virus HIV povzroča aids. V večini laičnih pogovorov se besedi uporablja kar kot sopomenki, a HIV še zdaleč ni isto kot aids. HIV je virus človeške imunske pomanjkljivosti (human immunodeficiency virus), kjer virus napade podtip limfocitov (CD4) in tako postopoma slabi imunski sistem. Ko je imunski sistem tako oslabljen, da podleže okužbam in raznim rakavim obolenjem, govorimo o zadnjem, skrajnem stadiju poteka bolezni, ki je aids – sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti (acquired immune deficiency sindrome). Aids se lahko razvije iz virusa HIV, ni pa nujno. Osebe, ki imajo aids, imajo tudi HIV, osebe, ki imajo HIV, pa nimajo nujno tudi aidsa, prav tako ni nujno, da ga bodo kdaj sploh imele.
HIV lahko doleti kogar koli
Čeprav smo stereotipno prepričani, da je HIV rezerviran predvsem za nekatere marginalne skupine, se lahko zgodi, da se z njim okuži kdor koli izmed nas. HIV se namreč prenaša na različne načine. V osnovi gre za virus, ki se prenaša s stikom s telesno tekočino – torej s krvjo, semensko tekočino, predizlivom, rektalnimi izločki, vaginalnimi izločki in materinim mlekom. Ključno pri tem je, da mora katera koli od teh tekočin vedno priti v stik z našo krvjo, da lahko govorimo o okužbi. Če se poljubljamo ali delimo žlico z nekom, ki je HIV pozitiven, virusa ne moremo dobiti (razen če imamo tako mi kot okuženi v ustih odprto rano in v tem primeru pride do prenosa krvi). Prav tako nikakor HIV-a ne moremo dobiti, če z bolnikom delimo stranišče. Iz tega je razvidno, da je prenašalec virusa lahko tako moški kot ženska, torej kdor koli, kar je daleč od prepričanja, da so prenašalci virusa predvsem geji.
HIV ni smrtna obsodba
Ko pomislimo na HIV, navadno pomislimo na smrt (deloma tudi zaradi zamenjevanja z aidsom). Te podobe so v naših glavah ostale še iz časov velike krize aidsa, a je od takrat medicina že močno napredovala. Zaradi zdravil in pravočasnega diagnosticiranja večina bolnikov z virusom HIV ne napreduje v aids, večina jih brez težav živi dolga in zdrava življenja. Z zgolj eno tabletko na dan bolniki preprečijo virusu, da bi napadel njihov imunski sistem, zaradi česar virus sicer imajo, a na njihovo telo skorajda ne vpliva. Nekateri srečneži imajo virus celo tako zelo pod nadzorom, da se ga v telesu sploh več ne zazna in ga zaradi tega tudi ne morejo prenašati. Vse to po zaslugi sodobnega medicinskega napredka.
Vsi okuženi niso nujno prenašalci
To je verjetno eno najbolj zanimivih dejstev o HIV-u. Nekateri okuženi s HIV-om imajo namreč zaradi zdravil virus tako pod nadzorom, da se ga v telesu praktično ne da več zaznati. Prenosljivost virusa je namreč odvisna od njegove ravni v telesu. Ko ta zaradi uspešnega in ustreznega zdravljenja pade pod določeno vrednost, se njegova zmožnost za prenašanje zmanjša za kar 96 odstotkov, kar praktično pomeni, da gre za premajhno količino, da bi se lahko prenašala. To pa seveda ne pomeni, da bolnik virusa več nima – zdravila za virus HIV namreč (še) ni. Prav tako to ne pomeni, da lahko bolnik zdaj brezskrbno živi. Če želi obdržati takšno raven virusa, mora redno nadaljevati z zdravljenjem, ne glede na vse pa še vedno – zlasti pri spolnosti – uporabljati ustrezne preventivne ukrepe.
Obstajajo ljudje, ki ne vedo, da so okuženi z virusom HIV
Simptomi virusa HIV niso nič posebnega. So povsem enaki kot simptomi navadnega prehlada ali gripe. Vročica, izpuščaji, mrzlica, vneto grlo, utrujenost, bolečine v mišicah, vnete žleze, razjede v ustih … Skratka, podobno, kot če bi nas ujel prehlad. Zato je HIV težko laično zaznati, če za sum nimamo razloga. Še huje je, če se simptomi sploh ne pojavijo, kar se lahko zgodi. Nekateri ljudje z virusom HIV značilnih simptomov nikoli niso imeli. Zaradi tega je povsem mogoče imeti HIV, pa zanj sploh ne vedeti. Med ocenjenim številom bolnikov z virusom HIV naj kar vsak osmi ne bi vedel, da ga ima. Zato mnogi bolniki svetujejo, da vsak spolno aktivni posameznik z več partnerji redno opravlja testiranja.
Bolniki z virusom HIV imajo lahko normalno spolno življenje
Samo zato, ker je nekdo okužen z virusom HIV, še ne pomeni, da mora preprosto pozabiti na spolno življenje. Z ustrezno zaščito, torej z uporabo kondoma, lahko posamezniki s HIV uživajo povsem normalno in enako pestro spolno življenje. Pomembno je zgolj, da sta oba partnerja ustrezno seznanjena s preventivnimi ukrepi in da sta pozorna na morebitne ranice v ustih, na spolovilih ali v zadnjiku.
Ženske z virusom HIV imajo lahko povsem zdrave otroke
Sodobna medicina je poskrbela tudi za to, da bolnice z virusom HIV niso prikrajšane za radosti materinstva. Pomembno je zgolj, da z ustreznimi zdravili in napotki med nosečnostjo mati poskrbi, da se virus z matere ne prenese na otroka, pa ima lahko povsem zdravega in neokuženega otroka.
