Novice Svet24

A kljub temu me je prijazno povabil k sebi na obisk, skuhal izjemno okusno kosilo in pravo ekspresno kavico, namesto običajne urice sem se pri njem zadržala tri ure in pol. Pa še bi lahko klepetala. Nace je res precej zgovoren človek. No, vmes je ugotovil še, da ne govorim pravilno, saj obremenjujem glasilki (dvojina, ker imamo dve, je poudaril!), in dobila sem še nekaj strogih lekcij o tem, kako moram delati s svojim govornim aparatom. Vam povem, ni lahko biti novinarka!

O prijateljstvu s Heleno
Nace je k prof. Kseniji Vidali kasneje poslal tudi prijateljico Heleno Blagne. »Ravno za las smo jo še ujeli, kasneje je dobila demenco. Ko sem jo poklical, kako je s Heleno, je rekla: Miracolo! (čudež, op. a.) Vedel sem, da ima Helena sopranček, že ko je zmagala na Prvem glasu Gorenjske. Takrat sva posnela napitnico iz Traviate in jo kasneje vedno pela. Spoznala sva se v hotelu Turist, predstavil naju je Berti Rodošek. Kmalu zatem sva pela na Slovenski popevki, vsak svojo pesem. A sva se takoj ujela, postal sem njihov družinski prijatelj, obiskoval sem njene sestre, če so bile v bolnici.« Skupaj so hodili tudi na počitnice, Nace s svojo ljubeznijo in Helena s svojo, še pred Mitjem.

oa

Kar takoj sem ga vprašala, kako se je začelo vse to z njegovimi boleznimi, saj je na Facebooku nedavno zapisal, da so bili za anevrizmo lahko krivi tudi njegovi preštevilni nastopi, petje v visokih legah, tako v Operi kot kje drugje. In Nace (junija jih bo imel 60) je začel pripovedovati svojo zdravstveno kalvarijo: »Težave sem imel že vse življenje. Pri 24 sem imel žolčne kamne. Med kolesarjenjem sem leta 1987 dobil klopa in s tem borelijo, a je takrat še niso dobro poznali. Mesec dni sem bil v bolnišnici, dobil neko novo zdravilo, kri so v tistih časih še pošiljali na Dunaj. Borelija mi je pustila hude glavobole ter bolečine v mišicah in sklepih. Leta 2002 pa sem zbolel za depresijo. Bilo je res hudo leto, končala se mi je 12-letna zveza, ljubezen, za katero sem mislil, da bo trajala vse do smrti. Danes vem, da mora človek imeti malo rezerve, vsaj en odstotek, jaz pa je nisem imel. In je bilo zelo hudo. V dvanajstih letih se zelo navežeš, navadiš. Istega leta smo izvedeli, da je oče neozdravljivo bolan. In nekaj mesecev zatem je tudi umrl. Po njegovi smrti se mi je stanje zares poslabšalo. Zagrnil sem zavese v stanovanju in nisem hotel več ven. Po telefonu sem govoril samo z najbližjimi. Nisem vedel, kaj mi je. Poslabšala se mi je tudi alergija, padla mi je imunost. Psihiatrinja mi je dala antidepresive. Zagovarjam zdravljenje z zdravili in pogovori. A takrat nisem vedel, da ne smem nehati jemati zdravil, in sem jih po treh mesecih kar nehal jemati, ker je bilo bolje. Naslednje leto je bila depresija zato še hujša. Takrat sem šel kar na psihiatrijo, na enoto za krizne intervencije, toliko sem se že poznal, da sem vedel, da moram iti. Tudi nekaj ljudi sem poslal tja, ker sem bil doslej že šestkrat na zdravljenju in imam s prepoznavanjem depresije že nekaj prakse. Nazadnje sem bil na terapiji leta 2007. Na zdravljenju sem ostajal od dveh tednov pa do sedmih.«

Anevrizma

Ne veste, kaj je anevrizma? »Anevrizma je balonček, ki se naredi na žili v glavi. Zdravniki so jo odkrili pred štirimi leti, nato pa so jo spremljali, da ni zrasla čez 10, 12 milimetrov premera. Če žilica poči, vas zadene kap. Zato kadar greste na veliko potrebo, ne smete nikoli pritiskati, se napenjati. Ne smeš se sklanjati, ne smeš več peti. A jaz s tem strahom nisem mogel živeti, tudi zaradi mojih tesnob in depresije, zato sem prosil za operacijo. Ker niso mogli priti skozi dimlje in vrat, so me morali operirati na glavi. Operacija je uspela, zdaj moram enkrat na leto na pregled.«

33 let in pol v Operi

Da ne bova samo o bolezni, kako je prišel pa v Opero? »Da imam operni glas, je opazil moj sošolec. In mi svetoval, naj grem študirat petje, čeprav sploh nisem vedel, da se to da. (smeh) Lahko bi šel na glasbeno akademijo, a sem se šel raje učit petje h Kseniji Vidali. Ona me je leta 1977, isto leto, ko sem maturiral, poslala na tekmovanje v ljubljansko Opero. Takoj sem dobil službo. A želel sem študirati še nekaj, če bi bilo slučajno z glasom kaj narobe. Tako sem se vpisal še na igralsko in pedagoško akademijo ter se potem odločil za pedagoško, ker so mi rekli, da se bom igrati itak naučil v Operi. Kasneje sem izvedel, da je profesor Polde Bibič poizvedoval po meni – takrat nismo imeli telefonov, očitno bi me vzeli tudi na igralsko. Malo mi je žal, vprašanje, kako bi se moje življenje odvilo, morda čisto drugače.« Nace se je spominjal: »V Operi smo imeli vaje vsak dan, tudi po dvakrat. Pred nastopi sicer nisem imel pretirane treme, a napetost v glavi je gotovo bila, nemir, odgovornost. Psihiater mi je rekel, da bi lahko tudi ta napetost, živčnost povzročila depresijo.« Nace beleži svoje nastope, tako v operi kot zunaj nje – 4015 jih je naštel do danes, saj še zdaj tu in tam kaj zapoje.

Oboževalci pod oknom

Boj proti depresiji
Nace seveda pozna metodo 12.000 korakov, ki se zadnje čase priporoča za uspešen boj proti depresiji. Zelo rad hodi ob morju, na plažo v Strunjanu, tudi doma vzame v roke pohodne palice in gre na sprehod, pa tudi na Dolenjskem, kjer ima hiško, se rad sprehaja.

Nace o sebi in svoji zunanjosti v mladosti sicer ni imel najboljšega mnenja, ker mu je isti sošolec, ki je bil »kriv«, da je postal operni pevec, dal občutek, da ni preveč čeden, češ da ima na glavi neko čudno »rožico« iz las, da je kot petelinček. »Danes mi pa vsi govorijo, kako čeden sem bil takrat,« je rekel Nace. »In oboževalci so hodili kar okrog naše hiše. Za neko novo leto me je po telefonu klicala soseda, da se pod našimi okni tare ljudi. Takrat ni bilo interneta, pa so na ta način kazali naklonjenost in oboževanje ... Že zelo zgodaj sem imel resno zvezo, samski sem bil samo, ko sem prišel iz vojske. Imel sem štiri kar velike in lepe ljubezni, po koncu zadnje je bilo pa res zelo hudo. In tudi zdaj sem še vedno samski. Tudi zaradi bolezni. Zdaj skrbim samo za to, da bom zdrav.«

Smisel življenja

»Ne vem, kako sem vse to sploh zmogel. Sprašujem se, ali je imelo smisel. Zadnja leta sem bil res dosti v depresiji, a me še vedno radi kam povabijo, pokličejo, jaz pa še vedno rad zapojem. V Piranu tako rad zapojem poleti. Pa v kakšni slovenski vasi, kako so ljudje hvaležni. Koliko dobrodelnih nastopov je za mano. Pa mentor sem marsikaterim opernim in zabavnim pevcem še danes. Televizije ne gledam, kakšne radijske oddaje poslušam na telefonu, zelo rad pa hodim na različne prireditve, za katere izvem na Facebooku. Povabijo me tudi na gledališke premiere po vsej Sloveniji. Najrajši pa imam, da kdo pride k meni na obisk, na kavico.« 

Kar intenziven je bil ta obisk pri Nacetu. Njegovo lepo modro vrstno hiško sem zapuščala z ostankom okusnega golaža in riža, za večerjo, kot je rekel. In da naj mu posodice prinesem nazaj. Ter da je bil zelo vesel mojega obiska in komaj čaka, da bo prebral članek. Takšna so zdaj majhna veselja Naceta Junkarja, nekoč izjemno popularnega pevca zabavnih napevov z močnim tenorskim glasom.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.