Prijetno petje celotnega razreda je zamenjalo notno črtovje, ker je treba znati solfeggio (brez teorije se peti očitno ne da), razlaga in ustvarjanje leposlovnih besedil sta manj pomembna od interpretacije literarnih teoretikov, pri matematiki obstaja natančno določena pot do rešitve, o plesu v šoli skorajda ni več ne duha ne sluha … So pa ocene, točke, nabiranje znanja, pomnjenje podatkov. Poleg vsega pa še tekmovanja, ki rušijo prijateljstva, sodelovanje in sočustvovanje, kompetentnost, zaupanje vase. Ustvarjalnost je nekam ušla. Pa vendarle je več kot pomembna. Že eden največjih genijev tega sveta, Albert Einstein, je trdil: »Domišljija je pomembnejša od znanja.« Če on ni vedel …
K sreči se vse več pedagogov in drugih strokovnjakov zaveda, kako zelo je za otrokov razvoj in tudi za razvoj celotne družbe pomembno, da ne le ohranimo ustvarjalne iskrice, ki so nas kot najmlajše vedno pripeljale do rešitev, temveč da ustvarjalnost negujemo, jo krepimo. »Ustvarjalnost pomeni zdravje,« poudarjata dr. Tamara Trobentar, psihoterapevtka, in dr. Alja Adam, pesnica, ki želita z ustvarjalnim pristopom požlahtniti slovenske šole. »Kreativne prakse omogočajo otrokom, da se poglabljajo vase, da spoznavajo sami sebe in stopijo na pot osebnostne rasti. Ustvarjalnost tako lahko enačimo s procesom notranje rasti in samozavedanja. Kreativnost pomeni ustvarjanje pogojev za zdrav način delovanja v odnosu do sebe in okolice. Samo ustvarjalni posamezniki lahko živijo v stiku sami s seboj, s svojimi notranjimi potenciali, kar jim omogoča bolj polno, zdravo in zadovoljno življenje,« pravita ustvarjalki programa za razvijanje kreativnih potencialov pri otrocih in programa za osebnostni razvoj (pravljice, gib in čustva).
Zakaj menita, da je treba vpeljati ustvarjalnost v šole?
V sodobnem času, ki je podvržen hitenju in hitremu kopičenju rezultatov in materialnih dobrin, kar pogosto pripelje tudi do razvoja duševnega neravnovesja (kot posledica stresnih motenj, kronične utrujenosti itn.), je še posebno pomembno, da otroke in mladostnike pripravimo in opremimo za nepredvidljive vsakodnevne razmere, jim omogočimo dobro podlago, ustrezne mehanizme za (ne)varne okoliščine oziroma jim ponujamo podporo. Otroci in mladostniki bodo uspevali socialno, čustveno, telesno in celo akademsko, če se bodo imeli v svojem okolju priložnost celostno razvijati. Pri tem je bistveno, da jih usmerjamo k ustvarjalnemu izražanju. Ustvarjalnost pomeni ustvarjanje pogojev za zdrav način delovanja v odnosu do sebe in okolice. Kreativen otrok oziroma mladostnik vstopa v svet na način, ki mu omogoča delovanje v skladu z lastno notranjo naravnanostjo in sočasnim razumevanjem drugih – zato je tudi veliko manj možnosti, da bo trpel za duševnimi motnjami, kot so depresija, tesnoba, motnje hranjenja, razne odvisnosti itn., ki se vse pogosteje pojavljajo pri otrocih in mladostnikih. Številni psihologi in drugi znanstveniki ugotavljajo, da je ustvarjalnost bistvena za vzpostavitev in negovanje duševnega zdravja, saj omogoča rast in razvoj, ki sta v skladu z naravo otroka in mladostnika. Ker šola predstavlja najpomembnejši institucionalni prostor zaščite duševnega zdravja otrok, je pomembna senzibilizacija strokovnega kadra v njihovem razumevanju krepitve duševnega zdravja skozi podporo v osebni rasti in ustvarjalnosti v odnosu do zdravja.
»Spodbujanje k vsakodnevnemu pogovoru, risanju, pisanju omogoča otroku oziroma poveča njegovo sposobnost, da je pozoren in razume svojo notranjo pokrajino ter s tem razvija sposobnost razumevanja sebe in drugih ter ustreznejšega odzivanja na to, kaj se njemu oziroma ljudem okoli njega dogaja.«
Kako ustvarjalnost vpliva na najrazličnejše vidike osebnosti in tudi na umski razvoj?
Z ustvarjalnim izražanjem, kot so na primer pisanje, slikanje, plesno gibanje, otroci urijo spomin in pozornost. Zelo pomembno je, da možgani delujejo povezovalno, da se otroci naučijo povezovati vsebine in teme med seboj – kar je bistveno za čustveni in osebnostni razvoj, za delovanje znotraj relacijskih odnosov (za vstop v družbeno-kulturno okolje). Z ustvarjalnim izražanjem otroci poglabljajo domišljijo. Kajti domišljija ustvarja raznolikosti v družbi – človekova domišljija je ustvarila raznovrstne kulture, jezike (vsi napredki naše zgodovine so povezani s človekovo domišljijo, z ustvarjanjem novih idej), kar je prispevalo k družbeno-kulturnemu razvoju. Zanemarjanje domišljije pomeni tudi to, da zanemarjamo zmožnost vznika različnosti, različnih pogledov na svet in s tem razvoj družbe kot takšne.
Kako je videti program za celostni razvoj otrok in kaj se otroci tam naučijo?
S programom vzpostavljamo prostor za otrokov celostni razvoj. Otroci prihajajo v stik z notranjimi vsebinami prek telesnega gibanja, ki omogoča sprostitev in osredotočanje, in prek ustvarjalnega dela v skupinah, ki temelji na pripovedovanju zgodb ali drugih kreativnih praksah, kot so risanje, delo z glino itn. Tako razvijajo prirojene sposobnosti izražanja in se učijo uporabljati pridobljene veščine v vsakdanjem življenju, razvijajo zmožnost vzpostavljanja pristnih vezi med posamezniki, razvijajo zmožnost reševanja čustvenih zagat v vsakdanjem življenju, razvijajo zdravo in konstruktivno obvladovanje nesoglasij, prepoznavajo telesne občutke in poglabljajo lastno domišljijo. Otroci so z vsakim obiskom delavnic bolj samozavestni, njihova samopodoba s tem raste, poleg tega se lažje prilagajajo dinamiki skupine, stopnja njihove ustvarjalnosti se poglablja. Rezultate je mogoče spremljati tako skozi njihovo ustvarjalno delo kot tudi na podlagi večanja zmožnosti doživljanja in prepoznavanja različnih čustev, kreativnega spoprijemanja z njimi, načina komunikacije in pozicioniranja lastne individualnosti znotraj odnosov v skupini ipd. Celostni pristop jim omogoča dostopanje do subtilnih notranjih vsebin, ki so izjemnega pomena pri njihovi rasti in razvoju, kot tudi do spoprijemanja z različnimi težjimi razmerami, do konstruktivnega reševanja nesoglasij ipd., kar vse uporabljajo tudi v odnosih zunaj delavnic oziroma kot način delovanja znotraj rednega pouka, na primer zmanjševanje stresa pri pisanju kontrolnih nalog.
»Program za celostni razvoj otrok temelji predvsem na domnevi, da smo ljudje celostna bitja, ki za svojo rast in razvoj potrebujemo razvijati in krepiti vse dimenzije našega delovanja, od fizičnih, čustvenih, vedenjskih in socialnih dimenzij sebe. To pa predvsem pri otrocih in tudi odraslih lahko krepimo skozi ustvarjalnost in razvijanje ustvarjalnosti, ki se skozi vse te dimenzije dotika globljih plasti sebe in omogoča celostni pristop.«
Program Osebnostni razvoj otrok v osnovni šoli je namenjen učencem, učiteljem in strokovnim delavcem. Kako pa lahko starši doma otroku pomagajo kreativno reševati tako čustvene kot socialne in intelektualne težave?
Otrok v prvi vrsti potrebuje prisotnost – da smo torej kot starši prisotni zanj, za njegove vsebine, dileme, vprašanja, s čimer mu dajemo podporo, da dobi občutek, da je slišan, razumljen in s tem varen. To mu omogoča dobro podlago za krepitev samozavesti in dobre samopodobe, kar pa je najboljša podlaga za razvoj ustvarjalnosti. Vsak otrok je namreč že izvorno sam po sebi ustvarjalen, in če ima našo podporo, razumevanje in varnost, bo to ustvarjalnost znal zelo dobro izkoristiti oziroma uporabiti. Pri tem mu lahko skozi pogovore, igro, prek vzpostavljenega dobrega stika med njim in nami pomagamo spoprijemati se z njegovimi vsakdanjimi izzivi tako na čustveni, socialni kot intelektualni ravni.
Preproste vaje
Z ustvarjalnostjo čez otrokovo stisko
Alja in Tamara predlagata, da tudi doma ob otrokovi stiski »vklopite« ustvarjalnost. Pomagala bo vam in otrokom razreševati travme: »Ko otroka vidimo, da je v stiski oziroma ne zna izraziti, kaj se mu dogaja, se lahko z njim začnemo igrati, na primer z lutkami, igračkami, z risanjem ali pisanjem (pri večjih otrocih), kjer navidezno postavimo zgodbico nekega dogajanja, pri katerem lahko otrok prek igre vlog izrazi, kaj se mu dogaja v vsakdanjem življenju oziroma kaj doživlja v določenih razmerah, ki so zanj morda težke, naporne ali jih celo občuti kot brezizhodne. Pri tem je lahko zgodbica usmerjena na dogajanje v neki družini, šoli ali kje drugje, kjer slutimo, da se otrok srečuje s stisko, v kateri pa nastopajo izmišljene osebe ali živali, ki doživljajo podobne razmere. Prek tovrstne igre lahko otrok izrazi svoje doživljanje in nam s tem omogoči, da prepoznamo, kaj bi v določenem trenutku potreboval. S tem otrok krepi razumevanje samega sebe. Skozi postavljanje vprašanj mu pomagamo videti več kot le površje tega, kar razume, na primer: Zakaj misliš, da se je ta oseba tako odločila, kaj jo je pritegnilo do tega, da tako čutiš?«
Preberite tudi: Uredimo si dom: japonska lepota nepopolnosti. Kliknite TUKAJ!
