Režiser Ante Babaja je pravo igralko za ta film – po predlogi istoimenske novele Slavka Kolarja – iskal dolgih sedem let (v igri sta bili tudi Milena Dravić in Snežana Nikšić), potem mu je slovenski režiser Žarko Petan prišepnil, da bi bila Manca, vitka, visoka in »tanka kot breza«, prava za to vlogo. Režiser je še istega dne potrkal na vrata Mančinega doma – in Breza je bila rojena.
Film je bil posnet po noveli Slavka Kolarja, ki je napisal tudi novelo Svojega telesa gospodar, po kateri je prav tako nastal zelo znan in žalosten hrvaški film.
Tri nagrade
Film je na festivalu v Pulju leta 1967 dobil tri nagrade: bronasto areno za film, zlato areno sta dobila igralec Velimir Bata Živojinović in Tomislav Pinter za kamero.
Manco so povabili v podeželsko mesto Draganić blizu Karlovca, v osnovno šolo, v kateri so se zbrali ljudje, ki so prav tako igrali v tem filmu. Statistka Anica Mihaljević, ki je bila takrat stara 14 let, se spominja, kako so jo pred cerkvijo nagovorili neznani ljudje, ali bi lahko po vasi zbrala 50 ljudi, ki bi naslednji dan statirali v filmu.
»Veste, zbrati 50 ljudi ni malo, posebno ne na vasi, kjer ima vsak njivo in živali in je treba vsak dan delati. Z mamo sva zvečer hodili od hiše do hiše in jih nagovarjali, naj pridejo na snemanje naslednje jutro. Seveda je bil na koncu denar tisti, ki jih je premamil. Po snemanju so kar drli v vaško trgovino in kupovali tobak in pijačo. To je bilo veselo!«
Anica je morala zbirati ljudi še nekaj naslednjih mesecev, kolikor je trajalo snemanje. Statisti so se morali obleči v narodne noše in priti na snemanje, med njimi je bila tudi ona. Spominja se nedavno umrlega srbskega igralca Bate Živojinovića, kako prijazen je bil do nje: »Zavezoval mi je vezalke na čevljih, bil je izjemno človeški in prijateljski. Tudi Martin Sagner - Dudek je bil vedno pripravljen na šalo. Morala sem siliti ženske, da so si dale ruto na glavo, tega niso delale z veseljem, želele so se šminkati, da bi bile lepe, režiser pa tega ni pustil. Zato me ženske niso preveč marale. Režiser je vsako nedeljo prišel pome in zaradi tega me je bilo kar malo nerodno. Po vaseh smo iskali stare ljudi in jih nagovarjali, da pridejo na snemanje filma. Doma smo imeli leseno hišo in v njej so se igralci preoblačili, brili, umivali – z vodo iz lavorja. To je bila enkratna priložnost zame in za naše ljudi, da smo se družili s tako velikimi igralci in režiserjem.«
Spodnje hlače do kolen
Ravnateljica osnovne šole v Draganiću Marica Jurčić pa jo je dopolnila: »Otroci so videli film Breza, da se bodo lažje pogovarjali z Manco o tem, česa se spominja s snemanja filma. Tudi moji starši so igrali v tem filmu, s petimi leti sem igrala, no, statirala tudi jaz. Spomnim se, da smo imeli oblečene narodne noše, ki so bile vsak dan blatne in umazane, saj smo snemali v naravi, v blatu. Spomnim se tudi prizora s poroke, ko so ženske plesale na mizi, kamera pa jih je snemala z žabje perspektive, da so se videle njihove spodnjice, ki so segale do kolen. Tega se spominjam, kot bi bilo danes.« »Jaz tega nisem hotela posneti, branila sem se z rokami in nogami«, se je smejala Anica Mihaljević.
Več ur v zaprti krsti
Seveda ima mnogo lepih, nekaj pa tudi groznih spominov na snemanje filma tudi naša Manca. Otroci v osnovni šoli v Draganiću so jo spraševali vse sorte, Manca pa je duhovito odgovarjala. Na vprašanje, ali ji je žal, ker je tako mlada in prva v jugoslovanskem filmu pokazala »joškice«, je Manca v smehu odgovorila, da ji je žal, ampak zato, ker jih ni pokazala več, saj bi jih danes z veseljem in ponosom pokazala svojim vnukom, tako lepe so bile. Med srhljivimi spomini pa je ta, da so jo v resnici zaprli in z žeblji zabili v krsto in jo z vozom po makadamski cesti peljali do pokopališča. Ker so snemanje večkrat ponavljali, je v krsti preživela kar nekaj časa. Najlepše spomine pa ima na prelepo naravo, v kateri so snemali sredi zelenja in drevja.
Organizatorji srečanja, združenje Zraka, so nas potem odpeljali na več prizorišč snemanja. Najprej k zidani cerkvi, kjer so snemali poroko med mlado Janico (Manca Košir) in njenim grobim možem Markom (Bata Živojinović), potem pa še k eni najstarejših cerkva na Hrvaškem, k leseni cerkvi, pred katero stoji zelo star hrast, ki prav tako »nastopa« v filmu. Okrog nje pa stojijo originalne lesene hiše, ki jih previdno počasi razstavljajo in odvažajo v kraje, ki so bolj naseljeni, kot je ta vas.
Zgodba filma Breza
Mlado Janico ponudijo za ženo mlademu grobemu kmetu Marku, ki se rajši ozira za krepkejšimi kmečkimi mladenkami. Krhka Janica pride v družino, v kateri je nihče ne mara. Ko mora takoj po splavu pasti živino, se na dežju prehladi in umre. Njen mož gre na poroko namesto na njen pogreb. A na poti nazaj svetloba obsije mlado brezo in mož skrušen pade na kolena in jo objame.
Dokumentarec o Brezi
Kristina Vrbanek, predsednica društva Zraka, nam je še povedala: »Društvo Zraka se ukvarja z ohranjanjem naravne kulturne dediščine občine Draganić. Film Breza so snemali v naši občini pred 50 leti. Izvedeli smo, da je od glavnih igralcev živa samo še Manca Košir, poleg Martina Sagnerja (številni ga poznate kot Dudeka iz Gruntovčanov!), ki je v domu za ostarele in se dogodka ni mogel udeležiti. Do Mance smo prišli preko Slovenca, Mariborčana, poznamo ga s spominskega teka, ki ga prirejamo. In tako smo Manco povabili k nam. Našli smo še ravnateljico Osnovne šole Draganić, ki je nastopila v filmu, in gospo Anico Mihajlević, ki je bila statistka in zbiralka ljudi. Prihodnje leto bomo vse to, vse izjave ljudi, ki so bili na snemanju in se še česa spominjajo, zbrali v dokumentarnem filmu: podrobnosti o snemanju, o brezi iz filma, ki jo hoče glavni moški lik, igra ga Bata Živojinović, posekati – ta breza je bila še pred dvema letoma živa, zdaj pa je na žalost ni več. Domačini se spominjajo vsega: kje je šel pogrebni sprevod, kje je bila poroka ...«
Na koncu našega dokaj napornega obiskovanja ljudi in prizorišč filma so Manco pričakali še v Mestni knjižnici Ivana Gorana Kovačića v Karlovcu. Tam so zavrteli film Breza, imeli predavanje o nastanku filma Breza in Manci postavili še nekaj zanimivih vprašanj. Pogovor v knjižnici je bil organiziran na svetovni dan avdiovizualne dediščine in v okviru Slovenskih dni v Karlovcu.
Manca o filmu
»Vem, kako veliko Hrvatom pomeni ta film. To je res kultni film, ki se dotakne vsake duše. Je brezčasen film. Njegovo sporočilo je hrepenenje, trpljenje, bolečina in na koncu katarza. Malce je podoben grškim tragedijam, ona je vsa lepa in naivna, a na koncu pride spoznanje, kaj je to resnična ljubezen.«
Neutrudna Manca
Manca je, kapo dol, ves dan preživela nasmejana, dobrovoljna, duhovita, nagovarjala je ljudi, ki so se po naključju znašli v njeni bližini, jim pojasnjevala, zakaj je ona danes tukaj, imela je energije več kot mi vsi skupaj, ki smo jo spremljali. Uživala je v dnevu, posvečenem njej in 50. obletnici nastanka filma, ki ga je posnela, ko je bila mlada in lepa in vitka kot breza, dajala je izjave in intervjuje. Ko si je v knjižnici ogledala razstavo fotografij iz filma, se ni mogla načuditi, kako mlada in čedna je bila. In je to tudi odkrito povedala. Takšna je pač – Manca.
