V svoj svet, ki ju dela posebna, enkratna, svojska in neponovljiva, sta Luka Šulić in Stjepan Hauser dovolila vstopiti urednici in scenaristki filma Danici Dolinar, direktorjema fotografije Juretu Nemcu in Bernardu Permetu, montažerju Andreju Modicu ter režiserjema Alešu Verbiču in Svetlani Dramlić.
Glavnih zvezd sicer na predpremiero ni bilo, sta se pa oba oglasila prek videoposnetka, ki so ga predvajali pred začetkom filma. »Malo sem še zaspan, ker sem pred nekaj dnevi dobil svojega prvega otroka, sina Vala, tako da pridno dojimo in menjavamo plenice, in žal ne morem biti z vami, čeprav sem si zelo želel, da bi prišel. A moram izkoristiti te preostale čarobne trenutke s svojo družino, saj greva s Stjepanom že naslednji teden na evropsko turnejo,« je povedal Luka, Stjepan pa je dejal, da je zelo hvaležen, da so ju predstavili takšna, kot sta v resnici.
Dolinarjevi je bilo to nekoliko lažje storiti, saj oba fanta pozna še iz časov, ko še nista bila 2Cellos, ampak klasična glasbenika. »Stjepana in Luko poznam že od najstniških let, ko sta začela tekmovati. Luko sem leta 2006 tudi izbrala, da nas je zastopal na evrovizijskem tekmovanju mladih glasbenikov na Dunaju, kar je izpeljal zelo uspešno. Takrat sva se še bolj spoznala, saj sva bila en teden ves čas skupaj. Stjepana smo pa tudi že prej snemali, pa potem, ko je igral v The Greenwich Trio …« nam je po predpremieri razkrila urednica in scenaristka filma.
S filmom je avtorica želela prikazati njun dvojni svet – na eni strani blišč, svetovno slavo in pomembno poslanstvo, ki ga opravljata, na drugi pa njuno iskanje notranjega miru in ravnotežja.
Danica je na idejo o dokumentarnem filmu prišla ob njunem letošnjem koncertu v Stožicah. »Prvi pogovor z njima kot članoma dua 2Cellos sem imela pred petimi leti, ko sta nastopala z Eltonom Johnom v Stožicah. Takrat je skozi pogovor nastal 50-minutni dokumentarec, ki je bil pravzaprav bolj pogovor s posnetki. Letos, ko sta bila znova v Stožicah, sem tudi najprej želela opraviti en pogovor z njima, o tem, kako je zdaj, po petih letih. Bila sta za. Kasneje pa sem pomislila, da bi mogoče to malo razširili. Predlagala sem jima, če bi se strinjala, da bi naredili dokumentarec. Takoj sta privolila,« je povedala Dolinarjeva. Film so posneli v petih snemalnih dneh, med vajo za koncert v studiu 26 Radia Slovenija, v Stožicah (koncert in zakulisje) ter v krajih, kjer »polnita baterije« (Stjepana v Istri, v Rakalju, Luko pa na Pohorju). Na snemanju je bilo po njenih besedah zelo prijetno in sproščeno vzdušje, občasno pa so ga morali zaradi oboževalcev za krajši čas tudi prekiniti. »Ko smo snemali v stari Ljubljani, so ju ljudje kar ustavljali, veliko se jih je tudi obračalo za njima – in to tako mladi kot stari. Dva škotska turista, že starejša gospod in gospa, sta prišla do njiju kar medtem, ko sem imela pogovor. Povedala sta jima, da gresta na njun ljubljanski koncert,« je razkrila Dolinarjeva.
Avtorica filma zatrjuje, da fanta uspeh ni čisto nič spremenil. »Moram reči, da sta neverjetna. Tako zelo jima je uspelo ohraniti samega sebe, da ju ni čisto nič odneslo. Ta slava je pač del njunega življenja, en uspeh, ki sta ga doživela in sta ga vesela, saj se je s tem uresničil del njunih sanj, ostala pa sta ista. Sta velika umetnika, krasna pa sta tudi kot človeka,« nam je še zaupala za konec.
