Prisluhnila sem njegovi zgodbi, ki jo je začel malce zadržano, se izogibal vprašanju o tem, koliko let šteje, vendar se nato razgovoril o vsem, kar nas je zanimalo, v slogu vetrnjaškega bitja, ki je svoje korenine poganjal na marsikaterem koncu sveta.
Na vprašanje, kdaj in kje se je rodil, noče odgovoriti, neuradno je star trideset let. Rojen je v Bosni ob reki Drini. Prva leta je živel na vasi pri dedku in babici, nekaj časa pa s starši v Berlinu, kjer sta oba imela službo, potem so se s starši preselili v Ljubljano, ko je bil star deset let. Na otroštvo ima lepe spomine, ki so povezani s prijatelji, igro, utrinki s šolskih klopi. »V Berlinu sem živel dve leti, hodil v šolo in na to velemesto imam lepe spomine. Poseben spomin na Berlin je druženje v berlinskem parku Tivoli ob koncu tedna. Ljudje so poležavali, sedeli na travi, spuščali zmaje. Nekaj časa je živel blizu postaje ZOO, z mamo sta šla večkrat v tisti konec na podzemsko železnico in videla narkomane, ki so se drogirali. Tamkajšnje dogajanje je dobro opisano v knjigi Mi otroci s postaje Zoo. »To knjigo sem bral šele potem, ko sem odrastel,« pove sogovornik, ki ima tudi starejšo sestro. Na vprašanje, kaj dela naše življenje polno in odgovorno, odgovori, da je odgovornost največkrat le lepa beseda, sam pa takšno držo goji do družine in ljudi na splošno. »Odgovornost je, da stojiš za svojimi besedami, ko nekaj poveš, se tega držiš. Da se opravičiš, ko si naredil kakšno napako.« V prostem času se z ženo Branko posvečata predvsem njunima otrokoma, na splošno pa ga nimata dovolj.
Kadar utegne, si ogleda kakšen film, ima več najljubših, najbolj pa ga je nasmejal legendarni jugoslovanski Ko to tamo peva. Sicer pa se mu zdi ameriška produkcija tako izpraznjena in banalna, da se je izogiba v velikem loku, raje gleda filme japonskih režiserjev, posebej so mu pri srcu angleški filmi pa tudi italijanski. »Najljubša knjiga je Predaja nevidnega, knjiga, ki govori o poslu. Name je naredila velik vtis tudi knjiga Iva Andrića 'Gospođica'.« Rad pa obišče tudi kakšen koncert.
»Preden sem odprl svoj frizerski salon, sem delal v dveh drugih. V prvem letniku frizerske šole v državnem salonu, od drugega letnika dalje pa v salonu legendarne Mete Podkrajšek, ki je bila moja učiteljica. Veliko me je naučila in mi dala bistveno znanje za vse življenje, zato sem ji neizmerno hvaležen.«
Na svoje je začel leta 1996.
Na vprašanje, kaj bi spremenili v svetu, če bi lahko, Stevo pove: »Takoj bi ukinil pojem države in meje med državami, enako tudi vojsko, saj nihče ne želi ubijati ali biti ubit. V daljni prihodnosti se to utegne uresničiti, zaenkrat pa pač nimamo te zavesti.« Katera je najmanj in katera najbolj zveličavna človeška lastnost še vprašamo našega sobesednika? »Najlepša lastnost je plemenitost, obzirnost drug do drugega, najgrša pa ignoranca in egoizem.«
Žena Branka je zanj čudovita in enkratna oseba. Ne le, da je strokovnjakinja za lepoto, ampak skupaj lepo združujeta družinsko življenje s poslovno platjo bivanja. »Branko sem že na samem začetku ocenil kot krasno, plemenito osebo. Je tudi zelo humana in to ke že večkrat pokazala, nazadnje, ko je za nekega fanta, paraplegika, zbirala denar za voziček z vsemi potrebnimi pomagali. Skupaj zbirava tudi denar za otroke, ki so potrebni pomoči.«
Oba se z vsem srcem posvečata poslu in družini. »Živiva zelo skromno, redko potujeva ali se udeležujeva kakšnih dogodkov, saj sta najina otroka vedno na prvem mestu.«
In kako Stevo vidi frizerstvo nekdaj in danes: »Frizerstvo se razvija in tako tudi vse, kar je povezano z njim. Danes so denimo že v uporabi organske barve za lase, ki so mnogo bolj nežne do njih kot klasične. Industrija je tako napredovala, da so vsi preparati za lase in lasišče veliko bolj nežni in neškodljivi. Spreminja se tudi moda, saj so v sedemdesetih letih ženske imele natupirane frizure, danes nič več. Dandanes se lase drugače neguje, bolj z občutkom … Ščetine krtač za lase so naravne in nasploh so vsi pripomočki mnogo bolj kakovostni. Ženske se lepotičijo že od starega Egipta dalje, v 19. stoletju, ko je prišlo do osvoboditve nežnejšega spola, ko je ženska postala enakopravna moškemu, se je spremenila tudi percepcija kulture urejanja las,« še pojasni Stevo.
