Pa ne le v površinskem smislu, temveč kot človek! Razmišljujoč, iskren, ponižen pred usodo mi je dovolil odstreti dimenzije, ki jih na njem nisem poznala. A hkrati razgaljanje zanj ni bilo nekakšno celjenje ran, temveč veliko bolj poučne narave, saj bodo njegove izkušnje s tem, kako se spopasti z depresijo ali živeti z ženino hudo boleznijo (njegova ljubljena Barbara ima namreč že dolgo multiplo sklerozo), marsikomu v pomoč. Ko tako pripoveduje, da je oder njegov ultimativni oltar, mu lahko le pritrdimo. In samo čakamo na nove in nove pridige.
Veste, kaj me zanima – znate po toliko letih na sceni že predvideti, katera vaša pesem bo postala hit?
Uh, ne, kje pa! Če bi znal to predvideti, bi bile vse moje pesmi uspešnice, pa niso! Včasih se stvari enostavno poklopijo in potem je to to, včasih pa kar ne in ne. Glasba je kot metafizika ali kvantna mehanika, kjer se težko ve vnaprej, uvidi se ne obnesejo. Najbolj vznemirjajoča postavka v mojem poslu je prav ta nepredvidljivost, ki me žene naprej.
A zmagoslavij v vaši karieri ni malo. Koliko vam pomeni slava?
Če danes gledam dokumentarec o sebi, občutim več nelagodja kot zmagoslavja, ker imam občutek, kot bi se zelo dolgo gledal v ogledalo. Na koncu potem ugotoviš, da glava ni v redu, da je kar nekaj stvari postrani, da je nos ogromen …
Včasih, na začetku moje kariere, je bilo veliko več veselja nad zmagami, šlo je za neke vrste dokazovanje. Slava je prišla šele veliko kasneje, pri 27 ali 28 letih, tako da sem bil že prestar, da bi se me preveč dotaknila, mi zmešala glavo. Če sem povsem odkrit: bolj kot s slavo sem zadovoljen s tem, da sem lahko od svoje glasbe živel in z njo preživljal družino ter da mi ni bilo treba hoditi v službo.
Se pravi, da niste prav nič nečimrn? Težko verjamem, ko se vas spomnim v tisti roza obleki!
Kaj pa vem – morda gre za to, da sam sebe ne maram gledati, zato se res nikoli nisem napajal s tem. Prej je bilo prisotno nelagodje, ali je vse to, kar počnem, res dobro.
Od vsega začetka tudi strogo ločim oder od vsakdanjega življenja. Tudi župnik gre na svoj »oder« v svojem oblačilu, ima svoje poslanstvo. Oder je neka druga dimenzija, je moj oltar. Tudi jaz se za svojo službo oblečem v obleko, le stil je malo drugačen od duhovniškega. A da se razumemo, tudi na odru sem jaz vedno jaz: rad imam roza barvo, rad imam kič, to je stvar stila.
Prej ste rekli, da ste se danes oblekli v rumeno srajco, ker ste malo depresivni ...
(smeh) To je bil hec! Če sem si oblekel rumeno srajco, je to že znak, da nisem depresiven.
Pa ste bili kdaj depresivni?
Seveda sem bil in znam biti tudi še danes. Pride obdobje žalosti, nejevolje, depresije, temu se enostavno ne moreš izogniti. Treba je znati preživeti žalost. Če znaš preživeti žalost, boš znal biti tudi vesel. Prevečkrat iščemo samo srečo in veselje, vendar v sebi nimamo toliko encima sreče, da bi lahko bili ves čas srečni, tega organizem ne more zdržati. To je enako, kot bi ves čas doživljal orgazem – tega srce ne bi zdržalo!
Kako pa prebrodite te temne faze?
Kadar si v takem stanju, imaš itak občutek, da obstajata samo depresija in žalost. Zame je takrat velik napor, da se prepričam v pozitivno razmišljanje. Tesnobnost je treba zgrabiti z obema rokama in se prepričati, da je tudi temna stran lahko zelo zanimiva. Takrat poskušam razmišljati o stvareh, o katerih drugače ne bi razmišljal.
Tudi o lastni minljivosti? Vas je je strah?
Nimam strahu pred minljivostjo, se pa glede tega pojavlja tesnoben občutek. Racionalno mi je povsem jasno, da minemo, poskušam pa si domišljati, da se smrti ne zaveš. To mora biti neki poseben občutek, saj odhajaš v nepoznano dimenzijo. Rad bi zbral toliko moči, da bi se prepričal in skočil v smrt, kot bi skakal s petdesetih metrov v vodo na glavo. Za to je potreben pogum!
Pa ga imate? Mnogi vas vidijo kot mača!
Iskreno?! Rekel bi, da sem boječka. Boječke poskusimo vse, da se znebimo strahu, pogumnih pa tako ali tako ni strah. (smeh)
Česa pa vas je najbolj strah?
Najbolj strah me je vedno bilo, da se mojim bližnjim ne bi zgodilo kaj hudega. Kajti takrat sem nemočen, in ta nemoč me spravlja v obup. Lažje prenašam, da se slabe stvari dogajajo meni kot mojim bližnjim …
Ste torej tip človeka, ki je rad tisti, ki vse uredi ...
Nekaterih stvari se ne da urediti. Vzgajan sem tako, da sem navezan na svoje najbližje – družino, najožji krog sodelavcev, in z leti mi to pomeni vedno več. Sam sebi se pač ne zdim najpomembnejši.
Z ženo sta skupaj že od najstniških let. Sta od nekdaj čutila, da sta rojena drug za drugega?
Takrat sploh nisva razmišljala o tem, sva pa bila res močno zaljubljena. Nihče ni načrtoval, da bo zbolela, in zato smo bili vsi prestrašeni in smo preživljali težke čase. Tega si nihče ne želi. Lahko bi obrnil nov list v življenju, vendar ga nisem. Razlog je morda tudi v tem, da sem preveč len. To je napor in preveč za moje srce in dušico.
Barbara pravi, da je še vedno noro zaljubljena v vas. Kako je s to zaljubljenostjo pri vas?
Če Barbara o tem govori na glas, še ne pomeni, da je bolj zaljubljena kot jaz. Očitno sem tudi jaz še vedno zaljubljen, ker sicer ne bi bil več tukaj. Svoje zaljubljenosti pa ne delim kar z vsakim, saj so to zelo intimne stvari.
Ali je strah pred boleznijo sedaj minil?
Sam sem se dolgo počutil le kot nemočen opazovalec, danes pa lahko rečem, da vidim luč na koncu tunela, saj verjamem, da lahko sami spreminjamo in določamo svojo prihodnost. Ugotovil sem, da z leti vsaj bolj mirno živiš, zato mislim, da je staranje lepa stvar. Želim si biti boljši človek, še posebej bo to aktualno pred smrtjo. Če bi bili vsi tako dobri, kot so pred smrtjo, bi bilo super. (smeh) Veliko je ljudi, ki so na koncu prepričani, da so se zafrknili v življenju. Treba se je samo sprijazniti s seboj in okolico in živeti na kratki rok.
Nameravate do konca stati na odru?
V resnici še nikoli nisem rajši nastopal kot v zadnjih treh letih. Uspel sem zbrati ekipo, s katero sem res zadovoljen, in to mi največ pomeni. Leta in leta mi je šlo na bruhanje, kadar sem moral na oder, saj nisem bil zadovoljen ne sam s seboj ne s tistimi okrog mene. A vendar imamo še nekaj prostora za rast.
Ne zamerite, če vprašam zelo direktno. Enkrat ste se že umaknili s scene, zakaj ste se vrnili?
Morda se sliši smešno: želel sem preveriti, koliko lahko mediji »popijejo«. Čeprav sem bil zelo priljubljen, sem rekel, da se poslavljam in ne bom več nastopal. Ker se mi zdi super, če to naredijo drugi izvajalci. Še preden pa sem dobro izustil idejo, mi je že zmanjkovalo denarja, zato nisem dolgo vztrajal pri svoji odločitvi. (smeh)
Rekli ste, da se trudite postati boljši človek. Ali je to zgolj stvar odločitve?
To je najbolj nazorno prikazano v filmu Vojna zvezd: temni sili se zlahka predaš, precej težje je biti dober človek. Nizke strasti, kot je maščevanje, dajejo smisel, biti dober človek pa je stvar odločitve in zavedanja, da lahko izbiraš med slabim in dobrim. Vsak je lahko dober ali hudoben.
Kdaj ste bili zadnjič »slabi«?
Slab sem vsak dan, a se korigiram. Predvidevam, da je stvar karakterja, ko si ne moreš pomagati. Znam koga užaliti, potem pa mi je žal. Znam reči oprosti, vendar to ne zaleže, ko enkrat nekoga užališ. Vseeno je to znak, da le nisi popolno govedo …
Morda pa je čas, da napišete kakšno pesem o tem, da je bolje biti dober kot slab in da je beseda oprosti higienski minimum?
In da je bolje biti sit kot lačen. (smeh) Ljudje smo pisani organizmi in smo sposobni vsega. Razgledanost in načitanost sta stvari, ki te naredita bolj čuječega, da lahko prideš do tega, da si boljši človek.
To pa zveni sila poetično, naravnost za v knjigo! Veliko berete?
Rad berem, saj mi je branje v užitek. Vsebina je zelo pomembna. Najbolj me zanimajo astronomija, znanstveni dosežki, rad berem zgodovinske in politično-zgodovinske članke, medtem pa drugi hodijo lovit ribe.
Potrt sem, ker ljudje premalo berejo. Še posebej pa me razjezi stavek: »Pustimo, kar je bilo včeraj, raje razmišljajmo o jutrišnjem dnevu.« Pa saj ne moreš razmišljati o jutri, če ne veš, kaj je bilo včeraj! Ko gledaš nazaj, vidiš naprej, vse drugo pa je šarlatanstvo.
Današnji dan je logična posledica včerajšnjega dne, jutrišnji dan pa bo logična posledica današnjega.
