38-letnega Janeza Benedičiča že od malih nog privlači vse, s čimer si lahko olajša delo na kmetiji. Pod svoj prvi izum se je podpisal, ko je bil še fantič v osnovni šoli. Naredil je strojček za izdelavo surovega masla. Pred štirimi leti so njegove izume opazili tudi na Kmetijsko-gospodarski zbornici Slovenije in Zvezi slovenske podeželske mladine. Podelili so mu naslov 'najbolj inovativen mladi kmet leta'. »Kmetija ponuja zelo veliko možnosti za razvoj novih stvari. Če na kmetiji hočeš kaj izboljšati ali narediti drugače, pač moraš biti inovativen.«
Doktor strojništva, ki nekaj dni na teden še vedno dela na fakulteti za strojništvo (v laboratoriju, s študenti in na projektih) je s srcem ves čas na domači kmetiji v Martinj Vrhu nad Železniki. Čeprav je po končani fakulteti dobil dobro službo v podjetju Niko v Železnikih, zraven pa delal kot raziskovalec na področju razvoja novih izdelkov na fakulteti za strojništvo, ga je ves čas vleklo, da bi kaj naredili tudi na kmetiji. »Doktoriral sem prav iz metodologije iskanja priložnosti za nove izdelke. Prva večja inovacija, to je bila tudi tema moje diplomske naloge, se je rodila iz potrebe po varnosti. « Ker njihova kmetija leži v hribih, je bilo zanje zelo problematično delo s traktorjem na strmem terenu. »Spomladi in jeseni, ko traktor uporabljamo največ, je zemlja pogosto razmočena in hitro se lahko zgodi, da traktor zdrsne. Oče je tako pristal na njegovi strehi, brat na boku, mojega pa je ustavila hruška. Odločil sem se, da moram nekaj narediti, preden se kateremu zgodi kaj hujšega.« Skonstruiral je bočni trosilnik gnoja, ki po zmogljivosti še danes prekaša trosilnike tujih izdelovalcev. Leta 2003 so mu za prototip, predstavljen na kmetijskem sejmu v Gornji Radgoni, podelili zlato medaljo za inovacijo.
Kmetiji je grozil propad
Ko sta se Janez in Mira, takrat še njegovo dekle, odločala, kje si bosta ustvarila družino, je kazalo, da se bosta ustalila na kmetiji Mirinih staršev v Poljanski dolini. »Potem pa se je Janezov brat odselil in odločila sva se, da se preseliva na njegov dom,« pove Janezova žena in doda, da bi, če ga ne bi bila spoznala, verjetno ostala na Primorskem, kjer je preživela študentska leta. »Zelo me vleče k morju. Včasih, ko je še posebej naporno – sem vzgojiteljica in se vsak dan vozim v službo v dolino, popoldne pa skrbim za dom in štiri otroke – si želim, da bi nekje imeli hiško z vrtom.« Potem pa pogleda Janeza in doda, da ve, da on brez kmetije ne bi mogel biti. Njegova ljubezen do življenja na kmetih je botrovala tudi njegovi zamisli, kako kmetijo staršev rešiti pred propadom. »Ukvarjali smo se s proizvodnjo mleka, vendar zadnjih nekaj let niti stroškov nismo več pokrivali.« Ko so mu v podjetju Niko ponudili, da bi postal vodja razvoja, je odklonil, dal odpoved in se odločil, da bo večino časa posvetil kmetiji. »V podjetju Niko se nisem našel. Tam bi razvijal stvari, ki mi niso blizu. Kmetija pa mi omogoča, da se ukvarjam z inovacijami, ki nam lajšajo delo in življenje. Vsako inovacijo najprej naredimo zase, šele potem jo tržimo.« Tako je Janez staršem predlagal, da se preusmerijo v pridelavo senenega mleka. V nekaj letih je kmetija, ki je komaj še pokrivala stroške, imela štirikrat večje prihodke. Potem so domislice za inovacije kar same »letele« iz Janezove glave. »Ko se je v Sloveniji pojavil prvi mlekomat, sem pregledal trg in naredil analizo. Izračunal sem, da bi se nam lahko izšlo, če bi bil naš drugačen in bi v njem
prodajali mleko višje kakovosti, kar seneno mleko zagotovo je. Študije, ki so jih avstrijski kmetje opravili na Dunaju, kažejo, da tako mleko vsebuje do dvakrat več maščobnih kislin omega 3, da ima boljše razmerje med maščobnimi kislinami omega 3 in omega 6, da vsebuje manj alergenov.« V Železnikih je torej postavil mlekomat, poimenoval ga je zdrava točka, ki deluje kot avtomatska tržnica. Poleg mleka kupci v njem najdejo domači kruh, piškote, med, rezance in ekološka jajca. Mleko je njihovo, drugo dostavljajo sosedje z bližnjih kmetij. Janez lahko sistem nadzoruje od doma, po internetu. »Ko sem naredil avtomatsko tržnico, sem ugotovil, da bi bila lahko ta vezni člen med kmetijami na našem koncu. Tisti, ki imajo kmetije blizu večjih mest ali prometnic, lahko prodajajo neposredno, mi, ki živimo na hribovskih kmetijah, pa te možnosti, čeprav imamo pogosto kakovostnejše pridelke, nimamo. Ker moramo delati, tudi ne moremo vsak dan prodajati na tržnici. Tako nam ostane edino to, da za prodajo nekoga najamemo. To pa stane.« Prednost avtomatske tržnice je tudi v tem, da lahko stoji kjerkoli in ponuja več, kot bi lahko ponudil en sam pridelovalec, pove Janez. »En sosed je lahko močan na enem področju, drugi na drugem. Tako lahko v avtomatski tržnici ponujamo hrano boljše kakovosti in s tem dosežemo tudi višjo ceno. Z neposrednim pristopom in neposrednim trženjem višje kakovosti bi gorske kmetije lahko preživele.« Tega se zavedajo tudi nekateri pridelovalci kokošjih jajc. Eden večjih iz Kranja je pri Janezu naročil izdelavo jajcomata. »V Kranju so zdaj trije. V enem je lahko hkrati spravljenih 1900 jajc.«
Posebna krma za seneno mleko je rodila inovacijo
Ko so se na kmetiji Benedičič začeli ukvarjati s pridelavo senenega mleka, so morali kravam zagotoviti tudi kakovostnejšo krmo. »Seneno mleko je pravzaprav mleko, ki so ga ljudje poznali v starih časih, ko krav še niso hranili s silirano krmo.« In ko so pri nas kmetje veselo hiteli v »umetno« pridelavo mleka, so se v Avstriji že konec prejšnjega stoletja zavedeli, da bodo ljudje prej ali slej spet začeli ceniti naravno. »Leta 1990 je v Salzburgu šest kmetov sedlo za skupno mizo in so rekli, da bo treba nekaj ukreniti. Ustanovili so avstrijsko združenje za seneno mleko. Od leta 2011 do 2016 so prirejo povečali za 120 %, vrednost pa za 160 %. Ti kmetje so veliko naredili tudi za prepoznavnost senenega mleka, to bo od leta 2018 zaščiteno kot tradicionalna posebnost.« In ker je treba za dobro seneno mleko izbrati krmo še posebej skrbno, predvsem tisto, ki jo bodo krave jedle pozimi, se je Janez lotil še ene inovacije. »Če hočeš krmo pripraviti za zimo, jo je treba posušiti tako, da bo primerna za skladiščenje. To pomeni, da ne sme vsebovati več kakor 14 % vlage. Krma se na travniku lahko posuši do skladiščne vrednosti, vendar to traja vsaj tri dni. Pri tem se zaradi obračanja in spravila suha krma drobi in nastajajo izgube. Najkakovostnejši deli rastlin (listi) se zdrobijo in ostanejo na travniku. Zato je boljše krmo sušiti v sušilnicah, v katere jo je mogoče pripeljati še ne čisto suho, da preprečimo drobljenje. Tako dobimo kakovostnejšo krmo, vsaj med 5,5 do 6,3 MJ (mega joulov) NEL (neto energije na laktacijo) na kilogram suhe snovi krme, in to se na koncu pozna na kakovosti mleka. « Da lahko dobijo tako natančne rezultate, morajo krmo torej sušiti v posebnih sušilnicah. Janez je za domačo rabo postavil eksperimentalno sušilnico. »Na podlagi izkušenj sem prišel do novih spoznanj. Stroške, ki nastanejo pri sušenju, mi je uspelo močno zmanjšati. Mi za 45 kvadratnih metrov veliko sušilnico porabimo 2 kilovata električne energije na uro, prej smo je porabili 4,5 kilovata.« Njegove sušilne sisteme že uporabljajo kmetje tako v Sloveniji kot v tujini. »Sušenja se lotevamo celovito in sušilnico prilagodimo vsaki kmetiji posebej. Ko sem primerjal analize, ki so jih naredili na inštitutu za alpsko kmetijstvo v Avstriji, sem ugotovil, da naša sušilnica izloči za 15 % več vode kakor podobne.« Janez svoje sušilne sisteme tudi ves čas nadgrajuje. »Izdelal sem premično sušilnico na bio maso, ki je za 30 % izboljšala izkoristek energije.« Da so njegove sušilnice res odlične, lahko povedo tudi mladi inovativni slovenski kmetje. »Kar nekaj jih ima moje sušilnice, ki sem jih izdelal posebej za njihove razmere.«
Prihodnost je v povezovanju, ki je Slovencem tuja
Ko ga povprašam, kaj meni o pridelavi hrane v Sloveniji, pove, da imamo veliko možnosti za razvoj, tisto, kar nas najbolj zavira, pa je slabo povezovanje. »Dobil sem na vpogled pogodbo iz Avstrije. Deset kmetij je skupaj kupilo supermoderen traktor. V pogodbi so določili, koliko stane delovna ura, kdo bo vzdrževal traktor, kdo bo traktor prevažal od enega kmeta do drugega. Določili so tudi kazni. Če na primer kateri po uporabi ne očisti traktorja, mora plačati kazen. Na koncu leta vsak plača število ur, ki jih je naredil s traktorjem. Po obračunu amortizacije pa se dome nijo, kaj bodo z dobičkom. Enako bi pri nakupu dragih strojev lahko kmetje prihranili tudi pri nas.« Čeprav združenja kmetov, ki bi kupovalo drage stroje, pri nas še ni, se nekaj že dogaja na področju prireje senenega mleka. Janez je z nekaj kolegi, mladimi inovativnimi kmeti, ustanovil združenje za prirejo senenega mleka. »Oblikovali smo odbor in bo pripravil vse potrebno za ustanovitev neke oblike povezovanja (združenje, zadruga). V odboru smo sami visoko izobraženi kmetje z vizijami.«
Ena od njihovih vizij je, da bi pridelali dovolj senenega mleka za potrebe naših otrok. »V zadnjih sedmih letih se proda veliko več senenega mleka kakor prej. Pozna se, da se v medijih veliko piše o zdravi hrani lokalnega izvora. V nekaterih vrtcih otroci že jedo lokalnopridelano hrano in pijejo seneno mleko. Tisti, ki se na te okuse navadijo v vrtcu, jih bodo sprejeli tudi v osnovni šoli. Zato je pomembno, da otroke čim prej navadimo na domačo hrano. Tega bi se bilo treba lotiti celovito. Sem bi moralo soditi tudi ustrezno izobraževanje učiteljev, ki bi morali to hrano znati ustrezno predstaviti tako staršem kot otrokom. « Poleg tega je na tej poti kar nekaj velikih ovir: »Od cen, sistema javnih naročil za šole in trenutno še ne dovolj velike pridelave. Vendar bi se ta zanesljivo povečala ob ugodnejših prvih dveh parametrih. Nekatere slovenske mlekarne so v zadnjih letih spustile ceno mleka za prodajo v šole s 75 centov na 30 centov za liter. To so dumpinške cene, s katerimi poskušajo izriniti kmete iz šol.« Benedičič je prepričan, da bi Slovenija morala težiti k temu, da bi samooskrba potekala v znamenju povezovanja. »Če bom jaz imel na svoji kmetiji vse, bom sicer preživel, ne bom pa tržno uspešen. Treba bi bilo razviti samooskrbo na državni ravni.«
