Vsakodnevni kruh si služi kot raziskovalec na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Poleg službe najraje potuje, kar je tudi glavni razlog, da se je odločil sodelovati v Turistični patrulji, pa tudi dodatno bi rad spoznal skrite kotičke začasnega doma pod Alpami. Zadali smo mu nalogo, da razišče in oceni turistično ponudbo Slovenskih Konjic.
Precej težav mu je povzročila že izgovarjava imena Slovenske Konjice. Kot pove v šali, ga je šele ob našem tokratnem srečanju verjetno prvič izgovoril pravilno. Navajen je, da pred vsakim potovanjem najprej preveri vse možne prometne povezave do cilja. A je bil tokrat močno presenečen, saj je naletel na izjemno slabo prometno sliko. Avtobusne povezave do Slovenskih Konjic so namreč izjemno redke in vožnja po Michaelovih besedah traja dve uri ali več, kar je bilo zanj kot turista nepredstavljivo. Zato je pobrskal tudi po spletni strani prevoz.org; tam je imel nekaj več sreče, kot je ugotovil, so tudi cene in čas prevoza turistu veliko prijaznejši.
Neprijetno presenečenje večer pred odhodom
Ko je že mislil, da je zorganiziral vse, kar bi moral, ga je čakalo neprijetno obvestilo. Nastanitev, ki jo je rezerviral prek spletne strani booking.com, je bila zasedena. Čeprav so na Ranču Dravinja sprejeli njegovo rezervacijo, so mu naknadno sporočili, da so žal polno zasedeni, torej so njegovo rezervacijo potrdili pomotoma. Pripisali so opravičilo in mu ponudili, da mu pomagajo poiskati drug hotel, hkrati pa so ga k sebi povabili na brezplačen zajtrk. Sprva je želel drugo nastanitev poiskati sam, a je kmalu ugotovil, da teh v Slovenskih Konjicah ni na pretek, in tudi če je kaj našel, je bilo vse zasedeno. Za nameček pa mu je prijatelj odpovedal družbo na potovanju in nihče drug ni želel iti z njim. Kot je ob tem izpostavil Michael sam, mu je po glavi rojil angleški pregovor: plačaj za najboljše in se pripravi na najslabše. Naposled mu je na pomoč priskočila lastnica turistične kmetije, kjer je nastanitev rezerviral najprej. V bližini centra mu je poiskala nastanitev v hotelu Wi-King. Sicer sobo, ki ni bila tako lepa kot njihova, a Michaelu v tistem trenutku ni preostalo drugega, kot da jo sprejme.
»Nisem tvoj taksi!«
Napočil je dan odhoda. Michael je poln upov na lepo potovanje na ljubljanski avtobusni postaji čakal svoj prevoz. Kot sta se dogovorila, se je pridružil voznici, in vožnja se je začela. Ker njena pot ni potekala prav skozi Slovenske Konjice, temveč po avtocesti do Maribora, jo je lepo prosil, ali bi lahko zavila s poti in ga odložila v Slovenskih Konjicah. Njen odgovor je bil: »Ne morem te peljati v center mesta, lahko pa te zapeljem v bližino, da boš potem lahko prišel, kamor želiš.« Strinjal se je. A je bil presenečen, ko je gospa z avtoceste zapeljala le malo pred Mariborom in ustavila na bencinski črpalki. Pogledal je na aplikacijo na svojem mobilnem telefonu in ugotovil, da je kakih deset kilometrov od kraja, kamor je bil namenjen. Še enkrat jo je lepo prosil, naj ga zapelje vsaj malo bliže, ker je praktično še vedno na avtocesti in tako ne bo mogel priti nikamor, a mu je gospa zabrusila, da ni njegov taksi in naj izstopi. Težavo je nato rešil zaposleni na bencinskem servisu, Michaelu je poklical taksi, ki ga je naposled le pripeljal do Slovenskih Konjic in ga odložil pri hotelu.
Zadovoljen z nastanitvijo
Glede na vse dogodivščine, ki jih je doživel, še preden je prišel do Slovenskih Konjic, je bil zelo prijetno presenečen nad hotelom Wi-King. Dejal je, da je nastanitev kot nalašč, če v kraj pripotuješ sam. Soba je bila čista, osebje nadvse prijazno, vsi so govorili angleško in mu tudi ponudili nekaj osnovnih informacij o kraju. Všeč mu je bilo, da je pod hotelom restavracija, kjer je lahko takoj pojedel pico, bil je namreč že precej lačen. Spil je še kavo ter se pogovarjal z nekaj domačini in tujimi državljani, ki so bili nastanjeni v hotelu. Vsi so mu zelo prijazno pomagali in z njim delili izkušnje o kraju. Preden se je odpravil raziskovat Slovenske Konjice, si je ogledal spletno stran turističnoinformacijskega centra (Tic), in nad to je navdušen, saj je dobil kup koristnih informacij. Tic je sicer želel tudi obiskati, a je bil žal zaprt. Bil je izjemno presenečen, saj je bila nedelja, ko je v kraju verjetno več turistov kot čez teden, zato je pričakoval, da bo koga našel. A je naletel na zaprta vrata.
ŽE DRUGIČ VELIKODUŠNI NA RANČU DRAVINJA
Drugo jutro je Michael izkoristil prijazno ponudbo Ranča Dravinja, kjer so najprej pomotoma sprejeli njegovo rezervacijo nastanitve, in se k njim odpravil na zajtrk. Bogate domače dobrote, salame, skuta, siri, jajčna omleta z zelenjavo … so mu narisale veselje na obraz. Prijazna lastnika sta se z njim pogovarjala in mu tudi ponudila, da si ogleda njihovo kmetijo. »To je bil čisto drug svet znotraj našega sveta,« je ranč opisal Indijec. Preizkusil se je celo v jahanju konja, nato pa ga je pot vodila naprej.
Podal se je do centra Slovenskih Konjic in ta ga je naravnost navdušil. Še bolj pa je bil presenečen nad čistočo mesta. »Celo na avtobusni postaji, kjer so običajno vedno kakšne smeti, je bilo vse čisto,« je opisoval Michael. Med sprehajanjem je opazil grad na vrhu hriba in se podal med vinograde. Steza ga vodila vedno višje in naletel je na prečudovite razglede, kar odpirali so se pred njim. »Pozabil sem na lakoto, tako lepo je bilo. Kar hodil sem in hodil,« je pripovedoval. Šel je mimo kleti Zlati grič, a vanjo ni stopil, za kar mu je bilo ob našem snidenju sicer precej žal.
SLAB KEBAB S SLABIM ODNOSOM
Ker ga je počasi le premagala lakota, se je vrnil v središče kraja. Najprej pa je obiskal lokalno cerkev. Vstopil je ravno v času molitve, zato je še sam nekaj zmolil, nato pa je želel poiskati nekaj za pod zob. Nekoliko se mu je že mudilo, ker je imel dogovorjen prevoz nazaj v Ljubljano. Ob številnih zaprtih restavracijah je izbral lokal s hitro prehrano Šestica, kjer so mu postregli kebab. A ga je močno razočaral. »Meso je bilo zelo trdo, da sem ga kar malo težko žvečil, povrhu pa je imelo čuden okus,« pripoveduje Michael. »A to še ni vse. Nisem mogel vsega pojesti in sem zaprosil za račun. Pristopil je gospod, ki me je najprej okregal, zakaj nisem vsega pojedel in da se s hrano tako ne dela. Ko sem mu razložil, da mi ni dobro in se mi zdi, da je z mesom nekaj narobe, ter da prosim samo za račun, da lahko grem naprej, pa mi je ošabno na košček papirja napisal znesek 5,40 evra. Zahteval sem, naj mi prinese pravi račun, a je govoril nekaj v slovenskem jeziku in ga nisem razumel, kaj želi povedati. Na koncu je le prinesel račun, na njem pa je bila cena, višja za deset centov – 5,50 evra,« nekoliko razburjen opiše Michael in doda, da mu je bilo potem tudi nekoliko neprijetno v želodcu. Odpravil se je na avtobusno postajo, kjer ga je že čakal prevoz domov. Tokrat brez nepotrebnih zapletov.
Galerija
Poglej vse fotografije (7)
