Moja Indija je bila veliko skromnejša, a zato nič manj spektakularna. Izpolnila se mi je namreč velika želja: oblekla sem sari, si porisala roke s kano in doživela pravo indijsko poroko, na katero me je povabil dragi prijatelj, ajurvedski zdravnik dr. Mani, ki si je Slovenijo izbral za svoj drugi dom.
Ajurveda, sistem tradicionalne medicine, ki temelji na treh došah, kaphi, vati in pitti ter izvira iz Indije, Slovencem ni več povsem tuja. Sploh odkar z njo pri nas zdravi tudi simpatični dr. Manivanan Ramasami, za prijatelje dr. Mani. Seveda z diplomo s prestižne akademije in ne kakšnim na hitro opravljenim tečajem za ajurvedskega terapevta. Kajti medtem ko pri nas ta večtisočletna znanost ni uradno priznana, se je v Indiji po osamosvojitvi izpod britanske nadvlade ajurveda spet začela širiti in je dandanes izredno ugledna. V nekaterih predelih na južnem delu podceline, od koder je doma tudi dr. Mani, je celo prva in uradna medicina, sploh v Kerali, njeni zibelki.
Dr. Mani sicer izhaja iz družine klasičnih zdravnikov in v mladosti je bil prepričan da bo postal alopatski zdravnik. Dokler njegova mati ni zbolela za artritisom. Oče, sicer priznan klasični zdravnik, jo je neuspešno zdravil dve leti. Pomagala je šele ajurveda. To je prepričalo dr. Manija, da tudi sam postane ajurvedski zdravnik. Doštudiral je na eni najboljših ajurvedskih univerz, The Tamil Nadu dr. M. G. R. Medical University. Za odhod v tujino se je odločil po astrološkem nasvetu iz džjotiša, tradicionalne astrologije, ki v Indiji še vedno uravnava življenje. V Sloveniji se je dobro znašel. Kadar koli ga srečaš in vprašaš po počutju, simpatično reče, da je »ful dobr«. Edinole v zadnjih letih se ga je lotil nemir, ki bi v Indiji že mejil na katastrofo: če si okoli štiridesetega leta tam še vedno samski in neporočen, je skrajni čas, da si najdeš primero nevesto. Tudi dr. Maniju je vse bolj postajalo jasno, da bo treba domov – po nevesto!
ISKANJE NEVESTE
Ne glede na položaj in izobrazbo ljudi v Indiji je večina porok še vedno dogovorjenih, kar pomeni, da svojim otrokom življenjske partnerje najdejo starši. In tako je bilo tudi pri dr. Maniju, ki je po Skypu spoznal kar nekaj deklet, ki jih je izbrala njegova mati. Z nekaterimi se ni ujemal astrološko, z drugimi imensko, tretje so ga preprosto zavrnile, ker se niso želele preseliti tako daleč. Po hindujskem verovanju mora par pred poroko obiskati duhovnika, ki v verskih knjigah preveri, ali se imeni ženina in nevesta ujemata, saj drugače lahko poroka med njima prinese kup težav. Končno se je našla prava. Študirana, skorajda istih let in povsem po džjotišu. Sledili so prvi, sramežljivi pogovori po spletu. Nevesta se je izkazala za pravo, pokazala je pripravljenost, da pride živet v Slovenijo, mati si je oddahnila, potrkala je na prava vrata.
TEŽAVE PRED POROKO
Veseli novici je sledila velika indijska poroka, kot se za ugledno družino spodobi! In indijske poroke so res nepopisne zabave – ponekod se najemajo celo nogometni stadioni, da se sploh lahko pogosti vse povabljence. Na veliko slavje, v Tamil Nadu, je tako odpotovala tudi pisana skupina Manijevih prijateljev iz Slovenije, seveda v najprimernejšem času za poroko po hindujskem koledarju (lani je to bilo od začetka novembra do konca decembra). Prav takrat, ko je njihov premier Narendra Modi zaradi korupcije in neplačevanja davkov iz obtoka vzel največja bankovca za petsto in tisoč rupij in s tem povzročil veliko težav tudi svatom.
Na poroki dr. Manija naj ne bi bilo težav zaradi pomanjkanja bankovcev. Sam mi je zagotovil, da bo skromna: trajala bo tri dni in dve noči, povabljenih pa bo le tisoč gostov. Malo za indijske standarde. A več kot dovolj za moje. Že ko sem z zamudo pripotovala na letališče v Mumbaju, sem zaskrbljeno ugotovila, da ideja, da si šele v Indiji kupila primerno obleko za poroko, morda le ni bila najboljša. Indijke veliko daje nase. Že na letališču jih ugledam v prelepih sarijih in z bogatim nakitom. Kako bo šele na poroki, kjer gre na polno.
Morda je bila zgolj sreča, morda mi je bilo usojeno po tradicionalnem horoskopu, a nenadoma sem pred seboj zagledala sanjski sari. Na prelepi ženska, v vrsti za kontrolo potnega lista. Čudovito izdelan, ne preveč tradicionalen in ne preveč moderen ter s črnimi cofi pri strani, tako zelo šik. Žensko pred seboj sramežljivo potrepljam po rami. Prijazno mi zaupa naslov trgovine, kjer ga je kupila. Težave se v Indiji morda res hitro pojavijo, a prav tako hitro se tudi rešijo, pomislim blaženo.
PRAVLJIČNA TOALETA?
A že sem pred novim izzivom. Indijke poznajo skoraj dvajset različnih načinov, kako okoli svojega telesa zaviti štiri metre blaga. Najpogostejše ovijanje se imenuje nivi in spretnejša dekleta si ga nadenejo le v nekaj minutah. In pove veliko: način, kako nosiš sari, kaže na tvoj družbeni položaj, starost in kraj, od koder prihajaš.
Moj sari je bil živo rožnate barve, imel je črne obrobe in na njih majhne črne cofe, kot rečeno, novi indijski šik. In ne bi mogla bolje izbrati, sem prepričana. Vse dokler se ne pojavita sorodnici dr. Manija, ki mi pomagata v oblačilo. Ko iz sobe prinesem blago, h kateremu spadata še črno podkrilo in kratka bluza, čoli v isti barvi, vzklikne prva spletična: »Cotton?«
»Cotton, ja, stoodstotni bombaž!« ponosno zagotovim. »Cotton! Cotton!« neutrudno kriči in zdaj že odmeva čez dvorišče ter zgroženo konča: »Cotton, for wedding?!«
Postane mi jasno. Moja izbira je čista polomija. Na poroko bom šla v najbolj bednem, bombažnem sariju, kar ga je videla Indija. Kratko malo premalo bleščeče, premalo »blink blink«, mi dajo jasno vedeti pogledi novih zaupnic, medtem ko mi v podkrilo spretno zatikata dele blaga. Ne reši me niti čoli z lepo vezeno, zlato obrobo in meni tako ljub nakit, ki sem ga kupila ob prvem obisku Indije pred leti.
RAZLIČNOST OBIČAJEV, RAZKOŠJE OBREDA
Pri tradicionalnih indijskih porokah velja nešteto običajev, ne glede na državo. Najprej že to, da mora biti poroka ob točno določenem dnevu in uri, ki se astrološko ujema z nevesto in ženinom. Tradicionalna hindujska poroka traja vsaj tri dni. Za dolg, trden zakon je namreč treba opraviti veliko obredov. V nekaterih sodelujejo samo ženke, v drugih samo moški, v tretjih vsi skupaj. Navadno se priprave začnejo čez dan, ko se okrasi konja ali avto, s katerim gre ženin po nevesto. Vse skupaj spremlja bučna glasba.
Ko se končno prebijemo do poročne dvorane v Metupalaji, so glasbeniki že dodobra razgreli goste. Na vhodu nas sprejmeta ženinova mati in sestra. Okoli nas se v trenutku začnejo zbirati sorodniki. Bližnji in daljni. Vsi enako pomembni. V Indiji se hitro naučiš, da je družina vedno na prvem mestu in kako pomembne so sorodstvene vezi med ljudmi. V bližnji krog štejejo tudi vsi mrzli bratranci in sestrične, tete in strici, ki si jih v življenju morda videl enkrat.
Po dolgih in srčnih pozdravih se vendarle premaknem do dvorane. In potem ju končno zagledam.
Če res obstaja tista pravljična dežela za devetimi gorami in vodami, o kateri si poslušal kot otrok, zdaj vem, da je to v resnici Indija! Na belem prestolu sedita dr. Mani in Magesvari, njegova nevesta. Zdita se kot privid, čaroben prizor iz filma. Odeta sta v razkošna, svetleča se oblačila, kot kraljica in kralj. Tradicionalno dvodelno oblačilo šarvani – hlače, ki se spodaj zožijo v korenček, ter bogato okrašena tunika, ki sega čez kolena – dr. Maniju imenitno pristaja. Nevesta je odeta v marelični sari z zlatimi obrobami. Njene prijateljice in sorodnice so ji pred poroko okrasile roke in stopala s kano v prelepih vzorcih, imenovanih menhdi. Zanje je potrebne veliko potrpežljivosti, saj se rišejo in sušijo več ur. Ravno dovolj časa za smeh in zabavo, saj so to zadnje ure druženja z nevesto, preden stopi v zakonski jarem. Tu se nikakor ne sme muditi, menhdi morajo dobro prijeti, saj bo potem dolg in trden tudi zakon.
Čeprav sta se Magesvari in dr. Mani prvič videla šele dan pred poroko, ne moreta skriti, da sta si zares všeč. V zraku je prava kemija. In ko stopimo na oder, da ju pozdraviva, Mahi iztegne roko in nas celo poljubi v pozdrav. »Malo že vadim za Slovenijo,« mi polna pričakovanja zašepeta.
Zaroka v hindujski tradiciji po navadi ne poteka isti dan kot poroka. Ženin se z darovi za nevesto odpravi na dom njenih staršev. Šele ko njena mati sprejme darove, je dogovor za zvezo uradno sprejet. Ker je dr. Mani iz Slovenije v domovino priletel le nekaj dni pred nami, je zaroka potekala v živo pred nami. Manijeva družina je nevesti podarila del družinskega nakita. Takoj za obredom sta zaročenca odšla v ločene prostore v dvorani, da bi se preoblekla in pripravila za naslednji obred. Nevesta se je vrnila še lepša, z več nakita ter z novim, z zlatom izvezenim sarijem. Še isti večer je sledila poroka. V dvorani je bilo polno ljudi, vsak se je družil z znanci in sorodniki, ki jih dolgo ni videl, medtem ko je na odru potekal poročni obred, med katerim sta si ženin in nevesta izmenjala prstane na rokah in nogah. Kljub temu še nista bila uradno poročena, saj ni bil navzoč duhovnik.
Kako različni so običaji na porokah Indiji, je bilo videti po obredu, ko sta obe družini prvič sedli k skupnemu obedu. Nikakor se niso mogli dogovoriti, kdo spada kam in komu pripada pravica, da sedi z mladoporočencema na odru. Sledilo je nekaj zabavnega prerivanja, dokler očeta nista vzela stvari v svoje roke in odredila, kdo bo večerjal in kdo ne.
Naslednje jutro smo zgodaj vstali, da bi še pred sončnim vzhodom prišli v tempelj Then Thirumalaj. Sledil je ceremonial z duhovnikom, ženinom, nevesto in njunimi starši. Mladoporočenca sta stala drug nasproti drugega, duhovnik pa je imel ob sebi cel arzenal pripomočkov za izvajanje blagoslovov za srečen zakon. Prižgal je ogenj, ki simbolizira sveto mater in zaščitnico neveste, in par ga je štirikrat obhodil. Nazadnje sta morala ženin in nevesta drug drugemu okrog vratu nadeti cvetlični venček. Tako sta se vendarle tudi uradno ujela v zakonski jarem.
MEGLENI UM
Po vseh daljših obredih je v teh treh dneh po navadi sledila pogostitev v sosednji dvorani in verjemite, pripraviti katering za tisoč gostov ni preprosto. Hrano so mladi fantje in dekleta delili kar iz velikih, aluminijastih veder na široke bananine liste pred nami. Po tradiciji smo začeli s sladicami, saj je poroka vendar sladka priložnost v življenju. Nato so sledile zajemalke juhe in različnih, izvrstno začinjenih omak ter solata. S prsti si vse spretno pomešal z rižem in z desnico nosil proti ustom.
Vsa pogostitev je bila brez mesa, saj so bili med gosti večinoma vegetarijanci. Tudi alkohol je bil prepovedan. Jug Indije je zibelka ajurvede in tam je hrana še posebej prepletena s starodavno miselnostjo. Ob tem sem se spomnila na besede dr. Manija, ki jih tako rad poudarja: koliko stvari, ki jih počnemo Evropejci, je povsem sprtih z ajurvedo, s katero si želimo pomagati. Na splošno da uživamo preveč mesa. Sam ga ne priporoča več kot dvakrat na teden. Hrana ima namreč precej močan vpliv na naš um in odnos do življenja. Ljudje, ki uživajo preveč mesa, so lahko nagnjeni k slabi volji, celo depresiji: »Njihov um je lahko meglen kot Ljubljana pozimi,« se je nekoč slikovito izrazil.
ZADNJI VEČER, PRVA NOČ
Medtem ko smo se drugi veselili, sta mladoporočenca postajala vse bolj molčeča in zamišljena. Za njima sta bili dve predolgi noči, ki sta ju preživela ločeno, vsak ob svoji družini, brez spanja. Zdaj je bila pred njima njuna prva, skupna noč. Dva skorajda tujca, ki sta se v življenju videla le nekajkrat, v zelo kratkem času.
Tretji večer smo se zato že zgodaj začeli poslavljati. Pred dvorano so starejše ženske iz okolice že začele pometati vso nesnago. Nekaj časa so me nemo opazovale, nato pa se je ena od njih vendarle opogumila in pristopila: »Miss, very beautiful sari,« je nagajivo dejala in s tem želela prijazno izreči kompliment za moj sari, ki je bil bombažen – tako kot njen.
