Ljudje smo si med seboj različni, posamezna življenjska obdobja pa nam vseeno namenijo podobne izzive. Kateri so to in kako jih kar najbolje premagati, nam je zaupala psihoterapevtka Sara Štefančič.
Psihoterapevtka Sara Štefančič sicer poudarja, da je nemogoče v splošnem definirati vse izzive, s katerimi se posameznik v posameznem razvojnem obdobju sreča. Ti so namreč vedno produkt tako splošnih značilnosti neke razvojne faze kot specifičnih lastnosti posameznika. »Ko v tem kontekstu govorimo o specifikah posameznika, mislimo integracijo osebne zgodovine in izkušenj, vrednostnih sistemov, prepričanj, idej in talentov. Kako bo neko obdobje vplivalo na nas, katere izzive bomo v njem našli in kateri bo za nas osebno najbolj zdrav način za preseganje razvojnih ovir, je VEDNO rezultat seštevka splošnih značilnosti razvojne faze in naše edinstvenosti,« pojasnjuje. Če pogledamo človekov razvoj kot celosten proces na telesni, čustveni, kognitivni in spiritualni ravni, pa lahko vendarle prepoznamo ciklično ponavljanje razvojnih tem, ki so skupne vsaj večini, če že ne vsem.
Glavni izziv za novopečene starše: Vzpostaviti podporno okolje za otroka
Kot starši postanemo odgovorni za majceno bitje in mu želimo nuditi najboljše in največ, kar mu lahko. To je vsaj malo lažje, če vemo, kaj otroci takrat najbolj potrebujejo (poleg hrane in spanca, kajpak). »V obdobju zgodnjega otroštva je naša temeljna potreba, da dobimo primaren občutek varnosti in pripadnosti. V prvem letu, če je odnos z mamo dovolj dober, razvijemo bazičen občutek, da smo lahko popolnoma sprejeti in ljubljeni. To je podlaga za varno raziskovanje zunanjega sveta. Bolj kot za otroka je tu izziv za starše oziroma skrbnike, da vzpostavijo dovolj dobro podporno okolje. V kasnejšem obdobju otroštva (predvsem če otrok pridobi temeljni občutek varnosti) je poglavitni gon po raziskovanju sveta zunaj, po spoznavanju in preizkušanju (okusov, možnosti, občutkov, izrazov, mej). Tudi to je predvsem izziv za starše, da omogočijo raziskovanje in varno prvo izkušnjo ločitve ('lahko odideš, jaz ostanem tu'). Le tako dobi otrok informacijo, da je raziskovanje možno in varno in da so starši še vedno prisotni. S tem lahko internalizira starša (čuti starševsko bližino, ljubezen in podporo, kadar ta ni fizično prisoten). To je podlaga zdravega razvoja. Nadaljnji izziv za starše pa je biti zavesten učitelj življenja, ki otroku omogoča dovolj usmeritev, meja, strukture, pravil in s tem varnosti.« Prepoznavanje otrokovih kvalitet in talentov ter dopuščanje, da otroci raziskujejo tudi onkraj lastnih prepričanj, je ključno.
Zgodnja dvajseta: Ustvarite svoj prototip življenja
Po dvajsetem letu se začne proces individualizacije, sprejemanja večjih, odgovornejših odločitev zase in za svojo prihodnost. Pogosto to obdobje vključuje selitev iz družinskega okolja, če ne dokončno, pa vsaj začasno, med odhodom na študij. »Prav fizična selitev velikokrat pospeši proces izgradnje lastne identitete, saj nam omogoča lažje prepoznavanje tega, kaj smo dobivali v domačem okolju, kaj dobivamo iz okolice in kaj si resnično želimo zase.« Izziv tega obdobja je, da se v tem procesu raziskovanja svojih želja in meja vzamemo resno. Na vseh področjih - pri izbiri študija, partnerja in pri drugih odločitvah. Naučiti se je treba prisluhniti sebi in zavestno opazovati razlike med npr. lastno družinsko dinamiko in družinsko dinamiko partnerjeve družine. Z razlikovanjem se najlažje učimo različnih možnosti in prepoznavamo, kaj želimo v prihodnosti zase. In prav temu je namenjeno to obdobje - ustvarjanju svojega prototipa življenja. Na tej točki se znajdemo prav vsi, možnosti, v katero smer zapeljati svoje življenje, pa je neskončno.
Zgodnja trideseta: Nahranite željo po ustvarjanju
V poznih dvajsetih in začetku tridesetih let smo, strukturno gledano, zgrajeni posamezniki. »Naraven rezultat tega obdobja je želja po ustvarjanju nečesa svojega in stabilnega. Za to razvojno obdobje so na splošno značilni nakupi nepremičnin, želja po dolgotrajnem partnerstvu, družini, odpiranje svojih podjetij, snovanje lastnih izdelkov ... Naša življenjska energija je usmerjena v uresničevanje lastne identitete v zunanjem svetu.« Pri tem je dobro biti premišljen in preudaren, a hkrati dovoliti ustvarjalni sili, ki nas žene, da se izrazi.
Pozna trideseta: Čas za ponovni pregled lastnih prepričanj in vrednot
V drugi polovici tridesetih, ko je močan tok kreiranja že skoraj za nami, ponovno pregledujemo lastna prepričanja, temeljne vrednote in ideale na podlagi novih življenjskih izkušenj. »Ponovno se sprašujemo, kaj znotraj naše identitete je nam lastno, kaj je družbeno in kaj je dediščina primarnih družin. Če smo do tega obdobja živeli s tokom življenja, brez velikega ozaveščanja občutkov, telesa in želja, je naraven občutek rahla otopelost, naveličanost, mogoče utrujenost. Začne se pojavljati občutek, da nekaj manjka. Ta del je glavni izziv tega obdobja. Razmišljanje o kvaliteti doživetega in miselnih/čustvenih vzorcev delovanja je ključno, da lahko prepoznamo, kaj si globoko v sebi želimo. Tako kot je naravno, da smo si v prejšnjem življenjskem obdobju želeli ustvarjati (tudi) družbeno priznano, je v tem obdobju osrednja tema iskanje lastnih globljih vrednot, večje avtentičnosti in tistega, kar bo globoko osrečevalo naše srce,« razlaga strokovnjakinja.
Štirideseta leta: Spreminjajoče se telo
Obdobje samospraševanja se z več jasnosti nadaljuje v štiridesetih. »Veča se želja po lastnem izrazu onkraj zunanjih omejitev. V splošnem posameznik v tem obdobju prepoznava družbene omejitve, delovanje sistemov v svetu, kulturnih/religioznih pravil in norm, ločeno od sebe in lažje izraža svojo identiteto ne glede na okolje. Na energijski ravni poteka intenziven proces ozaveščanja tega, kdo smo, in lažje sprejemamo sebe, svoje pomanjkljivosti in talente.
Pomemben proces tega obdobja je prepoznavanje ponovnega spreminjanja našega telesa. Opazovanje staranja kože, spreminjanja telesne zmogljivosti in splošnega videza. Ponovno je treba definirati pojma privlačnosti in seksapila in vanju vgraditi veliko mero realnega sprejemanja. Vsekakor je prav proces sprejemanja sprememb (tako na miselni, čustveni kot fizični ravni) največji izziv tega obdobja. Če pred tem nismo izoblikovali negujočega ljubečega odnosa do sebe, je ta izziv težak, a ga zmoremo. Treba je razviti ljubečo odgovorno skrb zase, ta pa se začne v samopoznavanju. Ljubimo lahko le tisto, kar poznamo in popolnoma sprejmemo.«
Po petdesetem letu: Kdo sem, ko se ustavim?
Po petdesetem letu ima družba s svojim delovanjem manj in manj vpliva na nas. »Pozornost se vedno bolj obrača navznoter. Naravno je, da pregledujemo izkušnje in jih lažje spuščamo. Krepi se sprejemanje preteklosti in sedanjosti. Manj je načrtovanja za prihodnost in zaznave se naravno usmerjajo bolj v sedanji trenutek. Če smo razvili sposobnost prepoznavanja občutka sebe, bo to obdobje osvobajajoče. Sporočalo nam bo, da imamo več realnih možnosti, da se posvečamo sebi in uresničimo svoje želje. Če smo živeli precej mimo svojih srčnih želja, z veliko dela, delovanja v družbi, veliko praktičnih skrbi za družino ali posel, bo postopno ugašanje vsakodnevnih obvez in naraščanje prostega časa zbujalo paniko. Ta identitetni dvom nosi jasno vprašanje. Kdo sem, ko ne delam za druge? Kdo sem, ko se ustavim?« Če se zares posvetite sebi in si odgovorite na to vprašanje, boste opravili tudi s tem izzivom.
Zgodnja šestdeseta: Sprejemanje hitrega spreminjanja sveta
»Ob koncu petdesetih in začetku šestdesetih se sprejemanje vsega, kar je, razrašča in postaja način bivanja. Glavni izziv tega obdobja je sprejemanje staranja fizičnega telesa, manjšanja njegove moči in zmogljivosti. Naraven je občutek, da z distance opazujemo okolico in da se z njo težje povežemo. Velik del naše energije je obrnjen navznoter, hkrati pa prepoznavamo razlike med sabo in mlajšimi generacijami. Spontan je impulz predajanja znanja in vedenja (modrosti) na mlajše. Medgeneracijski odnosi, sprejemanje razlik med generacijami, soobstajanje, obojestransko spoštovanje, sprejemanje hitrega spreminjanja sveta in delegiranje (tudi) lastnih nalog na mlajše so v tem obdobju veliko polje možnega učenja - za vse vključene generacije.«
Zrela starost: Izziv popolnega prepuščanja
»V zreli starosti se tako fizično, psihično, čustveno kot energijsko telo pripravlja na odhod. Pogosto se s sprejemanjem spominjamo preteklosti. Globlje smo v stiku s svojim 'poslanstvom' in lažje doživljamo uvide v to, kaj še moramo storiti, izkusiti ali začutiti. To obdobje spremlja spoznavanje pomena smrti. Sooči nas z realno možnostjo izgube prijateljev in procesom žalovanja. In ne nazadnje s strahospoštovanjem, ki je v odnosu s smrtjo vedno v neki meri prisotno. To obdobje ima pomemben izziv popolnega prepuščanja.« Tudi v zreli starosti se lahko imamo lepo, če se tako odločimo in če vzamemo v zakup nevšečnosti tega obdobja.
Manifest proti starizmu
Od otroštva naprej nas bombardirajo s sporočili, da je bedno biti star. Da so gube grde, starejši ljudje pa nekoristni. Tudi pisateljica, blogerka in aktivistka Ashton Applewhite (piše na spletni strani ThisChairRocks.com in v blogu Yo, Is This Ageist?) jim je nasedala, dokler ni ugotovila, od kod izhajajo ti predsodki in kako škodljivi so. Potem je o tem napisala pravi manifest proti starizmu - knjigo z naslovom Lepota let (Založba Eno). V njej zavrača vse mite o starosti. Pojasnjuje korenine staromrzništva in opisuje, kako deli in ponižuje ter pohablja delovanje telesa in možganov. Poudarja visoko ceno mita o neodvisnosti in diskriminacijo, zaradi katere je staranje veliko težje, kot je v resnici, kritizira upodabljanje starejših kot bremena družbe in se zavzema za svet, prijazen do vseh starosti.
