Življenje je s svojimi zgodbami za Mojco Celin neskončen navdih. Tako z ritmom dneva nastajajo tudi njena mojstrsko krojena ženstvena oblačila, s katerimi nagovarja in sporoča, kdo smo, od kod prihajamo in kakšna je naša identiteta. Tako mimogrede pa s svojim ustvarjalnim principom ogreje tudi marsikatero žensko srce.
Mojca Celin je svojo poklicno pot začela kot profesorica estetike na čipkarski šoli v Idriji. Diplomirana modna oblikovalka, predsednica zadruge oblikovalcev in ustvarjalcev Zoofa pravi, da se zaveda svojih korenin in čipko kot pomemben element kulturne dediščine z velikim navdušenjem plemeniti v svojih kreacijah.
Prepoznavna je po svojih odlično krojenih ženstvenih oblačilih s prestižnimi dodatki, ki s tenkočutno zgodbo detajlov ustvarjajo popolno celoto. Kreativno središče njenega ustvarjanja je na robu ljubljanskega barja. Svojo znamko je poimenovala Princip. Princip je stališče, odnos do sveta. Princip luksuzno kljubuje. Princip je življenje. Princip je večen, povzame.
Kaj bi dejali, kaj je prepoznavni element vaše mode?
Kakovost in dobro oblikovanje. To sta elementa, ki jih mora imeti vsak kos, ki prihaja izpod mojih rok. Edino to bi lahko omenila kot stalnico. Vse drugo se spreminja glede na navdih, modne smernice, na nova odkritja v tehnologiji materialov in drugih dejavnikov, ki vplivajo na oblačilno kulturo.
Ste si že od nekdaj želeli kreirati oblačila?
Pravzaprav ja, moda me zanima že od nekdaj in moj svet se je vedno vrtel okrog oblačil. Obleke so zame izziv, saj združujejo oblikovanje in tehnologijo. Drugo brez drugega ne gre, zato oblikovalec oblačil nikoli ni le umetnik, ampak tudi inženir, kar je konec koncev tudi naš akademski naziv. Mislim, da je zame prav to največji užitek. Odlično oblikovanje, ki je povezano s tehničnimi zmožnostmi materiala in izdelave, je tisto, kar me še danes privlači.
Kakšna je letošnja poletna kolekcija Mojce Celin?
Zaznamuje jo eksplozija barv v sožitju s svežo belino. Poigrala sem se z lahkotnimi srajčnimi oblekami, širokimi hlačami, dolgimi krili in kratkimi asimetričnimi oblekicami za prosti čas.
Kaj vas je navdihnilo?
Inspiracija so bile razkošne barve palete in vzorci vulkanskih geod.
Ustvarjate v svojem ateljeju v Ljubljani. Večinoma delate po naročilu ali snujete zaokrožene kolekcije?
Tu, na jugu mesta, se na eni strani spogledujemo z utripajočim središčem Ljubljane, na drugi mejimo na zeleno cono Poti ob žici. Narava kar pričara tudi malo obrobnega videza, če že ne vzdušja. Je imeniten kraj za ustvarjanje, združuje veliko impulzov iz obeh svetov.
Vsako sezono zasnujem celotno zaokroženo kolekcijo in jo izdelam v enem, morda dveh kosih, ki gresta potem na modne revije. Potem pa se za vsako stranko, ki si zaželi kaj iz moje kolekcije, izdela kos po meri. Seveda se velikokrat tak kos tudi drugače prilagodi – recimo barvno ali dodela kroj posebej za stranko. Tako je skorajda vsak kos unikatno izdelan. To nam vzame sicer veliko časa in truda, ki ga je na koncu nemogoče oceniti, a zadovoljna stranka je zame glavno merilo.
Znani ste tudi po tem, da v svoje kreacije radi vključujete nove, inovativne tehnike, ročne poslikave, eksperimentirate z digitalnim tiskom, stavite na čim bolj celovit avtorski pristop.
Obvladati je treba materiale in delovni proces, ne le imeti navdih in glavo v oblakih. In kdor obvlada oboje, lahko uspešno združuje in uvaja nove tehnologije v oblikovanje. Moj prvi izbor in velika ljubezen so naravni materiali, velik izziv pa je tudi uporaba popolnoma tehničnih tkanin, ki poskrbijo za edinstvene, še nevidene učinke.
Moja velika ljubezen pa je še vedno čipka, s katero sem se srečala, ko sem učila v Čipkarski šoli v Idriji. Kar nekaj časa sem porabila, da sem jih prepričala o eksperimentiranju z barvno čipko, uvajali smo nove pristope, kot je sitotisk čipkastih vzorcev na blago, kar lahko deloma nadomesti dragocen original, čipko približa množicam in s tem še bolj poudari veličino in pomembnost idrijske čipke. Hkrati pa lahko postane sodobna modna smernica. Ta princip, ki ga danes srečamo že povsod in se nam zdi nekaj samoumevnega, je bil pred dvajsetimi leti nekaj revolucionarno novega.
Kako potem gledate na množično modo, ki nas »zastruplja« na vsakem koraku?
Z njo ni nič narobe, dokler ne prevladuje. Mladi jo morajo imeti, z njo eksperimentirati in prav je, da je dostopna. Problem pa je, da nekateri v modni zavesti ne napredujejo, se ne razvijajo. Tako zastrupljanje pravzaprav vidim v tem, da se v množični modi ustavimo in ne razvijamo trajnostne oblačilne kulture. Manjka izobraževanje v modi. Reklame poudarjajo predvsem ceno ali kakšno drugo čudno, navidezno privlačnost, ne informirajo pa kupcev o tem, kaj je modno, kaj je lepo in zakaj.
Kdo pa so vaše tipične stranke in s kakšnimi pričakovanji se obračajo na vas?
Navadno so to ženske, ki si želijo več. Več dodane vrednosti, boljši pristop k njihovim željam in celostni podobi.
Glede na dolgoletne izkušnje in prakso – kako bi opredelili modni slog Slovenk?
So izjeme, vendar večini na tem področju manjka izobraženosti in širine, saj oblačilno kulturo zanemarjamo, ji ne posvečamo dovolj pozornosti. Pogosto se oblačijo neprimerno dogodkom in vse prerade uporabljajo hitro modo. Ne znajo spoštovati dela, vloženega v dobro oblačilo, in so posledično veliki globalni onesnaževalci. Siromašne so tudi v svoji oblačilni identiteti. Kultura oblačenja je čudovita reč, saj nas vzgaja, uči in bogati. Uči nas razmišljati in izbirati s svojo glavo. Pomaga se nam umestiti v prostoru in pri delu, ki ga opravljamo. Nauči nas, da dobra izbira ni nujno najdražja. Pokaže nam, kako se obdati z dobrimi rečmi in v njih uživati. Žal pa danes otroci celo ne vedo več, kaj so za šolo primerna oblačila.
Rezultat vidimo tako na cestah kot v gledališčih in bojim se, da bomo kmalu v prvi vrsti na državni proslavi videli koga v trenirki ali v natikačih, ki so primerni za na plažo, ne pa za slovesni javni dogodek.
Z vami sodeluje tudi kar nekaj znanih Slovenk, ki se v javnosti rade postavljajo z vašo modo. Vam to laska?
Najbolj sem vesela stranke, ki premore dovolj oblačilne modrosti, da ve, kaj želi. Takšna bo moje delo cenila, in to mi laska. Uživam v ukvarjanju z njimi, navdihujejo me k razvijanju novih modelov. Z nekaterimi naredimo kaj popolnoma novega, z drugimi pa se preizkušeno ravnamo po modnih smernicah. Veseli me, ko ta oblačila ponesejo s seboj v svet, saj veliko mojih strank živi zunaj Slovenije.
Bi lahko povedali, katera je največja napaka, ki jo ženske delajo v zvezi z modo?
Da v modi ne uživajo!
Spominjam se vaše dramatične kreacije v petrolejsko modri barvi, ki je z vstavljeno idrijsko čipko in na desetine metrov svile učinkovala kot vulkan in je očarala tudi najzahtevnejše občinstvo v Milanu in Londonu! Nediskretno vprašanje – kakšna je bila usoda te obleke, kdo jo nosi danes?
Sem velika zbirateljica oblačil in obleka, ki jo omenjate, je dobila prostor v moji zbirki ter ni naprodaj.
Kateri kos oblačil pa vam je najljubši, tisti, ki ga najraje kreirate, in zakaj?
Plašč je oblačilni kos, ki ga imam najraje. Morda ker je v njem največ dela, ker je najbolj viden in najbolj izpostavljen. Je eden najtrajnejših kosov v vsaki kolekciji. Je oblačilo, ki mora zajeti duha časa, ker ga navadno nosimo več let. In je eden tistih kosov, ki še vedno ohranja svojo primarno funkcijo – ščiti nas pred mrazom.
Kot predsednica zadruge oblikovalcev Zoofa se angažirate tudi pri promociji slovenske avtorske mode.
Zoofa je društvo modnih oblikovalcev, s katerim želimo doseči večjo prepoznavnost slovenske mode. Zadruga združuje izbrane stalne in pridružene člane, ki v skupni trgovini na ogled postavljajo in v prodajo ponujajo svoje unikatne kose. Najbolj me veseli, da se je v treh letih Zoofa izkazala za uspešen poslovni model, čeprav so bili začetki sila skromni, a se je ponovno izkazalo, da je v slogi in sodelovanju moč.
Kateri pa je paradni kos iz vaše zadnje kolekcije?
Vsekakor bela mini obleka z digitalnim kamnitim potiskom, ki zaradi uporabe visokotehnoloških materialov ponuja povsem novo doživetje nošenja.
