Ena izmed bolj znanih in atraktivnih je zagotovo obalna pot med Piranom in Fieso. Pred nekaj leti so jo zgledno uredili - tlakovali s kamenjem in na najnevarnejših delih zaščitili z ograjo. Začetek poti boste našli desno od župnišča ob markantni cerkvi svetega Jurija, ki se dviguje nad Piranom.
Že kar takoj se ponudijo čudoviti razgledi na morje, ki segajo vse do italijanske obale. Pot se pod prepadnim klifom počasi spušča do morja. Če vas zamika, si lahko še pred prihodom v dobrih petnajst minut oddaljeno Fieso privoščite osvežilno kopel. Fiesa je med drugim znana po sladkovodnem jezeru, ki je zaščiteno kot naravni spomenik. Pravzaprav sta jezeri kar dve, a drugo je malce skrito in bolj oddaljeno od obale. Jezeri sta nastali kot posledica izkopavanja gline za potrebe nekdanje opekarne. Skupaj z okoliško vegetacijo nudita pomemben življenjski prostor številnim živalskim vrstam, predvsem kačjim pastirjem. V bližini jezera je urejen avtokamp, tu sta dva hotela in nekaj gostinskih lokalov. Ter velika betonska plaža s pomolom in senčnim travnikom v ozadju, ki ga poživlja nekaj otroških igral.
Iz Fiese mimo hotela Barbara vodi strma in ozka, toda malo prometna cesta, po kateri lahko nadaljujete s potepom. Po njej se lahko povzpnete do prevala, s katerega se je mogoče spustiti v naslednji zaliv – Pacug. Cesta v zaliv z otroškim letoviščem se pri Domu paraplegikov odcepi levo. Majhno kopališče v zalivu je sicer vabljivo, a najlepši del poti se obeta na gozdnatih pobočjih dobrih sto metrov višje. Prvi in edini desni cestni odcep se kmalu za Domom paraplegikov počasi spusti mimo hiš in se na koncu spremeni v pešpot. Ta je speljana nad zalivom in se vije skozi pravcati gozd poln hrastov, borovcev, ruja in še česa. Na začetku poti se vmes najde tudi kakšna figa in lovor. Tu in tam se med visokimi grmi in krošnjami modro pobliska morje, obalo pa je mogoče le slutiti daleč spodaj. Samo na enem mestu se je mogoče varno, a z obilo previdnosti spusti na nekakšen naravni pomol nad klifom. Z njega se ponujajo lepi razgledi na flišno obalo, ki se razprostira med Strunjanom in Piranom. Gozdna pot se konča na ostrem ovinku ceste, ki povezuje Beli Križ s Strunjanom. Po njej je le še kratek spust do turističnega naselja Salinera. Tu je urejeno privlačno kopališče, na ravnici pa vabi park s številnimi, tudi eksotičnimi drevesi. Med njimi je še posebno nenavadna čilska aravkarija, katere iglice so oblikovane kot luske. Ne spreglejte bioenergijskega parka Salinera, ki ga predstavlja dvanajst energijskih točk z različnimi sevanji. Pred vstopom v ograjen prostor pod mogočnimi drevesi je informativni pano z navodili, koliko časa se je priporočljivo zadrževati na posamezni točki in za odpravljanje katerih težav je zdravilna energija primerna. S kamni tlakovana pot je kratka, a skupaj s postanki vam zlahka vzame tudi več kot uro časa!
Če vam ostaja še kaj volje in časa, lahko v Strunjanskem zalivu raziščete še naravni rezervat laguno Stjuža in soline. Nazaj se lahko vrnete po isti poti ali pa si omislite hojo pod flišnim klifom ob obali. V času najvišje plime morate računati, da si boste morali ponekod, še posebno v okolici Pacuga, zmočiti noge. A zato boste nagrajeni z enim najbolj osamljenih, a slikovitih delov slovenske obale.
Opisana pot nad klifi je v celoti prevozna tudi za kolesarje. Priložnostnim rekreativcem bo morda zmanjkalo moči za strmi klanec med Fieso in Pacugom. Ob obali pa s kolesom raje niti ne poizkušajte, saj je preko razmetanih skal in kamnov še hoja precej naporna! Brez vmesnih postankov boste za kakšnih osem kilometrov (v obe smeri) poti potrebovali vsaj dve uri časa. A vmes se ponuja dovolj možnosti, da lahko turo podaljšate v celodnevni izlet … Pot je ponekod označena z različnimi markacijami.
