Briljanten (so)govorec, ki preko jezika razmišlja tudi o svetu in stanju duha pri nas, zato ni čudno, da ga mediji radi povabijo, kadar je na udaru slovenščina ali se krešejo debate okoli maternega jezika v javni rabi. Pri ZRC SAZU vodi Inštitut za slovenski jezik, največjega med raziskovalnimi inštituti te ustanove in »tudi najbolj na udaru«, kot pove v pogovoru. Že kot študenta, ki še ni imel diplome v žepu, ga je prof. France Bezlaj povabil k sodelovanju pri nastajanju Etimološkega slovarja slovenskega jezika, kar je zagotovo redek, če ne enkraten primer na področju, kot je etimologija, kjer se pričakuje dolga kilometrina. Danes je že skoraj četrt stoletja profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in poleg mnogih strokovnih del tudi avtor obsežnega Slovenskega etimološkega slovarja ter Etimološkega slovarja slovenskih zemljepisnih imen.
Poleg izjemne znanstvene kariere se zdi, da se enako duhovito in z veseljem giblje tudi med drugimi konjički in ljubeznimi svojega življenja. Pogovor z njim na temo jezika je lahko tudi iztočnica za klepet in premislek o mnogih drugih čereh in norostih našega drvečega vsakdana, posebej slovenskega.
Pred kratkim smo dočakali izid izjemnega jezikoslovnega podviga, ki je leta dolgo nastajal pod okriljem strokovnjakov Inštituta za slovenski jezik. Kaj pomeni za Slovence, da smo dobili Sinonimni slovar slovenskega jezika?
Ki ni pomemben le za jezikoslovce, saj šele ta slovar definira, kaj v resnici je sinonim, temveč ima tudi čisto praktično, uporabno vrednost: z njegovo pomočjo se lahko izrazimo drugače, raznoliko, bolj slikovito. Napisali so ga štirje izkušeni inštitutski slovaropisci, ki so sodelovali že pri nastajanju SSKJ in Slovenskega pravopisa 2001.
Kadar dočakamo izid tako kapitalnega dela, se običajno poleg pohval usujejo tudi kritike. Za dobrim konjem se praši?
Seveda, skoraj vedno je tako. A pravzaprav so sinonimni slovar domala vsi samo hvalili, saj mu ni mogoče ničesar očitati niti na teoretični niti na izvedbeni ravni. Še tisti, ki prežijo na vsako našo napako, raje molčijo, kot da bi se s kritiko osmešili. Slovar je pograjal le en pisec, ki pa je tako ali tako kritičen do vsega in vsakogar, le do sebe ne, saj graja večinoma tisto, česar ne razume.
Ali Slovenci še vedno zaostajamo na področju temeljnih del našega jezikoslovja, kot so slovarji in priročniki? Zelo rad se ponavlja očitek o prastarem Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ki še nima aktualnega naslednika.
To sploh ni tako res, kot se skuša predstaviti v javnosti. Imamo SSKJ, tudi deloma prenovljenega iz leta 2014, imamo pravopis, imamo temeljni etimološki slovar in njegovo poljudnoznanstveno različico, imamo dolgo vrsto terminoloških slovarjev, od čebelarskega do urbanističnega, imamo še nedokončani lingvistični atlas in več dobrih narečnih in zgodovinskih slovarjev, res pa je, da nam manjka povsem sodoben slovarski opis knjižnega jezika. A tudi ta nastaja. Na slovarskem portalu www.fran.si smo lani že objavili prve sestavke povsem novega SSKJ, ki mu rečemo eSSKJ ali tretja izdaja SSKJ. To je rastoči slovar, ki mu bomo odslej vsako leto dodajali letni prirastek. Dokler ne bo dokončan, dokler ne bo imel obdelanih 100.000 enobesednih iztočnic, bo dostopen samo na spletu. Seveda prosto, zastonj.
V primerjavi z drugimi slovanskimi jeziki sta slovarsko bolje opremljena le dva največja, ruščina in poljščina, preostalih devet slovanskih jezikov je na slabšem kot mi.
Kaj menite kot etimolog, kaj je slovenščino, ki se govori na tako majhnem prostoru ob stičišču slovanskega, germanskega, romanskega in madžarskega sveta, najbolj oblikovalo? Smo kot majhen narod bolj dovzetni za sprejemanje tujk in tujih vplivov?
Naš prostor niti ni tako majhna oaza, je pa poseben prav zato, ker je enkratno stičišče treh velikih evropskih jezikovnih družin, kot ste jih omenili, hkrati pa meji še na neindoevropsko madžarščino, torej so okoli nas tako rekoč vsi, samo še baskovščina nam manjka (smeh). Smo majhni, a moramo vedeti, da nismo bili vedno tako majhni. Slovenščina se je na zahodu nekoč govorila vse do Tilmenta, na severu vsaj do Visokih Tur in v srednjem veku celo do Salzburga, ozemlje današnje avstrijske Štajerske je bilo večinsko slovensko, delno je segalo tudi na madžarsko stran, kjer se je do prihoda Ogrov raztezalo slovansko ozemlje vse do Slovaške in naprej. Na jugu smo meje določili v 19. stoletju, potem ko je bilo za Kajkavce določeno, da so Hrvatje, čeprav sami sebe imenujejo Slovence, v Gorskem Kotarju vse do Delnic pa se še govori narečje, ki je izvorno dolenjsko, čeprav se njegovi govorci počutijo Hrvati. Torej slovenski prostor nekdaj sploh ni bil tako zelo majhen, se pa zaradi pritiska sosednjih narodov vse bolj krči. Še pred sto leti, v času koroškega plebiscita, je bila slovenščina vsaj na južnem Koroškem močno v večini, danes pa je tam vse več vasi, kjer ne najdemo več niti enega govorca slovenščine. Slovenci tvorijo večino samo še v nekaj vaseh tik pod Karavankami, drugače pa so že močno v manjšini, in podobna slika je tudi v Kanalski dolini, kjer jih je tudi še komaj kaj, medtem ko se je pred sto leti tam govorilo pretežno samo slovensko. Slovenščina torej izgublja na vseh koncih. Ne gre zato, da bi Slovenci oziroma njihovi potomci tam izumrli, ampak so se preprosto potujčili, imajo slovenske korenine, a so prevzeli nemščino oziroma italijanščino. Slovenci so se asimilirali, ker sosednje države to zelo spodbujajo, Slovenija pa je do tega preveč brezbrižna. To je še ena velika napaka v naši jezikovni politiki. Nam je preveč vseeno, kaj se dogaja čez mejo, pa nam ne bi smelo biti! Toda nam je pogosto vseeno celo, kaj se z jezikom dogaja znotraj države.
Toda v zadnjem času vseeno lahko opažamo trend, da se nove generacije zamejcev, zlasti na Koroškem, spet bolj samozavestno zavedajo svojih korenin in pošiljajo otroke v slovenske šole tudi iz mešanih družin, da se naučijo slovenščine.
Res so takšni primeri in upati je, da jih bo vedno več, saj jih je za zares močno revitalizacijo slovenščine na avstrijskem Koroškem za zdaj še premalo. Porast zanimanja za slovenščino v Avstriji ima predvsem gospodarske vzroke. Naši sosedje, ki imajo večinoma slovenske korenine, vedo, da bodo z nami gospodarsko lažje sodelovali v našem jeziku kot v tujem, da bo takšen pristop preprosto bolj simpatičen, zlasti če v pogovoru nekdo reče na primer: Moja mati je bila Slovenka, doma smo govorili slovensko, hodil sem v slovensko šolo itd. To zbuja nekako vnaprejšnje zaupanje in vzdušje dobrega sodelovanja. Je skratka zelo drugače, kot če pride nekdo iz Avstrije in se z našimi menedžerji pogovarja v angleščini. Naša država pogosto počne prav to. Vem za primer, ko so z našega zunanjega ministrstva poslali dopis nekemu zavednemu zamejskemu Slovencu v Trst v angleščini! Ker je Trst, gledano birokratsko, pač tujina, ne glede na to, da tam živi dejavna slovenska skupnost in da je bil naslovnik že po imenu in priimku očitno Slovenec. Sicer pa sem tudi jaz že večkrat prejel enojezično angleško vabilo na kakšen dogodek, ki so ga Slovenci priredili v Sloveniji.
Inštitut za slovenski jezik je zagnal na spletu brezplačni jezikovni portal Fran, kjer lahko že nekaj let prosto dostopamo do nekaterih ključnih enojezičnih slovarjev slovenskega jezika. Komu je namenjen?
Fran je namenjen vsem, ki se zanimajo za jezikovna vprašanja, ki želijo o kaki slovenski besedi izvedeti, kaj je res in kaj je prav. Vsem, ki pri pisanju ali razmišljanju uporabljajo temeljne slovenske slovarje. Uporabljajo ga šolarji, dijaki, študentje, prevajalci, pisci, novinarji, jezikoslovci, reševalci križank in drugi radovedneži. Dnevno beležimo med petindvajset in trideset tisoč poizvedb, skupaj jih je od oktobra 2014 že več kot 15 milijonov. Portal Fran se od večine podobnih evropskih slovarskih portalov odlikuje v tem, da z eno poizvedbo vprašamo 31 slovarjev, potem pa si izbiramo odgovore. Če na primer vprašam Frana o besedi buča, bom v Slovarju slovenskega knjižnega jezika izvedel vse o njenih slovničnih in pomenskih lastnostih, izvedel bom, v katerih besednih zvezah in frazemih se uporablja (prodajati buče komu) – to bom na drugačen način videl tudi v Slovarju slovenskih frazemov –, pravopis bo odgovoril na z njo povezana pravopisna vprašanja, terminološki slovarji bodo opisali njeno rabo v strokovnem jeziku, v narečnih slovarjih in atlasu bom izvedel, kako je zastopana v narečjih, v zgodovinskih slovarjih, od kdaj, v katerih besedilih in v kakšnih pomenih se je uporabljala v starejšem slovenskem jeziku od 16. stoletja dalje, v etimološkem pa, kakšen je njen izvor. Če bom želel preveriti njeno rabo v kar se da širokem krogu sodobnih besedil, bom kliknil na enega besedilnih korpusov, in če mi potem še vedno kaj ne bo jasno, bom vprašanje zastavil v jezikovni svetovalnici. Ko govorim o Franu, res ne morem biti skromen, saj za vsako besedo ponuja odgovore s kar se da mnogih stališč, ne samo normativnega in knjižnega, temveč tudi narečnega, zgodovinskega in predzgodovinskega, kar je v evropskem in, kolikor vem, celo v svetovnem prostoru enkratno.
Slišim, da ste projekt zagnali precej gverilsko, z več entuziazma kot sredstev. Kako deluje takšen projekt?
Najprej moraš imeti zanesljive temeljne slovarje, ki jih Inštitut za slovenski jezik seveda ima, saj jih izdelujemo že 70 let. Potem moraš imeti genialen um, ki si portal zamisli, in tega imamo v osebi kolega Kozma Ahačiča. Temu je treba dodati pol ducata ne bistveno manj genialnih sodelavcev, ki znajo domisliti vsako podrobnost in jo umestiti v celoto. Kar nekaj nas je bilo, ki smo več mesecev dopoldne, popoldne in nemalokrat tudi ponoči razmišljali o rešitvah, ki bodo zadovoljile vsakega uporabnika, od naključnega obiskovalca do jezikoslovca. In na koncu potrebuješ oblikovalca in računalniško podjetje, ki vsebino v zastavljeni zamisli postavijo na splet. Frana so oblikovali v podjetju Hruška, na splet pa ga je postavil Amebis. Žal je v današnjem svetu tako, da moramo jezikoslovci tudi popoldne in ponoči delati, ne da bi nam to kdo plačal, oblikovalci in računalnikarji pa samoumevno zaračunajo vsako uro svojega dela. In zanje je bilo treba najti denar. K sreči smo ravno leta 2014 dokončali drugo izdajo SSKJ, ki je delno pokrila zunanje stroške izdelave portala, a levji delež je še vedno prispevala naša krovna organizacija, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, ki je izdelavo portala financirala iz skupnih sredstev.
Ste človek, ki v medijih velikokrat razlaga vlogo in pomen materinščine v širši rabi, in kaj to pomeni za narod. Je potrebno slovenščino nenehno pred nečem braniti?
Slovenščino je treba predvsem razvijati, razvoj pa pride z uporabo. Državotvorno je, da jo uporabljamo na vseh nivojih našega bitja in žitja, od domačega pogovora, ki je navadno v narečju ali kaki drugi zemljepisno opredeljeni govorici, prek najstniških slengov in poklicnih žargonov do visoke literature in znanosti. Jezik, ki se ne razvija, prej ko slej povozi čas in je torej obsojen na izumrtje.
Kdo ogroža naš jezik? Globalizem, svetovni splet, slaba izobrazba, ignorantska politika?
Čeprav je slovenščina ustavna kategorija, naša politika nima tako rekoč nobene jezikovne strategije. In kar je prepuščeno samo sebi, lahko le nazaduje. Slovenski človek je že stoletja nagnjen k temu, da poveličuje, kar je tujega, in zametuje domače, čeprav je morda domače bolje. Tako je tudi z jezikom: pred dvema stoletjema so v nebo kovali latinščino in nemščino, malo kasneje le še nemščino, po prvi svetovni vojni pa vse do 80-ih let prejšnjega stoletja je bila pri mnogih v čislih srbohrvaščina, danes je to mesto zavzela angleščina. Vedno so bili med Slovenci taki, ki so z zadovoljstvom napovedovali konec slovenščine, ki da jo bo zamenjal kateri od naštetih jezikov, in doslej so se še vsi motili. Upam, da se motijo tudi tisti, ki danes napovedujejo prevlado angleščine nad tako imenovanimi lokalnimi jeziki. Angleščina je čudovit jezik, ki po vsej pravici pridobiva na veljavi v mednarodni komunikaciji, vendar to ne pomeni, da bo ostala sama, morda še v družbi kitajščine, španščine in arabščine. Tako kot biotska raznolikost zagotavlja življenje na zemlji, tako tudi jezikovna raznolikost zagotavlja različna razmišljanja o istih stvareh, to pa daje večje možnosti inovacijam in najbolj prodornim mislim, ki utirajo pot razvoju. Če bi vsi mislili le v enem jeziku, bi bilo prebojnih teorij bistveno manj. Izum ničle, ki je omogočil razvoj sodobne matematike, se je zgodil v grščini, vesolje osvajajo v jezikih večjih imperialistov, v angleščini, ruščini, kitajščini in deloma v francoščini, sodobna ekonomija, v kateri je 1 + 1 lahko tudi 10, temelji na angleščini, sodobna astronomija, na osnovi spoznanj Galilea Galileja, ki so nastala v italijanščini, in Nikolaja Kopernika, katerega materni jezik je bila poljščina, koncept žarnice je nastal v srbščini, ki je bila materni jezik Nikole Tesle, ladijski vijak, ki poganja skoraj vsa vodna plovila in je predhodnik tudi letalskega propelerja, pa v češčini, ki je bila materni jezik v Sloveniji živečega in s Slovenko poročenega Jozefa Ressla. Srednjeveška latinščina, ki je imela nekdaj podobno (a ne enako) vlogo, kot bi jo lahko dobila danes angleščina, ni rodila prebojnih zamisli.
Pred kratkim smo komaj »ubranili«, da bi postala angleščina enakovreden glavni jezik na naši univerzi. Je v času, ko vdirajo v naša življenja nove tehnologije, novi načini komuniciranja itd., potrebno imeti neko jezikovno strategijo?
Če bi živeli v družbi, ki da nekaj nase, bi se pristojni jasno opredelili, ali želijo obdržati in razvijati polnovrednost in polnokrvnost slovenščine, kot narekuje ustava, ali jo želijo omejiti na domača ognjišča. Potem bi svojo odločitev odgovorno uresničevali in se z njo preizkusili tudi na volitvah. A žal pri nas ni tako, jezikovne strategije sploh nimamo in vse preveč odločitev v zvezi z jezikom je v rokah tranzicijskih omrežij, ki gledajo le na svoje trenutne koristi. Ko govoriva o angleščini: nič ni narobe z zamislijo, da bi se na naših univerzah poučevalo tudi v angleščini, nedržavotvorno in torej narobe bi bilo le, da bi Slovenec Slovenca na slovenski javni univerzi za slovenski davkoplačevalski denar poučeval v angleščini, ki je za nameček neredko bolj kilava.
In kako vpliva na nas angleščina, ki jo ponekod tako lahkotno prevzemamo?
Velikokrat govorimo ali pišemo nekakšno kreolsko angleščino. Ta ni doma samo na Jamajki ali v Nigeriji, tudi slovanska različica je zelo kreolska. Rekel bi, da je danes angleščina najbolj ogrožen jezik na svetu, ker ga vsakdo maliči po svoje. Nad tem seveda najbolj vihajo nos sami Angleži, ki jim že ameriška različica ni všeč, da ne govorimo o avstralski in novozelandski. Če se lotijo angleščine še Slovani ali Francozi, ki recimo naglašujejo vse na koncu, ali pa Nemci, pride velikokrat do smešnih nesporazumov pri sporazumevanju. Po eni strani je zelo dobrodošlo, da je angleščina mednarodni jezik sporazumevanja v zahodnem svetu in deloma onkraj njega, kar pomeni, da se nam ni treba učiti pet jezikov, če hočemo potovati po Evropi, kot je bilo to še v naši mladosti. Danes vsaj za silo zadošča angleščina od Moskve do Gibraltarja in to je udobno. Za ves svet pa to seveda ne velja, v arabskih deželah ali na Kitajskem boste z angleščino shajali bolj težko. Po drugi strani pa moramo vedeti, da je to seveda zelo poenostavljena različica angleškega jezika. Angleški jezik ima to dobro lastnost, da lahko v njem razmeroma hitro spregovorimo. Ni nam treba razmišljati, katerega spola je določeni samostalnik, v katero obliko moramo postaviti člen, kot je primer recimo v nemščini, francoščini in italijanščini. Vse je srednjega spola, besede se razen redkih izjem ne sklanjajo in v množini vse dobijo isto končnico -s, zato se relativno hitro naučimo osnovne komunikacije, težave pa se pojavijo pri besednem redu, idiomatiki, frazeologiji, dovršeni uporabi slovničnih časov in naklonov itd. Tudi zato nisem zagovornik zamisli, da bi se med sabo pogovarjali kar po angleško, saj bi s tem zelo poenostavili svoje misli. V tujem jeziku namreč ne moremo nikdar razmišljati tako globoko in pretanjeno, kot to lahko storimo v maternem jeziku.
Bodo majhni, lokalni jeziki počasi izginili ali je takšen katastrofični pogled na prihodnost pretiran? Kako kaže Slovencem oziroma jeziku, ki ga govori le dva milijona ljudi?
Nekateri jeziki, ki niso razvili polne funkcionalnosti in ki jih govori le malo, morda le nekaj 100.000 govorcev, so verjetno obsojeni na izumrtje v stoletju ali dveh. Slovenščina pa je polnofunkcionalni jezik in tudi tako malo nas ni. Dva milijona govorcev pomeni, da je na svetu le kakih 180 jezikov z več govorci in kar kakih 5800 z manj. Zato upam, da se bo slovenščina razvijala tudi v bodoče – pa čeprav v smer, ki komu morda ne bo všeč.
Sta pogovorni jezik in sleng preveč vdrla v naše vsakodnevno pisanje na spletu ali telefonu? Tudi uporaba vejic in ločil je marsikje skoraj izginila …
Naše vsakodnevno pisanje v sporočilih SMS in poljavno pisanje na Facebooku in drugih spletnih medijih je zvrstno pogosto bližje narečju in podobnim pogovornim zvrstem kakor knjižnemu jeziku. S tem ni kaj dosti narobe, da se le razumemo. Težava je seveda v tem, da pogovornih zvrsti jezika večinoma ne znamo zapisovati, to pa že lahko povzroči nesporazume, zato je bolje, če tudi v tej sferi uporabljamo knjižni jezik, ki ga imamo prav zato, da se med seboj lahko karseda dobro sporazumemo.
Danes se veliko govori o digitalizaciji našega jezika, kaj ta prinaša?
Saj digitalizacijo živimo, skoraj vsi, jezikoslovci pa še zlasti; jaz na primer od leta 1990. Je pa beseda digitalizacija danes modna, nekakšna brenčačka, ki jo razna interesna omrežja razumejo vsako po svoje. Za jezikoslovce digitalizacija pomeni predvsem računalniško obdelavo jezikovnega gradiva in vpetost rezultatov v širše digitalno okolje, kot so na primer programi za strojno prevajanje in uporaba tudi malih jezikov na pametnih napravah. In seveda, da so za širšo javnost zanimivi jezikoslovni izdelki, kot so slovarji in slovnice, prosto dostopni na uporabniku prijazen način, kot se na primer izkazuje na portalu Fran.
Se skozi jezik izraža tudi karakter naroda? Kako se sliši slovenščina tujcem?
Zelo različno. Gorenjski in koroški govori imajo precej trd slušni vtis, dolenjski in panonski pa zelo spevnega. Knjižna izreka je nekje vmes. Slovenščina je preostalim Slovanom deloma razumljiva in jo jemljejo kot del svoje širše družine (kakor tudi mi pojmujemo druge slovanske jezike), za Romane je slušni vtis slovenščine precej trd, za Germane pa mehek in šušljajoč. A pravi narodni značaj se pokaže, šele ko pogledamo jeziku vsaj pod kožo, če ne v drobovje. Ko najdemo v njem besede, ki so zelo težko prevedljive v druge jezike, na primer pohleven in hrepenenje, kjer v prvem še slišimo krotkost živali, ki živijo po hlevih, v drugem pa hropenju podobno težko dihanje. Ali pa tako naša potica, ki ji po Dolenjskem še pravijo povtica ali potvica, ni nič drugega kot povitíca, torej »povita, zavita jed«.
Poleg materinščine vas kot primerjalnega jezikoslovca zanimajo tudi drugi posebneži, recimo albanščina?
No, za primerjalno jezikoslovje so pomembni predvsem zgodaj zapisani in arhaični jeziki, kot so stara indijščina, hetitščina, antična grščina, latinščina, stara cerkvena slovanščina, gotščina itd. Albanščino, ki je sicer prav tako star jezik, a prvič zapisan razmeroma pozno, pa je treba poznati zaradi jezikovnih razmer na Balkanu, ne samo današnjih, temveč tudi v preteklih stoletjih, vsaj od prihoda Slovanov na jug v 6. stoletju. Albanščina je ohranila jezikovne okamnine tudi iz teh davnih časov – gre za besede, ki so iz tedanje slovanščine že takrat prehajale v takratno albanščino in obratno, na primer albansko rend »red, vrsta« iz slovanščine ali slovansko gomyla in mogyla »gomila« iz istega vira kot albansko gamule.
Menda so vaš konjiček tudi korgiji? Od kod ta ljubezen do valižanskega ovčarja, bolj redke pasme pri nas?
Pri nas imamo radi vse živali, morda pse še posebej, saj je pes po človeškem prepričanju kralj domačih živali (čeprav mu tega denimo mačke ne priznajo). Korgiji so gotovo čudovita pasma, ki pa je ne poznam dobro. Pri nas smo do nedavnega imeli samo tako ali drugače zapuščene pse in mačke, ki smo jih posvojili. Potem se je žena zaljubila v avstralske delovne kelpije, izredno inteligentne in komunikativne pašne pse, deloholike in dobrohotne nezamerljivce, ki združujejo toliko dobrih lastnosti kot redkokatero bitje sploh. Trenutno imamo dva, ki se med seboj tako dobro dopolnjujeta, da zaležeta za štiri pse, kolikor smo jih imeli v naših najboljših časih.
Kaj bi položili na dušo tistim, ki so najbolj brezbrižni do uporabe materinščine, recimo mladim generacijam?
Materni jezik nam je položen v zibelko, saj ga poslušamo od prvih dni življenja. Z jezikom se razvijajo miselni vzorci in logične povezave v času, ko se možgani še oblikujejo, zato prav materni jezik opredeljuje naše mišljenje. Jezik torej ni samo sredstvo za sporazumevanje, temveč tudi orodje našega razmišljanja. Tudi pri tistih, ki dolgo živijo v tujini in mislijo, da že razmišljajo v tujem jeziku, so globinske logične povezave še vedno take in tiste, ki jih opredeljuje materni jezik. Materni jezik nas torej spremlja od rojstva do smrti, je del nas in mi smo del njega, zato kaže z njim ravnati dobro, ga razvijati in negovati, tako kot razvijamo svoje mišice in svoj um ter negujemo svoje telo. To seveda ne pomeni, da bi se morali zaplankati in videti samo sebe. Nasprotno: čim boljše poznavanje tujih jezikov (ne samo enega) nam širi obzorja, ki morajo danes segati po vsem svetu. To tudi ne pomeni, da bi se morali v slovenščini izražati le knjižno. To pomeni, da materni jezik z uporabo razvijamo v vseh njegovih zvrsteh, od narečne, pogovorne, slengovske in žargonske do knjižne, ki se je moramo naučiti vsi in je prav zato skupna vsem Slovencem, od Prekmurja do Primorske in od prvošolcev do stoletnikov.
