Natascha Kampusch pri cvetočih 28 letih pravi, da se ne skriva za vlogo žrtve in da natančno ve, kaj hoče. Oziroma česa noče. »Nočem se ujeti v preteklosti. Ko se bom kot starka ozrla nazaj, si želim reči: Ja, živela sem polno in zadovoljno življenje. S številnimi napetimi nalogami in doživetji.« Četudi ve, da to ne bo lahko. A v sebi nosi skrito, na prvi pogled skromno željo, in prepričana je, da si jo bo izpolnila. Ustvariti si debel, lep album s fotografijami, ki bodo pričale o izjemnih dogodkih. »Da, tako si želim živeti!«
Svetloba na koncu predora
Natascha Kampusch je deset let za tem, kar je pobegnila na svobodo, že na pogled drugačna. Resnejša, zrelejša, s prijaznim, a malce nezaupljivim pogledom. Z ambicijo, da bi živela čim bolj normalen vsakdan, ki je za marsikoga nekaj samoumevnega. Ima prijatelje, s katerimi preživlja svoj prosti čas. »Do pred tremi,
štirimi leti so bili vsi moji prijatelji nekaj let starejši od mene. Z mlajšimi nisem vedela kaj početi. Zdeli so se mi nezreli. Medtem se je to spremenilo, zdaj so mojih let. In ne vidijo me le kot plod storilca, temveč me poskušajo razumeti z vsemi mojimi posebnostmi, dajo mi vedeti, da me sprejemajo takšno, kakršna sem, in da me imajo radi kljub moji temačni preteklosti. Pomagajo mi, da ljudem spet zaupam.«
A so teme, ki ostajajo tabu. O ljubezni, na primer, Natascha ne želi govoriti. Pravi, da o tem ne bo nikdar spregovorila. Ne o preteklosti ne o sedanjosti. Rane – tega ne more skriti – ostajajo.
Pot iz samote in teme
Njena zgodba je grozljiva. Drugega marca 1998, ko je bila stara deset let, jo je na poti iz šole ugrabil Wolfgang Priklopil. Potem jo je več kot osem let zadrževal v jetništvu v kleti hiše v Strasshofu, 25 kilometrov severovzhodno od Dunaja. Posiljeval jo je, stradal, pretepal in psihično mučil, vse dokler ji leta 2006 ni uspelo pobegniti. Tedaj je 44-letni Priklopil storil samomor.
Poskuša ga razumeti
Natascha se je po osvoboditvi pogumno postavila pred kamero in spregovorila o svoji izkušnji, dolgih letih v samoti in temi. Priznala je, da jo ob misli na ugrabitelja še vedno obhajajo mešani občutki. S sabo nosi njegovo sliko, živi v njegovi hiši, vozi se z njegovim avtomobilom in potuje pod lažnim imenom, saj vzbuja veliko pozornosti, kjer koli se pojavi. Pravi tudi, da ji je še vedno žal, da njen ugrabitelj pred smrtjo ni spregovoril in pojasnil svoje plati zgodbe. Povedala je še, da Wolfgang nikoli ni imel dekleta in da se je nameraval poročiti z njo, ko bi se ona zaljubila vanj. »S tem, kar vem o njem, si skušam pomagati razumeti njegove namene.« Preden je Natascha zbežala, je imela že nekajkrat prej priložnost pobegniti, vendar možnosti ni izkoristila. Skupaj sta šla v trgovino, nekoč celo na smučanje, vendar pravi, da ni nikoli zbrala dovolj poguma, češ da je imel Priklopil dve osebnosti. Ena je bila povsem temna, brutalna, ne glede na posledice. Te se je strašno bala. Tako zelo, da jo je na trenutke kar ohromila.
Ženske reči
Po vsem tem je izjemno, kako naravnost se je Natascha pripravljena spoprijeti s preteklostjo in kako odprta je v odnosu do medijev in javnosti. Ganljivo je tudi, kako radovedna je in polna pričakovanj. Na trenutke učinkuje razumno in premišljeno, kot odrasla, že v naslednjem trenutku je očarana nad svetlikajočimi se zapestnicami ali se kot otrok veseli sladkih pisanih gumijastih bombonov. Zdaj je v obdobju, ko se rada oblači barvito, posebej ljuba ji je mehka rožasta obleka, h kateri nosi ogrlico in zapestnico z biseri. Številna oblačila si sama oblikuje. »Vse sem sama naredila. Blago za obleko sem kupila v starem mestnem jedru Bratislave. Šivanja me je naučila mama. Najpomembnejše se mi zdi, da so oblačila vsestransko uporabna in lahka za kombinacije,« razlaga po žensko.
V zadnjih letih je pridobila nekaj kilogramov, se potoži. »Ampak človek lahko kadarkoli shujša. Zame to zdaj ni najpomembnejše. Trenutno je bistveno, da ne čutim nobenega pritiska. Preveč pritiska me straši, potem pa se odzovem kot konj, v hipu se zaprem,« je odkrita.
Radovednost ljudi namreč tudi po desetih letih ne popušča. Posebno po tem, ko je izdala knjigo s povednim naslovom 10 let svobode. Na bogatih 240 straneh se Natascha trudi pozitivno gledati na svoje novo življenje. A seveda ni preprosto: »Zame je vsak dan nov izziv, tako kot bi se vsako jutro pripravljala na nov vzpon. Zdi se mi, da stojim ob vznožju gore, ki jo moram čez dan premagati. Sprašujem se, ali mi bo uspelo ali bom na poti omagala ...«
Teorije zarote
Vse do danes tudi ne utihnejo teorije zarote, o katerih razpredajo dvomljivci. To jo razburja: »Skoraj vsak dan do mene z zavistjo in zamerami pristopajo neznanci. Očitajo mi, da sem s svojo usodo zaslužila milijone, ki naj bi jih iztržila od države. Resnica je, da nisem dobila niti centa, čeprav je šlo marsikaj narobe.« Tudi norčujejo se iz nje. Želi, da ljudje vedo, da vse sliši, saj ni gluha. Celo v knjigi je delila eno izmed šal, ki kroži in jo boli: Vsi otroci se igrajo s Playmobilom, razen Natasche, ki se igra s Priklopilom.
Svoboda se začne v duši
Kot kaže, jih ni malo, ki jih moti, da Natasche tragična preteklost ni popolnoma zlomila, da je ujetost ni pokopala, češ, potem pa že ni bilo tako hudo ... Toda pri tem si nihče ne zna niti približno predstavljati, kaj se je dogajalo v njej. Kako je občutiti, če si tako dolgo zaklenjen in stran od sveta. Tudi tej temi se Natascha ne izmika: »Kakšen, prosim, pa je zlomljen človek? Kdo bo o tem sodil? Če bi se v izolaciji zlomila, ujetosti ne bi preživela. A čeprav ne kričim ves čas in ne razlagam nenehno, kako hudo mi je, kako temni so lahko dnevi, to še ne pomeni, da takšnih dni ni.«
Potem pa pozitivno nadaljuje: »Preteklih deset let mi je pokazalo, da se svoboda začne v naši duši in od tam počasi pride na površino, na prosto.« Je njena duša zaceljena? V to upa in verjame. »Še vedno veliko delam za osebno rast. Temu pravim moja psihohigiena. Vsak dan si na novo postavim na tisoče vprašanj in poskušam odgovoriti nanje. Zdaj se v svoji koži že zelo dobro počutim.«
Preprosti dnevni obredi
Njeni dnevi so natančno zapolnjeni. Živi sama v majhnem stanovanju. Vstaja zgodaj, potem obiskuje tečaje šivanja ali umetnosti. Popoldne se posveča svojim rastlinam, bere knjige ali gre po nakupih. Ob desetih jo budilka spomni, da je čas za v posteljo. »Trudim se pač čim bolj živeti tako kot moji vrstniki po svetu.« Natascha rada govori tudi o glasbi, filmih, kuhanju, vsakdanjih temah, ki ji pustijo za trenutek pozabiti na njeno drugačnost. Navdušuje jo jahanje, sicer športa ne mara preveč. Že nekaj časa je tudi vegetarijanka. Le sladkemu se ne želi in noče odreči. Čeprav jo ljudje prepoznajo in si jo pogosto čudno ogledujejo, nikoli ni razmišljala o tem, da bi se odselila, da bi zapustila domačo Avstrijo. A priznava, da ni prijetno, če ljudje na ulici v tebe buljijo kot v razstavni eksponat. Na to, pravi, se nikoli ne navadiš.
Spet se je zbližala tudi z mamo. Druži ju ljubezen do šivanja. Od očeta, peka, je podedovala ljubezen do kuhanja. Oče in mama sta ločena, videva vsakega posebej. Toda z mamo se bolje razume. Zdi se ji, da oče v javnosti preveč razlaga o njeni zasebnosti, vendar mu tega ne zameri. Naučila se je, da se z zadevami, ki človeku ležijo na duši, pač vsak spoprijema drugače.
Drugi rojstni dan
V knjigi priznava, da vsa njena, tudi širša družina trpi za posledicami tega, kar se je zgodilo. In da tega nihče ne more popraviti. Četudi se navzven zdi, da se je njihovo življenje uredilo, da se je ujela v ustaljene tirnice, ne more zanikati, da so vsi po vrsti hudo trpeli. Leta in leta. V njih je ujeta žalost, ki je ni mogoče pregnati. Seveda se je vse začelo z Nataschino ugrabitvijo, ki bo zmeraj kot temna senca visela nad njimi. Na dan, ko ji je uspelo pobegniti, Natascha gleda kot na svoj drugi rojstni dan. Zakaj je prav tisti dan zbrala moč in pogum, ne ve, to se tudi ona pogosto sprašuje. Morda gre srečo pripisati zvezdam. A veste, kaj je najlepše, vpraša in ne čaka na odgovor: »Da se zavedam, da mi kljub težkim trenutkom moje svobode nihče več ne more vzeti.«
