»Vedno izhajam iz tega, da si mora človek pomagati sam in si postaviti svoj moralni kodeks. Do drugih mora biti spoštljiv in zahtevati, da so drugi spoštljivi do njega, to pa mora povedati na pravi način. Samozavestni, srečni in zadovoljni bomo, ko si bomo zgradili realno samopodobo. Moramo spoznati svoje dobre lastnosti, slabe in tiste, ki so nekje vmes, potem pa se vsak sam odloči, kaj bi spremenil.«
A to je pomenilo, da so se žal malokrat domislili, da bi jo lahko angažirali … Sčasoma je več nastopov našla za svojega moža Zorana kot zase, in postala je njegova menedžerka, producentka. Pred nekaj leti pa je začela nabirati znanje na povsem novem področju. Barbara je danes zelo uspešna družinska mediatorka, trenerka, ukvarja se s transformativno mediacijo in komunikacijo in se ves čas še dodatno izobražuje, čeprav je vse bolj iskano tudi njeno podajanje znanja. Če je nekoč ljudem lepšala življenje z umetnostjo, jim danes pomaga pri odpravljanju konfliktov. In je med prodornejšimi tudi zato, ker je kot igralka vešča govora in kot producentka vajena prevzeti iniciativo in uresničiti še tako zahtevne projekte.
Skrbeli ste za Zoranovo kariero, pred tem ste igrali. Kako to, da ste se zdaj odločili za nekaj povsem drugega?
Očitno imam notranjo potrebo po nečem novem. Ugotovila sem, da sem vsakih deset let menjala poklic: deset let sem bila igralka, deset let producentka. V nekem trenutku mi stvari postanejo rutinske ali pa ni več povpraševanja, kot je bilo pri igralstvu. Takrat poiščem nov izziv, saj ne morem sedeti doma in se smiliti sama sebi. Na spletu sem videla objavo za mediacijo, kar se mi je zdelo zanimivo. Šla sem pogledat, kaj to sploh je, in ugotovila, da lahko s tem ogromno naredim tudi zase. Leta 2013 sem se začela usposabljati. Všeč mi je, da začnem od začetka, saj se rada učim. Nimam nobenih predstav, kako bi morala delati, zato tudi hitro napredujem.
Zaradi številne družine verjetno res potrebujete znanje mediacije!
Res je. Zdaj so odnosi boljši. Že prej smo se imeli dobro, vendar se znam zdaj drugače odzvati. Ker doma testiram vaje, se vsi z menoj učijo komunikacijskih veščin. Tudi moja sestra se je odločila za mediacijo in bo zdaj nadaljevala na drugi stopnji družinske mediacije.
Tudi vi se še nenehno dodatno izobražujete, čeprav že aktivno pomagate strankam …
* Asertivno vedenje je dostojanstvena ohranitev lastnega stališčnega položaja brez napada ali podrejanja, z vodilom »Jaz sem v redu, ti si v redu.«
Res je, z dvema kolegicama imamo Društvo za mediacijo in komunikacijo, v katerem usposabljamo mediatorje, učimo asertivno vedenje*, transformativni pogovor ter izvajamo mediacije in pogovore o odpravljanju notranjega konflikta. Moram poudariti, da to ni psihoterapija, ima pa izrazito pozitivne učinke, saj ni vsak notranji konflikt za psihoterapevtsko obravnavo. V transformativnem pogovoru ljudje predelajo svojo stisko in najdejo način, kako priti do želenega stanja. Družinska mediacija je najbolj zapletena, saj se pri njej izpostavljajo podpovršinski konflikti, globoko zakoreninjeni konflikti, ki so posledica predsodkov, stereotipov, strahu pred drugačnostjo, nezmožnosti sprejemanja ... Zato pogosto pred prvim skupnim srečanjem opravim ločen sestanek z vsakim mediantom. Transformativni mediatorji verjamemo, da znajo ljudje sami odpravljati težave, velikokrat pa ne znajo konstruktivno komunicirati. Če se na primer družina pelje na izlet in se izgubi, je to težava, ki se jo lahko odpravi ustvarjalno, s pomočjo navigacije, s povpraševanjem za pot … Če pa mož začne očitati ženi, da je ona kriva, da so se izgubili, ali nasprotno, je to že konflikt.
Gotovo vam je kdaj kateri od partnerjev bolj simpatičen od drugega. Je to potem težava pri mediaciji?
Naša osnovna naloga je, da smo nevtralni. Če bi imela težave z nevtralnostjo, na primer da bi lahko podpirala samo enega udeleženca, potem bi zaprosila za menjavo mediatorja. A ker vsebina za mediatorje ni pomembna, z nevtralnostjo nimam težav. Naše osnovno poslanstvo poleg podpiranja konstruktivne komunikacije je, da smo empatični in skušamo razumeti, kaj nam nekdo sporoča, kako se počuti, ob tem pa se jaz ne smem počutiti tako, saj moram enako delati tudi na drugi strani. Izogibamo se sočutja, ki je velikokrat povezano s pomilovanjem. Če si empatičen, se postaviš v čevlje drugega človeka, poskušaš razumeti, kako se počuti, ne iščeš rešitev in mu ne rečeš, da obstaja tudi svetla stran njegovega položaja.
Vendar ljudje verjetno pridejo do vas, ker pričakujejo rešitev?
To se nam vsem dogaja. Žena, ki ima težave v zakonu, pride na pogovor k prijateljici in pričakuje nasvet. In dobra prijateljica ima na zalogi vsaj deset odličnih rešitev. Toda žena ne sprejme nobene rešitve, za vsako rešitev najde: »Imaš prav, ampak …« Prijateljica je vedno bolj začudena, morda celo jezna, saj so rešitve imenitne. So, res so, samo ne za gospo, ki ji svetuje! To učimo na treningu transformativnega pogovora, ki se ga lahko nauči vsak.
Torej od vas pričakujejo rešitve, na koncu pa jih najdejo sami.
Zelo zanimivo je, da se običajno na koncu zahvalijo za odlične nasvete, čeprav jim prav nič ne svetujem, ampak jim le postavim prava vprašanja.
Ali je boljša empatija ali sočutje?
S sočutjem ni nič narobe, če prijatelj zadene milijon evrov, skačite v zrak z njim. Načeloma pa je boljša empatija. Zelo dobro je, da se ljudje naučijo biti empatični, da so lahko v podporo. Če si preveč sočuten in začneš težavo prevzemati nase, začneš iskati rešitve za drugega. Zavedati se moramo, da smo odrasli ljudje sami sposobni najti rešitev za svojo težavo in imamo pravico, da to rešitev izpeljemo ali pa tudi ne.
Ali niste nesrečni, če nekdo še vedno počne neumnosti tudi po mediaciji?
Ne, ker mu to očitno ustreza! To je njegova odločitev in ne moj neuspeh.
Kakšno zvezo ima samopodoba s konflikti?
Vsak konflikt ima težavo, vsaka težava pa ne postane konflikt!
Po treh ali štirih mediacijah nas ljudje največkrat pokličejo in povedo, da nas ne potrebujejo več.Če je dobra komunikacija, je dober tudi odnos, tudi če to pomeni, da se dva razideta.
Zelo veliko. Če se naučiš odbijati slabo mnenje od sebe in ne dovoliš, da te prizadene neprimerno vedenje ali nekonstruktivna kritika, to ostane težava drugega. Na primer – imamo sosedo, ki se ves čas pritožuje. Ampak to je v resnici njena težava, ne naša, čeprav opozarja, da smo preglasni in podobno. Mi se zavedamo svojih pravic in iz tega izvirajočih odgovornosti. Postavimo mejo in pri tem spoštujemo integriteto sosede. Na seminarju iščemo dobre lastnosti, ki jih imamo. Vsak mora najti v sebi vsaj sedem dobrih lastnosti in se jih zavedati, predvsem ko imamo slabe trenutke.
Katerih je vaših sedem dobrih lastnosti?
Sem dobra mama, znam dobro kuhati, sem empatična, odgovorna, dobra organizatorka, težave spreminjam v izzive, uživam v umetnosti …
Kako vidite prihodnost, v kateri se štejejo všečki, komunicira se pretežno na družbenih omrežjih? Verjetno boste imeli mediatorji še več dela …
Upam, da ne bo vedno večjih težav, še posebej če se bo uresničilo moje poslanstvo. Moja ideja je, da bi asertivno vedenje, zavedanje svojih pravic, grajenje samopodobe, postavljanje meje s spoštovanjem integritete drugega, začeli učiti že v vrtcih. Pripravljamo predstavitveno delavnico za učitelje, ravnatelje in druge pedagoge. Vaje za empatijo so krasne in se jih da delati z otroki in to bom predstavila tudi učiteljem na kongresu v Zagrebu. Morajo se zavedati, kako zelo pomembne so pohvale.
Pa saj otroke zdaj starši ves čas hvalijo!
Seveda, vendar te pohvale pogosto niso realne. Otroci niso neumni in se zavedajo, ko pretiravamo. Pohvale dajemo za vedenje (dveletniku: izbral si črno barvico za krtka, kako dobra izbira!) in osebi (imaš lep nasmeh, kako lepo te je pogledati, ko se smejiš). Vsi potrebujemo realne pohvale ves čas.
Kako to, da vas ne skrbi komuniciranje mladih, ko pa številni v živo sploh ne znajo več klepetati?
Mislim, da so se otroci naučili komunicirati drugače. Treba pa jih je naučiti, da se znajo postaviti zase, če so izpostavljeni maltretiranju. Otrokovo samopodobo je treba graditi tako, da bo te napade odbil od sebe. Otroci se morajo naučiti dati pohvale in kritike. Pohvalimo osebo in/ali njeno vedenje, kritiziramo pa samo vedenje. Vedenje se namreč lahko spremeni. Če nekomu rečemo, da je grd fantek, je to zelo narobe, saj se ne more spremeniti. Če pa rečemo: »Grdo se vedeš,« ima otrok možnost, da svoje vedenje popravi, izboljša … Na to morajo paziti starši, odrasli in otroci. Otroke je treba vzgojiti in jim dajati znanje. S tem bomo lahko spremenili svet na lepše.
Ali v tujini to že učijo v šolah?
Asertivno vedenje se počasi širi povsod, tudi pri nas. Pedagoška akademija bi morala imeti predmet asertivnega vedenja, da bi vsak učitelj to znanje znal uporabljati v šoli. Morala bi ostati brez dela, ker mi ne bi bilo treba več predavati o tem! In brez panike – z velikim veseljem se bom začela ukvarjati s čim drugim. (smeh)
Seveda, tako kot ste se skoraj po naključju lotili mediatorstva in ste zdaj med najbolj prodornimi na tem področju. Je razlog morda v tem, da prihajate z drugim znanjem in gledate drugače na to področje?
Gotovo se pozna, da sem morala vse življenje skrbeti zase, ker nisem bila nikjer v redni službi. Vem, kako se izvede neki projekt. Zelo sem ponosna na projekt EU, ki sva ga izvedli s kolegico Ano Gračan v Makedoniji. Bili sva del zelo velikega projekta za makedonsko policijo in najina naloga je bila pripraviti vodnik komuniciranja z udeleženci domačega nasilja za uniformirano policijo in usposobiti 34 policistov. Vodnik je bil napisan v angleškem jeziku in preveden v makedonščino. Trening je potekal na tamkajšnji Policijski akademiji in je bil interaktiven: vaje, igra vlog, primeri dobre prakse … Ohranili smo stike in udeleženci pravijo, da bi potrebovali več takega šolanja.
Kaj sta jim svetovali?
"Veliko teh ljudi je bilo žrtev nasilnega vedenja v mladosti, kar seveda ni opravičilo za njihovo vedenje, je pa vzrok."
Največja težava je pri storilcih nasilnega vedenja. Če začneš pogovor z osebo, ki se je nasilno vedla, z domnevo, da je slab človek, ne boš dosegel ničesar, niti ne boš dobil odgovorov, ki so cilj policista, niti oseba ne bo spremenila svojega vedenja, če si vodja programa za ljudi z nasilnim vedenjem. Običajno stroka veliko dela z žrtvami nasilnega vedenja, storilci pa se obravnavajo kot slabi ljudje. Naše izhodišče izhaja iz asertivnega vedenja: jaz sem v redu in ti si v redu. Storilci nasilnega vedenja niso slabi ljudje, ampak so ljudje, ki se napačno vedejo, ker imajo napačne vzorce vedenja! Veliko teh ljudi je bilo žrtev nasilnega vedenja v mladosti, kar seveda ni opravičilo za njihovo vedenje, je pa vzrok. Vedenje lahko spreminjamo, vendar si mora najprej to želeti človek sam. Zato moramo izhajati iz tega, da je vsak v osnovi dober. V Makedoniji smo izvajali treninge z igrami vlog, kjer je bila osnovna naloga policista opolnomočenje vseh vpletenih. Opolnomočenje (empowerment) pomeni, da daš nekomu dovoljenje, da se počuti tako, kakor se počuti. Kadar nastane nasilno vedenje, mora policist povedati, da razume, da je osebo nekaj razjezilo, da pa njeno vedenje nikakor ni sprejemljivo. Policisti imajo namreč cilj, da dobijo čim več informacij, in tega z vpitjem ali uporabo sile (če ni potrebna) ne bodo dosegli.
Omenili ste mi, da vam že psihoterapevti pošiljajo stranke …
Običajno gre za to, da je pri psihoterapevtu obravnavan neki družinski član, stisko pa ima še drugi družinski član, ki ne razume, zakaj je to nastalo. Gre za odpravljanje notranjih konfliktov, način komuniciranja, predvsem pa za grajenje samopodobe.
Veliko se je pisalo o tem, da imamo pri nas premalo psihoterapevtske pomoči. Mislite, da bo država kdaj ugotovila, da bi bili tudi mediatorji koristni, in bi omogočila posvete na koncesijo?
Pri transformativnih pogovorih ljudje pridejo k nam, ker potrebujejo pogovor, hkrati pa ljudi z Ano tudi učiva, kako voditi takšne pogovore, da se bodo v prihodnje, ko bodo v stiski, lahko pogovarjali z družinskimi člani ali prijatelji. Če najstnik pride domov in pove, da ne želi študirati, mamo seveda zvije. A mladostnik je že polnoleten in se lahko odloči sam. Mamo je treba naučiti, kako naj se s sinom pogovori. Učimo se, da na začetku ne daje nobenih mnenj, nobenih predlogov, ampak le posluša in preverja, kaj misli sin. Postavljamo vprašanja o preteklosti, sedanjosti, prihodnosti, hipotetična vprašanja … Po končanem pogovoru, v katerem je mama le postavljala vprašanja (mi uporabljamo besedo: preverjala), je sin opolnomočen, pove, kakšne načrte in možnosti ima, in šele takrat mama pove svoje mnenje, predvsem če je sama del sinove rešitve. Na primer, če sin želi namesto študija denar za pot okoli sveta, ima mama vso pravico, da se iz te rešitve izloči. To je tečaj za vse nas, da se naučimo pogovarjati. Upanja, da bo to kdaj plačala država, pa nimam.
Ali vas zdaj prijatelji še pogosteje sprašujejo za nasvet?
Vsi me sprašujejo za nasvet, čeprav se z njimi samo pogovarjam in preverjam.
Ali je to postal vaš vsakodnevni način komuniciranja?
Ne, nikakor! Res je, da po vsakem pogovoru naredim povzetek, da ugotovim, ali smo se vsi pravilno razumeli. Vsi se mi smejijo, ker nenehno delam povzetke, kot je to običaj pri mediaciji.
Kolikokrat ste se sporekli v teh štirih letih, odkar se ukvarjate s tem področjem?
Stephen R. Covey: »Največja težava komunikacije je, da ljudje ne poslušajo, da bi razumeli. Poslušajo, da bi odgovorili.«
Tudi to sem se, brez skrbi! Iz konfliktov, ki jih odpravimo, se lahko naučimo nekaj novega, zato so konflikti tudi dobri. Pripeljejo te do osebne rasti, mediatorji pa se od drugih razlikujemo le po tem, da malo prej prepoznamo, da ne zmoremo sami urejati konfliktov. In lažje predelamo svoje notranje konflikte. Ko smo v notranjem konfliktu, nismo sposobni razmišljati, kako se počuti druga oseba, ampak razmišljamo le o sebi, in takrat si lahko pomagamo s konstruktivno komunikacijo. Zadnjič sem se z Žigom sporekla po telefonu, zato sem mu rekla, da sem v tem trenutku v takšnem konfliktu, da ga ne slišim. Predlagala sem, da prekineva za pet minut, da se pomirim, potem pa mi bo lahko vse še enkrat razložil. Ko sem se pomirila, sem ga poklicala nazaj in šele takrat sem razumela, kaj mi želi povedati. 80 odstotkov vsega, kar ljudje govorijo, so naše predstave, in če dobro razmisliva, tudi preostalih 20 odstotkov. Največja težava komunikacije je, da ljudje ne poslušajo, da bi razumeli. Poslušajo, da bi odgovorili. (Stephen R. Covey)
Ali še vedno skrbite tudi za Zoranove koncerte ali le še za to, da nimata konfliktov?
Zoran zdaj veliko dela s skupino Lačni Franz, ki ima svojega menedžerja. Za njegove nastope po regiji prav tako skrbi menedžer iz Zagreba, saj ne moreš iz Ljubljane urejati koncerte tako daleč stran. Mu pa zato pomagam pri koncertu, ki bo na valentinovo v Cankarjevem domu, ker sem tu že čustveno vpletena. Všeč mi je, da se je vpletla vsa družina. Rok mu pripravlja fantastične videoprojekcije, ki se bodo vrtele na koncertu. Sicer se vpletam manj kot prej, ker so mi drugi speljali posel. (smeh)
