Gal Gjurin je ta koncert naslovil Med belim in črnim, saj je njegov svet usodno povezan s tema barvama – tudi zaradi tipk na klaviaturah, ki jih tako mojstrsko obvlada.
Kako je kaj z navdihom te dni?
Snemam štiri albume hkrati, navdiha je na pretek.
Brez poslušanja ne moreš postati dober glasbenik, pravi priznani glasbenik.
Ali je samostojni koncert samo rutina?
Če bi bila rutina, tega ne bi delal, ker rutine ne prenašam dobro. Vem, da nekaterim ljudem rutina pomeni varnost, spoštujem to, ampak jaz se počutim bolj varnega, če je zadeva, morda paradoksalno, nevarna in ne vem točno, kaj se bo zgodilo, ker potem moram improvizirati z največjo možno koncentracijo. To mi daje občutek, da sem živ.
Imate pred nastopi še kaj treme?
Zelo, zelo, zelo redko oziroma ne, nimam. S Severo (sestro, pevko, op. p.) sva si glede tega, na njeno žalost, malce v nasprotju. (smeh)
Ali glasbo raje poslušate ali izvajate?
Oboje. Brez poslušanja ne moreš postati dober glasbenik, to je tako kot jezik, ki se ga naučimo razumeti in govoriti s poslušanjem in pozneje s poskušanjem ubesedovanja tistega, kar smo slišali. Težava je predvsem v tem, da se mularije ne vzgaja k poslušanju glasbe in ne poučuje, kako se v resnici glasbo sploh posluša. Glasbo moraš znati poslušati, tako kot naravo ali pa svoje telo. In načeloma je tako, da je treba biti najprej tiho, preden kaj zaigraš, ker le tako lahko slišiš, kaj se okrog tebe sploh dogaja in kaj in kako je treba sploh zaigrati, da doprineseš k celotni glasbeni sliki. Poslušanje in izvajanje sta v tem smislu neločljivo povezani.
Koncertni večer, poimenovan Med črnim in belim, je bil poseben iz dveh razlogov. Prvi je pester nabor repertoarja in hkrati z njim povezan izbor gostov, s katerimi Gal Gjurin sodeluje v okviru različnih projektov zadnjih 15 let, drugi pa je ekskluzivni džezovsko obarvani klavirski trio Gjurin-Golob-Celarec, ki je bil glasbena rdeča nit večera.
Kaj vas je od nove glasbe nazadnje navdušilo?
Imam privilegij, da lahko poslušam marsikakšne demo posnetke od tu in tam … Navdušila me je nova muzika skupine Čedahuči, torej demo posnetki, ki pa žal še niso na voljo javnosti. Torej glasba, ki šele prihaja – ki je tako rekoč še ni.
Kar nekaj glasbenikov je umrlo v zadnjem času. Se vas je smrt katerega od njih še posebej dotaknila?
Smrt Slavka Avsenika in Dušana Velkavrha. S slednjim sva sodelovala tudi v okviru slovenske glasbene unije SUGU, katere predsednik sem. Vesel sem, da je nova glasbena politika oziroma naša borba za kakovostnejšo slovensko glasbeno sceno povezala med sabo tako različne generacije glasbenikov. Nekakšna sreča v nesreči, vsaj jaz vidim situacijo tako. Na eni strani unije je na primer Jean Markič, mladi, komaj dvajsetletni nadebudni skladatelj, ki pri meni v bendu igra klavir in hammond, na drugi pa počasi in žal neizbežno odhajajoča avtorska generacija, katere člana sta bila Slavko in Dušan. Ko umreš, je to za umetnika zelo poseben moment: tvoje stvaritve postanejo nedotakljive, dobijo večjo vrednost. Še v Sloveniji se pljuvanje po umetniku po tem, ko umre, večinoma neha. (smeh)
Za katero pesem drugega avtorja vam je žal, da je niste vi napisali?
Za nobeno.
Kdo bi bil v vašem sanjskem bendu, če bi lahko izbirali med največjimi svetovnimi zvezdami, tudi mrtvimi legendami, skratka, brez kakršnihkoli omejitev?
Jaz sem s svojo ekipo več kot zadovoljen, saj so fantje sposobni igrati vsaj pet žanrov, in to zelo suvereno. S težavo bi to pestrost in sposobnost prilagajanja našel med »legendami«, če takole pomislim. Težko si namreč predstavljam, da bi moral J. S. Bach igrati solo na Kaj vse bi dal, Jože Privšek in Gil Evans skupaj zaranžirati Duša in telo za pihalni orkester Vrhpolje in John Coltrane igrati uverturo k Duši, seveda skupaj s simfoniki Cantabile. (smeh)
