Z imitacijami drugih in spravljanjem ljudi v dobro voljo si je naposled priboril svoje mesto pod umetniškim soncem.
V dolgih letih prizadevanja mu je pri tridesetih letih končno uspelo dobiti svoj prostor na zvezdniškem nebu. Zadosti je bilo dokazovanja, pravi Klemen Bunderla in dodaja, da ni lepšega kot se prepustiti valu, da te nosi po razburkani poti, razklani med slavo in garanjem, pomanjkanjem zasebnosti in oboževanostjo, občutkom pripadnosti in nenehnim strahom, da se bo pravljica že jutri končala. »Odvisni smo od aplavza in ni priročnika ali tečaja, ki bi te usmeril, kako se pripraviti na tako nenaden uspeh. Morda je še najnapornejše takrat, ko imaš slab dan in si ne želiš nobene pozornosti. Prideš na bencinsko črpalko in greš hitro na blagajno, da bi čim prej opravil, pa te ustavljajo ljudje z enimi in istimi vprašanji, pripombami, opazkami. Vendar so načeloma zelo prijazni, tako kot gospodič Aleš, ki je pristopil do mene, medtem ko smo z bolnim dedkom čakali na pregled, in mi prinesel celo vrečko jagod. Na eni strani te stvari izčrpajo, na drugi pa spet napolnijo, še posebno ti posrečeni in nepričakovani dogodki,« hvaležno opisuje nove razmere, v katerih se je znašel dobesedno čez noč.
Voditelj Radia Aktual Klemen Bunderla priznava, da ni lepšega občutka kot potrditev, ki jo dobiš od občinstva.
Tovrstne spremembe pa imajo lahko usodne posledice na partnerskem področju, kar spoznava tudi Klemen. Letošnjo zimo bo natanko pet let, odkar je na neki modni reviji spoznal osem let mlajšo Kajo. Zdaj se z nenadno evforijo in slovesom svojega fanta ne znajde najbolje. »Večkrat bi rada v miru popila kavico, pa nama ne uspe. Ljudje so sicer prijazni, pristopijo z željo po skupni fotografiji ali si želijo avtogram in pogosto jim ustrežem. Je pa tukaj ona, da me večkrat opozori, naj si vzamem svoj čas in kakšno stvar tudi zavrnem, sicer bom pregorel. Včasih se znava zaradi teh drobnih nesoglasij pošteno spreti, čeprav čutim, da mi s temi namigi želi le dobro. Rada bi več časa za naju, a ga trenutno ni, vendar sem prepričan, da ga bova imela še na pretek,« utemeljuje nove okoliščine, s katerimi se srečuje zadnje tedne.
Strahovi obstajajo
Že v naslednjem hipu se z miselnim tokom preseliva deset let v preteklost, ko je Klemen začel malce bolj intenzivno teči in korenito spreminjati svojo podobo. »Spominjam se, da sem si med poslušanjem glasbe zamišljal, da stojim na odru pred množico tisočih ljudi, ki skandirajo moje ime in so navdušeni nad vsako mojo točko. V nekem trenutku sem se zalotil, da z oddajo Znan obraz ima svoj glas podoživljam prav te trenutke, za kar sem neskončno hvaležen. Kot da bi poslal vesolju neke želje, te pa so se naposled le uresničile. Počutim se izpopolnjenega,« priznava s prikupnim olajšanjem in na vprašanje, kakšne informacije pošilja vesolju danes, izstreli: »Naj traja, saj sem pretrdo garal, da bi se vse skupaj razblinilo kot milni mehurček.
Družbi in svetu vračam s tem, da vsako leto izberem nekaj projektov, ki jih naredim dobrodelno. Rad pomagam – a ne zato, da bi si kupoval odpustke, temveč me sreča drugih osmisli in navda s kreativnostjo. Sem tik pred tem, da se s svojo ekipo in založbo usedemo ter naredimo načrt za prihodnje korake. Veliko področij me zanima in razkol med različnimi panogami me preganja že vse življenje. Ta problem mi je v podzavest zakoreninil nekakšen strah, da se bo to tako stopnjevalo, da bo treba nekega dne kakšno stvar odsekati, se od nje posloviti. Rešuje me precej dobra organizacija, da lahko imam nekaj stalnega, na drugi strani pa prihajajo zanimivi projekti, ki mi popestrijo ustvarjalno pot,« se razgovori o dvomih, s katerimi se očitno srečujejo vsi uspešni umetniki.
Klemen se s skupino 3Čelos pripravlja na koncertiranje po celi Sloveniji.
Očetove solze in mamina energija
Vse se začne in konča doma, kamor se rad zateče na slastno nedeljsko kosilo, v topel, iskren objem in po tisto, česar je deležen že iz otroštva – po ljubezen. Oče je bil zadolžen za prevoz na ure petja, in čeprav se mu je sinov konjiček zdel na trenutke predrag, ga je brezkompromisno podpiral. In prav oče je bil tisti, ki je potočil prve solze med ogledom sinovega nastopa v živo. »Sam je to zanikal in za solzne oči okrivil klimo, ki je menda močno pihala v studiu. Zavedam se, da staršem ni bilo lahko spremljati bojev, ki sem jih v večini bil sam s sabo. Ta presneta potrditev bi morda prišla hitreje, če bi samega sebe sprejel, pa sem si vse skupaj le oteževal. Znašel sem se v letih, ko človek razmišlja, ali se je bilo sploh vredno truditi, saj se še vedno nič ne premakne. Starši tega sicer ne rečejo na glas, jih pa gotovo boli, ko spremljajo vsak sinov korak, ga tolažijo ob padcih in bodrijo, kadar zmanjka volje. Veselje je toliko večje, ko se poplača vse to prizadevanje in garanje. Oče je velik dobrovoljnež, sicer rahlo muhastega značaja, a večen garač. Mama pa s svojo energijo drži stvari pokonci in z njo imava še posebno globoko vez,« predstavlja družinsko ozračje in opozori še na eno pomembno spoznanje. »Včasih sem tako zelo hrepenel po tem, da bi me ljudje sprejeli, me resno jemali in končno verjeli vame. Danes, ko vse to podoživljam, spoznavam, da sem laže sam in tudi bolj cenim trenutke, ki jih preživljam sam s sabo, čeprav so redki. Biti sam in ne osamljen je za nekoga s tako skrhano samopodobo največja zmaga,« samozavestno sklene Klemen.
