Večina medijske javnosti se vas spomni še iz časov Pop TV, še preden ste se za nekaj let preselili na Slovaško. A vaša televizijska pot se je začela že prej. Sprehodiva se po poti vaše kariere.
Če se vrnem k samemu televizijskemu začetku, se je začelo na javni televiziji, še pred zgodbo s Pop TV. Še vedno imam izkaznico iz leta 1996, na kateri piše 'začasni sodelavec RTV Slovenija'. Tam sem začel v svojih študentskih letih in bilo je zelo zabavno delati TV-napovednike. Potem sem šel na Pro Plus, kjer sem delal na promociji televizije, sledil je položaj direktorja promocije in programa na Kanalu A in nato direktorja programa na Pro Plusu. Tako da so moji programski začetki bili pravzaprav na Kanalu A.
Kako je študenta fizike, navdušenega naravoslovca, zaneslo v družboslovne vode televizije?
Ko sem se sam vprašal to vprašanje, sem zelo hitro našel odgovor. Mislim, da je moje življenje zelo interdisciplinarno. Že od mladih nog sem skušal živeti precej ustvarjalno, fiziko pa sem imel kot analitiko za iskanje odgovorov. Predvideval sem, da mi bo fizika dala največ odgovorov, no, potem pa sem spoznal kvantno fiziko in sem se znašel med še več vprašanji. Ampak tudi moje delo na televiziji je zelo analitično. Vsak dan zjutraj pregledam rezultate za nazaj, povlečem poteze, kaj deluje in kaj ne. Družboslovna stran je pa to, da se poskušam vživeti v vlogo gledalca, v njegove navade, kdaj je doma, kdaj v službi, kdaj lahko gleda televizijo, kdaj daje spat otroke … in na podlagi tega pripravimo spored, ki bo njemu ustrezal.
Ampak za vašo pot je bila verjetno kriva tudi ljubezen do televizije, ne zgolj splet okoliščin.
Za televizijo pravim, da je tako kot v skladbi Hotel California: »You can check-out anytime you like, but you can never leave.« Lahko se kadar koli odjaviš, odideš pa nikoli. Televizija te zasvoji. To zadovoljstvo, ki ga dobiš, kadar vidiš, da si pripravil nekaj, kar je gledalcem všeč, in si jih prepričal, da so ti dali svoj dragoceni čas … To je res dober občutek! Tako sem prejšnjo nedeljo skakal do stropa, ko sem spremljal gledanost Kmetije: Nov začetek. (smeh)
Kaj je bil glavni vzrok za takšen rezultat, najboljši doslej na Planetu TV?
Bil je šolski primer dobrega dela – vsi oddelki televizije so stopili skupaj, zavedajoč se, kaj vse lahko s tem pridobimo: trženje, promocija, produkcija, tehnika … in seveda informativni program. Čeprav smo mlada televizija in je treba še marsikaj postaviti, imamo veliko prednost v direktorju Marijanu Jurencu, ki ima te stvari res v malem prstu. Lepo nas je postrojil, stvari delujejo in glede na to, kako je zastavljeno, bodo tudi v prihodnje. Ne bi pa rad dajal v nič tega, kar se je tukaj dogajalo prej. A to, kar smo naredili zdaj z Moj dragi zmore, s Kmetijo: Nov začetek in s še dvema projektoma, ki sledita še jeseni, mislim, da je jasno sporočilo, da smo odrasli.
Vrnimo se nazaj. Po šestih letih dela na Pop TV ste se preselili na Slovaško. Kako ste se tja zavihteli na izredno odgovoren in visok položaj?
Dobil sem telefonski klic generalnega direktorja CME, ali sem pripravljen priti na mesto izvršnega direktorja televizije na Slovaškem. Da, veliko se je govorilo, kaj je bilo zadaj. Ampak stvar je preprosta – vodil sem tri programe v Sloveniji, kot kaže uspešno, in zato so mi ponudili delo na Slovaškem. Tri zanimiva, poučna in lepa leta sem preživel tam.
Po vrnitvi v Slovenijo je sledila tudi zgodba s Pop non stop na Pop TV-ju, projekt, okoli katerega se je spletla velika fama, tudi neuspeha. Je bil projekt vaša zamisel?
Ne, ne bi si lastil idej drugih, a še vedno mislim, da je bil projekt odličen in v malce drugačni slovenski makroekonomski situaciji bi bil zelo dober za komercialno televizijo. Res pa je prišlo pri izvedbi do kakšnih napak, tudi z moje strani. Aprila 2011 sem prišel nazaj v Slovenijo, 1. septembra je startal Pop non stop in 26. oktobra sem zaključil delo na tem projektu. V petih mesecih smo pripravili šest programov in Pop non stop je v dveh mesecih dosegel že 6-odstotni delež gledalcev, ob tem da je bil dostopen le v polovici Slovenije. To je super rezultat, vsaj za moje pojme. Kako je šlo naprej pa, ker nisem bil več tam, ne morem komentirati.
In letos spomladi smo vas pričakovali kot direktorja TV Slovenije, kot člana ekipe generalne direktorice Nataše Pirc Musar. Kaj se je spomladi dogajalo?
Kaj se je dogajalo na strani programskega sveta, ne vem. A moje mnenje je, da bi težko našli boljšega človeka za mesto direktorja RTV Slovenija, kot je Nataša Pirc Musar. Že pred imenovanjem sva se z Natašo večkrat slišala, in ko je bila stvar že videti jasna, je ona zbrala ekipo, ki je bila res enkratna. Natanko to, kar je nacionalka potrebovala. Močno pravno podporo, močno finančno podporo in močnega človeka, ki ima jasen cilj in ga hoče izvršiti. Neverjetno sva se ujela v nekaj sekundah, zbrala ideje za nujne programske spremembe … Rekel bi, da je ona idealna za RTV Slovenija.
Kako ste vi spremljali zgodbo okoli njenega neuspešnega imenovanja?
Nekako nisem mogel verjeti, kaj se dogaja. Dokler se bomo v Sloveniji ločevali na 'moje, tvoje, najine', ne pa na 'dobre, boljše, najboljše', bomo tu, kjer smo. To, kar se je dogajalo, milo rečeno, ni bilo prav. Bilo je bolj osebno kot pa kakor koli pravno ali vsebinsko vprašanje. In kaj takega se v situaciji, v kateri je država ali katera koli televizija, ne bi smelo zgoditi.
Ko je Marijan Jurenec prevzel mesto direktorja Planeta TV, ste sprejeli svoj aktualni položaj tukaj in ob tem menda niste veliko razmišljali. Kako je delati z njim, ne sodelujeta namreč prvič?
Rekel sem le, da hočem to početi. Delal sem že z nacionalnimi televizijami, s kabelskimi televizijami … Ampak glavno je, da si želim delati v dobri ekipi. Vedel sem, da bo Marijan pripeljal Bojana Travna, da bo pripeljal svoje znanje in sposobnosti, da je to pravo okolje za moje delo. Kadar nekdo stoji za teboj, ki se spozna na posel in ti je na voljo, ko ga pokličeš in rečeš, da potrebuješ petnajst minut njegovega časa, je to to. Če kdo misli, da je dober direktor ta, ki te ne pripravi, da greš do svojih meja ali da še enkrat premisliš … Ne, ni tako.
Po nekaj mesecih prenovljenega vodstva televizije se že kažejo solidni rezultati. Liga prvakov, nekaj prvih epizod resničnostnega šova. Na katere karte igrate?
Prejšnji teden smo imeli najbolj gledan teden v zgodovini Planeta TV. Mislim, da ta podatek pove veliko. Igram na zelo pomembno karto, in to je karta konsistentnosti. Liga prvakov je super, a je le en dan v tednu. Všeč mi je, da zdaj vsak dan v tednu ponudimo nekaj, kar gledalce prepriča, da nam namenijo svoj čas. Tako smo postavili strategijo, pridobili smo odličen filmski program in rezultati se že kažejo. Dobri bomo samo toliko, kolikor bo dober naš današnji oziroma jutrišnji program. Nič več.
Številke torej … Pred dvema mesecema ste velikopotezno začeli s prenovljeno oddajo Danes. Oddaja je eden od mejnikov prihodnosti televizije. Se usoda že kaže v klicih lastnikov?
Kaže se pozitiven trend, takšen, kot smo ga pričakovali. Pomembno pa je, da dobivamo komentarje ljudi, da je to postala oddaja, ki ji zaupajo in jo radi gledajo. Bojan je z ekipo pripravil oddajo, ki nam je v ponos. Spremeniti gledalske navade v kratkem času se ne bo dalo, najpomembnejše je, da imamo pozitiven trend. Ob sedmih smo na sporedu ob boku dveh etabliranih oddaj, zato je to velika stvar. Sicer pa smo se ravno včeraj pogovarjali z lastniki in povedali so, da so zelo zadovoljni in ponosni na to, v katero smer se razvijamo.
Kako bo na vaše delo vplivala prodaja Telekoma?
Tukaj moram priznati, da nisem dovolj vpleten, da bi dal na to kakovosten komentar. TSmedia je še vedno 49-odstotni lastnik televizije, predvidevam, da bo to imelo neki pomen.
Začela se je Kmetija: Nov začetek, začenja se Moj dragi zmore. Kaj nas še čaka jeseni?
Kot sem že rekel, smo bili navdušeni nad gledanostjo prvega dela in, da, res je bil drugi del slabše gledan, saj smo imeli konkurenco v SP v košarki, kjer je igrala Slovenija za svojo tretjo zmago. KNZ se kristalizira kot uspešnica, a to, kar se je dogajalo v prvem tednu, je šele vrh ledene gore zgodbe, ki pride pozneje. Prišla je nova sezona MDZ, v kateri bodo to sezono tematske oddaje: košarkarji, nogometaši, policisti, gasilci … Moški različnih poklicev bodo pokazali, kaj vse zmorejo. Gremo pa tudi v nove vode in prva oddaja, ki prihaja, je Bognedaj, da bi crknil televizor.
Za kakšne vrste oddajo gre, slišati je usodna za gledalca?
Gre za dokumentarno-zabavno oddajo. Ko sem jo začel gledati, sem rekel: »Kaj za vraga je to?!« Ko se je končala, pa sem komaj čakal, da pogledam še vse ostale. Zanjo iščemo družine po Sloveniji in za zdaj imamo magičen izbor – družine, ki znajo glasno, na simpatičen, iskriv način debatirati o tem, kar vidijo na televiziji.
Kaj pa, če pogledamo dalje v prihodnost, kakšne cilje ima Planet TV za prihodnost?
Imamo zelo ambiciozne cilje. To, kar smo dosegli doslej, je le prva stopnica. Želimo še izboljšati gledanost, še popraviti rezultate in tudi imeti le en program ni naš končni cilj. Reciva, da se bomo razširili tako horizontalno kot vertikalno.
Televizijci zastrižete z ušesi, kadar slišite besedo rating, gledanost torej. Kako pomembna je za vas, za preživetje?
Ko o tem predavam svojim študentom, rečem, da bom govoril o njegovem veličanstvu ratingu. Rating je iz dneva v dan bolj pomemben, saj so nanj vezane vse reklame in denarja dobimo toliko, kolikor gledalcev vidi reklamo. Ljudje v Sloveniji gledajo televizijo tri do tri in pol ure na dan. To je malo pod povprečjem Evrope, precej pod povprečjem sveta, saj jo Američani gledajo štiri ure in pol, Japonci pa pet ur na dan. Te tri ure si bodo televizije razdelile, mi pa moramo pripraviti program, da bodo takrat gledali Planet TV. Gledanost je za komercialno televizijo vse, zato je število gledalcev tekma, ki obstaja povsod po svetu.
Kaj si jemljete kot največji uspeh v svoji karieri?
Populistično povedano je moj uspeh to, da uspem zbrati okoli sebe kakovostne in uspešne ljudi, s katerimi rad delam, da sem del kakovostnih ekip. Pa tudi to, da sem nekoč (in tudi danes) uspel prepričati slovenske gledalce, da so tako množično sprejeli resničnostne šove.
Pa poraz?
Oprostite, prosim! To je bil 'flop', oddaja s skrito kamero ob nedeljah zvečer. Šli smo proti Mariu z Ano Lizo, proti čemur nismo imeli nobenih možnosti, a sem bil preveč ohol, da bi si to priznal. Seveda nas je Mario takrat povozil.
Kaj Gorazd Slak počne, kadar ne analizira in ne spremlja televizije? Če smem komentirati vašo višino, igrate morda košarko?
Ko sem predzadnjič igral košarko, sem si zlomil rebro. Ko sem jo igral zadnjič, sem si zvil gleženj. To je bilo jasno sporočilo. Zdaj sem šport omejil na tek, in če mi poleti uspe priti do morja, nekaj deskanja. To poletje sem imel namreč le štiri dni dopusta in na srečo ne pregorim hitro. Dokler traja faza rasti televizije, ni odmora, in zdaj je to ta stvar, kateri se posvečam. Doma si vsak dan pogledam, kaj so novega pripravile druge televizije po svetu. Kaj je novega v Evropi, kaj v Ameriki, tiste na Kitajskem in v Indiji ne gledam. Ne še. (smeh)
In kakšni so svetovni trendi televizije?
Televizija je malček v konfuzni fazi. Šovi, ki so imeli največjo popularnost, kot je Big Brother in Idol, dobivajo sicer nove različice, a televizija je aktivno v iskanju svetega grala. Bil je Milijonar, Survivor in Big Brother, in to se je nadgrajevalo in širilo. Morda je zdaj trend prešel od anonimnih tekmovalcev na gostovanje znanih osebnosti v oddajah. Za to se še nismo odločili, smo pa zato v Moj dragi zmore vpeljali tematske oddaje.
