Kaj pravita na komentar, da sta kot stara zakonca?
Pero: Odvisno, kje ta stara zakonca sta in kaj počneta...
Vid: Glede na to, da ne seksava (skupaj), je res.
Ali je to torej recept za dober zakon?
Pero: Kaj pa vem. Odvisno od tega, kdo je moški.
Koliko časa se že poznata?
Pero: Ufff, moja stara mama bi rekla sedem laških let.
Ali bosta kdaj skupaj imela tudi stand-up show?
Vid: O tem sva se že pogovarjala, vendar za zdaj nimava časa še za to.
Pero: Oddaja Vid in Pero šov je res kar velik tedenski zalogaj, oba pa imava seveda še druge obveznosti. Poleg tega, da bi tudi s svojo družino rad preživljal več časa kot ga.
Ali te starejša hčerka že gleda po televiziji?
Pero: Seveda, če ob vsej ostali akciji le uspeva ujeti oddajo! Drugače pa je zanimivo, kako otroke v vrtcu vedno najbolj zanima, v kaj se bova z Vidom preoblekla v skeču. Razne živali so jim zelo všeč, neživa narava malo manj. Se me je pa med otroki že prijel vzdevek Pero šov! Mlajša hčerka Bela pa je stara šele sedem mesecev, se pravi, da je trenutno zanimajo samo kašice in sprehodi. Se pa tudi lepo pokaka, jasno, po mamici!
Kako pa tvoji doma gledajo na oddajo?
Vid: Mama, ki je slavistka, vedno najde kakšno slovnično napako.
Ali te njegovi hčerki kaj vlečeta za čop?
Vid: Ne, ker sta še premajhni in ga ne dosežeta.
In kdaj si ga boš odstrigel?
Vid: Zakaj bi si ga pa mogel?
Koliko časa na teden pripravljata oddajo?
Pero: Minimalno štiri dni porabimo za pripravo, v petek pa že snemamo. Gre za kar zanimiv kreativni pritisk, ker je potrebno vsak teden narediti uro in pol novega materiala – tako rekoč novo predstavo.
Ali sta v oddaji že imeli gosta, iz katerega sta se kdaj prej norčevala?
Pero: Norčevala po moje niti ni primeren izraz. Gre bolj za šaljivo komentiranje njihovega dela, dogodkov... Drugače pa ja, na primer Wernerja, ampak on ima super smisel za humor. Politikov, katere morda najbolj obdelujeva, pa niti ne bi imela v oddaji.
Vid: Ja, jaz bi jih pa imel, no!
Pero: Dobro, seveda bi se dalo kaj narediti, ampak hkrati moraš biti tudi nepristranski in zanimivi za gledalce. Kar je pri politikih dokaj tvegano.
Vid: Avtomatično če Janša reče ne, ne moreš potem vzeti Jankovića.
Menda ima levica precej boljši smisel za humor kot desnica.
Pero: Ja, levica mora biti malo bolj frajerska, nekako bliže ljudstvu, desnici pa tega ni treba.
Vid: Ampak če gledaš tvite desnice, ima tudi ta smisel za humor, izrazito črnega.
Sploh vidita kakšno možnost, da se Slovenija izvleče iz krize?
Pero: V kratkem težko, ker nam preprosto povsod manjka kritične mase, predvsem pa pri puntih. Veliko mojih prijateljev, sošolcev je z dobro idejo in predvsem veliko željo odšlo v tujino, ki že počasi postaja njihov prvi dom. Škoda. Se pa čudim ljudem na položajih, kako lahko tako brezvestno grabijo, zavajajo in teptajo. Kje je njihova morala in občutek za splošni družbeni dobro? Slovenci preprosto ne znamo urediti političnega aparata, nastaviti pravih ljudi in se skupaj zagnati v pravo smer.
Vid: Smo ena tistih držav, v kateri so politiki prekopirali ameriški in angleški sistem, ki malemu človeku ni naklonjen. Nihče pa ni delal na tem, da bi gospodarsko rastli. Vsi so samo kradli. To neizpodbitno drži in bi se dalo preveriti, ampak tega nihče ne naredi – ker ni kritične mase, kot je rekel Pero. Obenem pa ljudje ne vidijo čez lepe lučke v Ljubljani ali čez tančico prirejanja zgodovinskih dejstev v svoj prid.
Koliko sta vpletena v izbor ljudi, ki jim izpolnjujete želje?
Pero: Za to skrbi krasna ekipa, ki iz množice želja najde tiste najbolj pristne, televizično uresničljive in jasno tudi produkcijsko izvedljive. Ko je želja uresničena, je najlepše, da smo srečni in zadovoljni vsi, ne le tisti, ki smo mu željo uresničili.
Vid: Si pa želiva, da bi imel ta del oddaje tudi bolj dobrodelno noto. Zadnjič, ko je bil gost Zlatko, smo to lahko realizirali, ker smo mu dali poln kombi potrebščin za Bosno. Že od začetka oddaj je bila naša želja, da bi nam vsebina diktirala formo.
Ameriški komiki se pogosto pohvalijo, da so bili že na srednji šoli razredni klovni in da jim je bila to nekakšna odskočna deska za kariero v stand upu. Drži to tudi za vaju?
Vid: Delno. Pri nas v srednji šoli smo se delili na skupine. Jaz sem imeli eno skupino, en drug fant drugo. Jaz sem bil smešen za svojo skupino, ne pa za njihovo, in obratno.
Pero: Jaz sem pa treniral atletiko, sem bil dokaj močen, zato so se mi morali smejati, ni bilo druge!
Kdaj pravzaprav odkriješ, da si smešen?
Vid: Ko začneš komentirati stvari in se ljudje nad tem ne zgražajo in hudujejo, ampak se smejejo.
Iz česa najraje brijeta norce?
Vid: Iz česarkoli. Meni je pri humorju najbolj všeč to, da ko dobiš neko asociacijo, ki te pritegne, ti odpre nov svet, v katerem se lahko zafrkavaš, kjer lahko vlečeš vzporednice, reference. Tako je kot bi odkril novo igrišče, na katerem lahko sestavljaš nove potičke.
Zakaj je pri nas šele v zadnjih letih stand up komedija tako priljubljena?
Pero: No, saj smo že prej imeli Jako Šraufcigerja, na primer. Je bil pa najbrž problem v tem, da tudi občinstvo še ni bilo pripravljeno na tak tip humorja... Na veselicah so se pripovedovali vici in to je bilo to.
Vid: Ker se šele zadnjih osem do devet let izvaja tako kot je treba. Vse kar je bilo prej, je bilo bolj govorjenje vicev sedaj pa se razvija Standup katerega avtorji smo mi komiki in je poln družbene in politične kritike ter seveda tudi bizarnih idej in for, kar naredi nastop bolj poln in večdimenzionalen, kot je samo govorjenje vicev. Pa še naša država je tako neverjetno naklonjena malemu človeku in umetnosti, da enostavno nimaš druge izbire, kot da se delaš norca iz nje na odru pred ljudmi, ki so te pripravljeni poslušat in ki potrebujejo sprostitev in neko zadoščenje, pa čeprav samo v obliki besed.
Pero: Sicer pa sam niti nisem toliko stand up komik, mogoče bolj rahlo neklasičen tv voditelj. Mi je pa stand up scena zelo všeč in mislim, da ima Vid veliko zaslug, da jo je skupaj z vedno močnejšo mlado ekipo pripeljal na naslednjo raven.
