S petindvajsetletnim visokoraslim košarkarjem smo se pogovarjali o marsičem, med drugim o njegovem idolu, Supermanu, nogometu, Cristianu Ronaldu in osvojeni zlati žogi ter glasbenem talentu.
Američan gambijskih korenin, ki je še preteklo sezono igral na Nizozemskem, se je v deželi na sončni strani Alp zelo hitro udomačil, čeprav je bil vajen življenja v velemestih. Pot ga je iz rodne Georgie vodila prek Londona in Amsterdama vse do Grosupljega, kjer trenutno biva in igra. Trenutno je eden glavnih akterjev ne le svojega kluba, temveč tudi slovenskega državnega prvenstva, širša javnost ga je imela priložnost dodobra spoznati na tekmi All-Stars, kjer je bil razglašen za najkoristnejšega igralca, za nameček je v domači dvorani navdušil še z atraktivnim zabijanjem. A njegova pot bi se lahko končala drugače, daleč od košarkarskih voda. »Čeprav sta starša gambijskih korenin, sem se rodil v Georgii. S košarko sem se začel ukvarjati šele pri devetih oziroma desetih letih in se vanjo takoj zaljubil. Poleg košarke sem igral še nogomet, a ne ameriškega, temveč evropskega,« nam je zaupal zgovorni Američan, ki se v športnih vodah ni znašel po naključju. Njegov starejši brat je bil tako kot on košarkar in nogometaš, v mladih letih je bil nadarjen nogometaš tudi njegov oče, medtem ko se je mama ukvarjala z rokometom. Ko je beseda nanesla na njegovo otroštvo, nam je v prešernem smehu zaupal, da je bil divji otrok z veliko energije. »Vedno sem veliko govoril, skakal okrog in kričal, zato je bilo ukvarjanje s športom pravilna odločitev. Naučil sem se discipline, šport mi je pomagal izoblikovati osebnost, starša pa sta poskrbela, da sva se z bratom ukvarjala z veliko različnimi dejavnostmi, ne le s športom.« Med drugim je igral na klavir in violino. »Zdaj je že dolgo, odkar sem nazadnje igral, zelo rad pa plešem. Obožujem glasbo in gibanje v njenem ritmu, ne plešem sicer pogosto, ko pa, je to res zabavno. Če kdaj zapojem v garderobi? Včasih, imam pa soigralca Mateja Krušiča, ki ima res neverjeten glas,« nam je v smehu zaupal naš sogovornik, ki je priznal, da rad zabava in nasmeje ljudi, rad nastopa, v šoli se je večkrat preizkusil v kakšni igri, tudi zato ga je predstava v zabijanju tako zelo zabavala.
Toliko sorodnikov, da je bilo naporno
Ousman oziroma Ous, kot ga kličejo prijatelji, je v zvezni državi Atlanta odraščal z dve leti starejšim bratom, ki mu je bil vzornik. »Velikokrat se zgodi, da starejši bratje odrivajo mlajšega, pri nama se to ni zgodilo. Lahko rečem, da me je naučil in mi pokazal veliko stvari, pomagal mi je, da sem tak človek, kakršen sem. Vedno je bil poln nasvetov in vse sva počela skupaj. Trenutno skupaj z ženo živi v Londonu, vendar sva praktično vsak dan v stiku in se pogovarjava,« je še dodal naš sogovornik, tudi njegov najlepši spomin na otroštvo je vezan na njuno druženje. »Nikoli ne bom pozabil, ko smo se v osnovni šoli odpravili na Bahame. To je bilo najino prvo potovanje izven ameriških meja. Tam smo se družili z domačimi otroci, obiskovali njihovo šolo. Bilo je zabavno, a tudi zelo poučno,« je še dodal visokorasli košarkar, ki je pred devetimi leti nazadnje obiskal državo, od koder izvirata njegova starša in kjer ima še vedno veliko sorodnikov: »Tam sem videl, kako se nekateri borijo za preživetje, medtem ko se mi velikokrat pritožujemo zaradi malenkosti. Veliko ljudi si želi podobnih priložnosti in znanja, kot jih imam jaz. Lepo je bilo videti, od kod izviram, čeprav je bilo na trenutke naporno, saj sem spoznal toliko družinskih članov, za katere sem prej le slišal. Tudi država me je navdušila, veliko je lepih stvari, ki se jih splača ogledati.«
Galaktiki so ga navdušili
Ker se je v mladosti ukvarjal tako z nogometom kot košarko, smo ga povprašali, na podlagi česa se je odločil, da se povsem posveti športu, v katerem je zdaj uspešen. »Veliko ljudi me sprašuje, v katerem športu sem bil boljši. Lahko rečem, da sem v obeh trdo delal in bil uspešen. Lahko bi se razvilo drugače, če bi se odločil za nogomet, toda v košarki sem imel več podpore. Še zdaj nisem opustil upanja, da bi postal nogometaš (smeh),« se je glasila optimistična napoved nogometaša po duši, ki je tako kot vsak nadobudni košarkar spremljal Michaela Jordana. Upa, da bo skozi košarko uspel povedati svojo zgodbo.
Zanimivo je, da si na televizijskih zaslonih pogosteje in raje ogleda kakšno dobro nogometno tekmo, še posebej če igra njegov Real Madrid. Pogovor je potekal dan po podelitvi zlate žoge, zato nismo mogli mimo v tistem trenutku najbolj vročega vprašanja, kako zadovoljen je, da je to prestižno nagrado osvojil trenutno njegov najljubši nogometaš. »Zelo sem bil vesel, še posebej ker se ga je nagrada štiri leta izogibala. Zelo težko je biti v situaciji, ko daš vse od sebe, pa ti vedno zmanjka nekaj malega. Lionel Messi je vrhunski nogometaš, rad spremljam njuno rivalstvo.« V ekipo belega baleta se je zaljubil, ko je začel podrobneje spremljati nogomet, prvo veliko prvenstvo, ki ga je do potankosti spremljal, je bil mundial v Franciji leta 1998. Tam so ga navdušili Brazilci in njihov slog igre. »Takrat sem začel nogomet šele dobro spoznavati in dojemati. Veliko sem slišal o Realu, ki je imel res galaktično ekipo z Zinedinom Zidanom, Figom, Raulom in Robertom Carlosom, navdušili so me,« je to zanimivost z nami delil Ousman, ki tekme svojega moštva v živo še ni spremljal. Z nekoliko grenkim priokusom in nekoliko v šali je dodal, da je bil na stadionu največjih rivalov, Barcelone.
Od gledališča do Shakespearja
V osnovni šoli je veljal za učenca, ki je vedno rad zbijal šale in veliko govoril, dokler ga niso učitelji usmerili v drugo smer in se je stvari lotil z nekoliko večjo resnostjo, čeprav mu ni šlo vedno po načrtih. »Dober sem bil pri matematiki, res sem užival, tako kot tudi pri naravoslovju. Tam mi snov ni bila tako zanimiva, so me pa toliko bolj navdušili poizkusi in seveda predstavitve (smeh). Rad sem imel tudi angleščino, saj pouk ni bil dolgočasen, temveč smo počeli stvari, s katerimi sem lahko pokazal svojo osebnost, igral sem v gledaliških igrah, bral Shakespearja,« se svojih osnovnošolskih dni spomni član Grosupljega, ki se je pozneje vpisal na univerzo v Georgii. Na začetku je razmišljal, da bi se usmeril v matematiko ali inženirstvo, pozneje ga je pot zanesla v marketinške vode. Pot ga je zanesla tudi v Evropo, kjer trenutno preživlja svoje četrto leto igranja v tujini, in kot sam rad pravi, raziskovanja lepot stare celine.
Rocky in Superman
V zadnji sezoni je igral na Nizozemskem, v deželi, ki ima v njegovem srcu posebno mesto. Tam je spoznal svoje dekle, s katerim sta skupaj slabi dve leti in pol. »Spoznala sva se, ko sem še igral v Londonu in sva s soigralcem obiskala njegove prijatelje na Nizozemskem, tam je bila tudi ona, toda noben od naju ni vedel, kako se bo razvilo, saj je bila med nama velika razdalja. Toda ko je morala zaradi poškodbe predčasno končati košarkarsko kariero, je prišla v London živet z mano,« je začetek ljubezenske zgodbe, ki še vedno traja, zaupal Ous, ki je lesene nizozemske cokle zamenjal za sončno stran Alp. »Ljudje tu so res čudoviti, olajšali so mi življenje. Naučil sem se nekaj slovenskih besed, da bi lažje komuniciral,« je povedal Ousman, ki nam je postregel s svojim znanjem slovenščine in povedal nekaj besed, ki se jih je naučil, od zdravo do sladke sanje. Ena od stvari, ki jih ima naš tokratni sogovornik najraje, je gledanje filmov. »Rad se usedem na mestni avtobus 3G, se zapeljem do Ljubljane, tam presedem na avtobus številka 27 in se zapeljem do Koloseja ter si ogledam kakšen film,« nam je v smehu zaupal petindvajsetletni košarkar. Povedal je, da si najraje ogleda serijo filmov o Rockyju, od novejših pa ga je najbolj navdušil najnovejši film o Supermanu: »Le kdo si ne bi želel biti Superman? (smeh) Lahko leti, ima zanimivo osebnost, veliko karizme in tisti veliki S na prsih. Začelo se je že v otroštvu, ko sem užival v upodobitvi Christopherja Reevea.«
Ous Juice kot blagovna znamka
V prijetnem pogovoru nam je zaupal, da se ga je na kolidžu prijel vzdevek, pod katerim ga njegovi najzvestejši navijači poznajo tudi zdaj in ki ga želi s svojim znanjem marketinga spremeniti v prepoznavno blagovno znamko, in sicer Ous Juice. Prav marketing je nekaj, kjer se vidi po koncu kariere, to bi rad povezal s športom, brez katerega si ne predstavlja življenja. »Rad bi še nekaj časa igral, kdo ve, mogoče me bo pot potem zanesla v kakšno podjetje, ki se ukvarja z marketingom, kjer bi bil vodilni mož in ustvarjal ideje. Vidim se tudi kot motivacijski govorec, poročen, z otroki, na potovanju. Seveda si želim, da bi še naprej užival,« je odgovoril na vprašanje, kje bo Ous Juice čez trideset let. »Motiviran, discipliniran, srečen, pozitiven, nežen. Potiskam se čez meje, rad bi dosegel še veliko več,« se je opisal z nekaj besedam, k temu je dodal še ščepec pozitivne norosti. In kaj je bila po njegovem mnenju najbolj nora stvar, ki jo je storil? »Prav gotovo to, da sem skočil s pomola, ne da bi znal plavati. Spomnim se, da sem se vedno bolj oddaljeval od obale in panično mahal z rokami in nogami, da bi se obdržal nad gladino. Po neki nori sreči sem uspel priti na kopno,« nam je za konec prijetnega pogovora zaupal košarkar Grosupljega.
