Sajedeh je Iranka, ki je pri nas na študijski izmenjavi zadnje štiri mesece. Pred prihodom o našem koncu sveta ni vedela veliko. »Bolj po naključju je naneslo tako, da sem na izmenjavo prišla k vam, in za to izkušnjo sem Erasmusu neizmerno hvaležna. Do zdaj sem zelo uživala pri vas, slovenska hrana je izvrstna, tudi vreme mi je že ves čas naklonjeno,« je zadovoljno pripovedovala Sajedeh. Najbolj pa so ji všeč naše kolesarske poti – tako mestne kot tudi podeželske.
Na izlet v Šentrupert je povabila Lucrecio, prijateljico iz Venezuele, ki je prav tako pri nas na izmenjavi. Pred odhodom sta na spletu poiskali še nekaj uporabnih informacij. »Na spletu sva pričakovali malo več informacij, predvsem sva si ogledali strani Aloeus.com in Sentrupert.si. Tudi delovni čas turističnega centra Šentrupert je zelo neugoden, veliko so zaprti, tako da sem za nekaj informacij o namestitvah morala poklicati v turističnoinformacijske cente okoliških krajev,« je nekoliko razočarano dejala Sajedeh.
Namesto z avtom na vlak
Tako sta jo dekleti v petek zjutraj mahnili iz Ljubljane proti vzhodu. Sprva sta nameravali najeti avto, a se jima načrti niso izšli: »Sredi poletnih počitnic pri vas težko prideš do avta. Vse izposojevalnice avtomobilov so brez razpoložljivih vozil do sredine avgusta, zato sva se odločili za vlak. Potovali sva malenkost manj udobno, kot bi z avtomobilom, ampak je bila vožnja z vlakom dobra izbira – med potjo sva lahko brezskrbno opazovali pokrajino in dobili več priložnosti za spoznavanje novih ljudi. Vlak iz Ljubljane naju je peljal do Trebnjega, kjer sva morali počakati eno uro, nato pa sva sedli na drug vlak do Šentruperta.« Čas med prestopom sta dekleti izkoristili za to, da sta poiskali Hotel Opara, v katerem sta že doma rezervirali sobo na spletni strani Booking.com, na železniški postaji pa sta se pozanimali tudi o možnostih prevoza nazaj v Ljubljano za naslednji dan.
Naslednja postaja: Mokronog
»Po spletu okoliščin se nama je še pred prihodom na cilj zgodila zabavna prigoda – Lucrecia je izstopila v Šentrupertu, jaz pa ne. Obtičala sem na vlaku in se peljala še eno postajo naprej – do Mokronoga,« je v smehu povedala Sajedeh in nadaljevala: »Mokronog je od Šentruperta oddaljen približno tri kilometre, postaja v Šentrupertu pa je od samega mesta tudi oddaljena kakšna dva kilometra. Po telefonu sva se dogovorili in začeli pešačiti proti skupnemu cilju vsaka iz svoje smeri. To je bila edinstvena izkušnja, nekaj čisto novega. Po poti sem opazovala čudovito okolico – mir, tišina, prelepe hiše in zeleni travniki, zato sem kar malo pozabila na čas. Nekje na pol poti sem srečala prijaznega domačina Aleksandra, ki mi je ponudil prevoz do Šentruperta, in med vožnjo sva se dogovorila, da skupaj obiščemo Žalostno goro in njegovo kmetijo, ki stoji v bližini.«
Aleksander v vlogi turističnega vodnika
Ko sta prispela v Šentrupert, sta poiskala Lucrecio in skupaj so se napotili do TIC, kjer so kupili vstopnice za Deželo kozolcev, zanje pa so dobili še študentski popust. Lačni in utrujeni od vročega sonca so se pred ogledom dežele še malce umaknili v restavracijo, da so napolnili želodce, in tudi telefone. »Moj cestni rešitelj je postal kar najin osebni turistični vodič. Peljal naju je še na mnoge zanimive kraje, za katere drugače niti vedeli ne bi. Kopali smo se v Šmarjeških Toplicah in naravnem vodnem izviru. Aleksander že deset let dela kot paznik v zaporu in peljal naju je na obisk zapora na Dobu pri Mirni – seveda sva si ga ogledali samo od zunaj. Oglasili smo se pri njegovem prijatelju in v prijetnem klepetu še tam preživeli dobro uro. Tam so nama postregli tudi odličen domač jabolčni sok in pokazali postopek pridobivanja oglja – kar je, kot kaže, značilna dejavnost v tistem delu Dolenjske,« je Sajedeh navdušeno nizala zanimive prigode. »Najin vodič je bil res prvovrsten in pozna veliko ljudi – še en Aleksandrov prijatelj je samo za nas odklenil vrata cerkve v vasi Dole. To je njegov domač kraj. Tako smo si lahko ogledali cerkev, čeprav je bila ura že nekaj čez deseto zvečer. Peljal naju je tudi na Žalostno goro, kot je obljubil, in razgled je bil res prekrasen.« Novim izkustvom kar ni bilo konca.
Soba brez klime in popoldne v Klevevžu
Po zabavnem dnevu je dekleti njun novi prijatelj peljal v Trebnje v Hotel Opara, kjer sta prenočili. »Tja sva prispeli nekaj pred enajsto zvečer in se prijavili v hotel – ko so želeli osebni dokument, sem jim dala svojo študentsko izkaznico. Od hotela nato nisva dobili popolnega računa, saj naj študentska izkaznica ne bi veljala kot osebni dokument, kljub temu pa so jo ob prijavi sprejeli in niso povprašali po drugem dokumentu,« je dejala Sajedeh. »Tudi soba ni bila takšna, kot sva želeli in rezervirali – klima ni delovala, zato je bilo v sobi grozno vroče, prha v kopalnici pa je puščala. Vse skupaj je bilo bolj podobno hostlu kot hotelu s tremi zvezdicami,« je bila razočarana Sajedeh.
Naslednji dan sta po zajtrku obiskali Trebanjski grad, lokalno tržnico in trgovino s spominki. »Ponovno se nama je pridružil najin lokalni prijatelj Aleksander in naju povabil na prijetno druženje ter kosilo k svoji sestrični. Skupaj smo popoldne obiskali Mokronog in naravne toplice v Klevevžu, nato pa smo se zapeljali do Ljubljane. Z Lucrecio sva Aleksandra povabili še na večerjo, da sva se mu vsaj malce oddolžili za njegovo izredno prijaznost in gostoljubnost,« je za konec povedala Sajedeh.