Novice Svet24

Dekleti sta se na pot podali v soboto popoldne. Pred tem sta preverili nekaj spletnih strani in pripravili okviren načrt, kaj si želita ogledati na poti. Karolina že v začetku poudari, da sta imeli nekaj težav pri rezervaciji prenočišča, a jima je nato uspelo najti primerno in ugodno prenočitev za njun žep v nekoliko oddaljenem kraju Bizeljsko. Za pot do Kozjega sta najeli avtomobil in tako po dobri uri vožnje in pol prispeli na cilj, zgodaj popoldne. Hitro sta ugotovili, da gre za majhno mestece in da bosta lahko v tem popoldnevu obiskali večino znamenitosti, ki so ju zanimale. »Najprej sva iskali turističnoinformacijski center (Tic), a ga na žalost nisva našli. Za pomoč sva prosili domačine, a tudi sami niso vedeli, kje je. Na srečo sva vedeli, kaj želiva videti in kje se kaj nahaja, saj sva si pripravili zajeme zaslona (print screen) s spletnih strani z ustreznimi informacijami.

arhiv

Peš sva se odpravili do majhnega mestnega trga, ki velja za središče kraja, nato pa do dvorca in cerkve nedaleč stran. Cerkev je bila žal zaprta, zato sva si ogledali le njeno zunanjost. Prijazna gospa nama je povedala, da skozi Kozje poteka stara romarska pot, ki povezuje kraje v Sloveniji in Avstriji, povezane s sveto Emo. Zahvalili sva se ji za prijazno razlago, nato pa se odločili, da se povzpneva na bližnji hrib, na vrhu katerega so ruševine gradu Kozje. Rekla bom le, hvala bogu, da je bila na vrhu klop, saj sva se močno namučili in precej utrudili. Pot do ruševin nama je pokazala prijazna domačinka, ki pa ni govorila angleško. Poznavanje nekaj slovenskih besed, kot so hvala, grad in prosim, ter Googlov prevajalnik v takšnih okoliščina prideta še kako prav,« v smehu opiše Karolina.

arhiv

Klet za vino ima vsaka prava hiša

Ta dan je bil eden prvih, ko je Karolina v Sloveniji začutila visoke poletne temperature. S Kristino sta uživali v čudovitem vikendu in neokrnjeni naravi, ki ju je obdajala. Dan se je počasi poslavljal, zato sta se odločili, da se odpravita na Bizeljsko, v vas, kjer sta prenočevali. »Vasica je bila čarobna. Ko sva prispeli, naju je sprejel prijazen lastnik in nama za dobrodošlico postregel domače vino ter nama ponudil večerjo. Ravno prav, saj sva bili že lačni. Med čakanjem nama je pripovedoval o krajih in predlagal še nekaj mest, ki jih je vredno obiskati. Spoznali sva tudi njegovega psa in z njim posneli nekaj fotografij.

arhiv

Sledila je večerja, ki je slastno dišala. Postregli so z zelenjavno juho, pečenim piščancem z mlinci, solato in še s sladoledom. Po obilni večerji naju je lastnik peljal v vinsko klet, vkopano v zemljo, in povedal, da klet ohranja stalno temperaturo vse leto, zato je primerna za hrambo vina, vloženih izdelkov in sadja. Dejal je, da ima večina okoliških hiš podobne kleti,« pripoveduje Karolina. Po izčrpni predstavitvi in še kakšnem kozarčku ali dveh sta se dekleti odpravili v sobo, saj sta bili že precej utrujeni. Pripravili sta si načrt za prihodnji dan, saj sta želeli obiskati še tri gradove na območju Kozjega in nekaj drugih znamenitosti.

Grad, poln rož

Naslednje jutro sta vstali precej zgodaj ter se odpravili na zajtrk. Postregli so z domačim kruhom, umešanimi jajci, domačo marmelado in maslom. Po zajtrku sta se zahvalili za gostoljubnost in krenili do bizeljskega gradu in cerkve. Tam sta spoznali enega od stanovalcev, ki jima je po ogledu ponudil tudi predstavitev grajske kleti. »Bil je majhen grad, poln cvetja. V kleti je majhna gostilnica, kjer pripravljajo degustacije vin. Tudi nama je ponudil vino, ob tem pa povedal naslednjo modrost: če ob osmih zjutraj ne spiješ vina, si len. Nisva želeli biti leni, in kot pravi prijatelj iz Erasmusa: 'Kar moraš, moraš,' sva pač ubogali in pokusili vino. (smeh) Okolica je polna vinogradov, zato je izbira izjemna,« pravita. Nato sta se odpravili do cerkve, si ogledali tudi njeno notranjost ter pot nadaljevali do gradu Podsreda. Vijugasta cesta med vinogradi in gozdovi ju je zabavala, kljub temu pa previdnost ni bila odveč. Na gradu sta si ogledali razstavo slik rastlin in živali iz posavske regije, a bili nekoliko razočarani, saj je bila razlaga zgolj v slovenščini. Lačni od ogledov in dolge vožnje sta za priporočilo dobre restavracije vprašali informatorko in ta jima je priporočila bližnjo lokalno gostilno, v vasi Bistrica ob Sotli. A še preden sta dekleti odšli na kosilo, sta obiskali grad Pišece. Ta je bil na njuno žalost zaprt. »Menim, da zaradi obnove. Nikjer ni bilo videti nobene table z delovnim časom. A kljub temu sva uživali v razgledih, neurejenih cestah in razgibani pokrajini,« v smehu dodaja Karolina.

arhiv

Obilica hrane

Ko sta prispeli v restavracijo, sta se odločili za lokalno ponudbo. Naročili sta govejo juho, ribo s polento, pečeno in ocvrto meso s krompirjem in mlinci ter jagodno panakoto. »Naročili sva le en meni, saj sva prejšnji dan videli, koliko hrane strežejo za večerjo, in nisva se zmotili. Natakar je bil izjemno prijazen, hrana pa več kot odlična,« pohvalita. Po krajšem premoru sta se dekleti odpravili naprej.

arhiv

Odpeljali sta se proti Podčetrtku in se najprej ustavili v Ticu, vendar je bil zaprt. Obiskali sta še grad Olimje, se ustavili v čokoladnici in si v spomin ter za malico kupili nekaj čokolade, nato pa se počasi vrnili v Ljubljano. »Bil je čudovit izlet, ki ga priporočam vsem, ki imajo radi naravo in mir. Na voljo so številni gradovi, vrhunska vina, čokolada in bogata kulinarična ponudba. Vsekakor vredno obiska,« zaključi Karolina.

Galerija

Poglej vse fotografije (8)

arhiv