Študirata na fakulteti za šport, na kateri obiskujeta predavanja iz športnega treniranja, na Poljskem pa sicer obiskujeta program športnega menedžmenta.
Povesta, da se pri nas počutita odlično. »Vaša država je res majhna, kar dojemam kot prednost. Ljudje so prijazni in odprti. Menim, da imate še veliko za pokazati, saj imate kot majhen narod ogromno naravnih in kulturnih znamenitosti, ki jih ne premorejo niti nekatere velike države,« pove Tomasz, Agnieska pa ga hitro dopolni: »Počutim se kot doma. Jezika sta precej podobna, tudi kultura in hrana. Prijetno je tukaj, počutim se varno in udobno. Skoraj tako, kot bi bila doma.« Tomasz in Agnieska pravita, da sta se avgusta vpisala tudi na tečaj slovenskega jezika, ki ga ponuja program Erasmus. To jima je pomagalo predvsem pri lažjem sporazumevanju pri naročanju hrane in pijače ter tudi pri raziskovanju drugih slovenskih mest. Jezik se jima ne zdi pretežak, povesta tudi, da veliko razumeta, zlasti če ljudje govorijo počasi in razločno. »Razumeti ni težko, težje je govoriti, saj je treba upoštevati veliko pravil, ki so drugačna od poljskih,« doda Tomasz.
Po dveh urah nazaj v Ljubljano
»Zelo mi je žal, da morate slišati najino zgodbo o Velikih Laščah. Resnično. Ta zgodba je namreč nekoliko nora,« začne v smehu pripoved Agnieska. Povesta, da sta dober teden pred odhodom želela pridobiti čim več informacij turističnoinformativnega centra (Tic), a se na telefonsko številko, objavljeno na spletni strani, ni nihče oglasil, prav tako ni bilo povratnih informacij na poslana elektronska sporočila. Ko sta želela rezervirati nočitev, sta ugotovila, da v kraju ni ponudnikov nočitvenih kapacitet, in našla prvo ugodno ter udobno namestitev osem kilometrov oddaljeno od Velikih Lašč. Rezervirala sta jo in se ob devetih zjutraj odpravila na pot. »Počutila sva se kot na Finskem.
Močno je snežilo, ceste so bile zasnežene in vožnja z avtobusom je trajala precej dolgo. V načrtu sva imela, da bova izstopila v Ortneku, naredila prijavo v hotelu in se nato z avtobusom odpravila do Velikih Lašč. Tam naj bi preživela dan, raziskovala mestece ter si ogledala čim več zanimivih kulturnih in naravnih znamenitosti. Vendar so najini načrti, še preden so se sploh začeli, splavali po vodi. Ko sva v Ortneku izstopila, sva si z navigacijo na telefonu pomagala, da bi prišla čim hitreje do hotela. Kmalu sva izgubila signal, zato nama navigacija ni bila več v pomoč. Nisva bila primerno oblečena in obuta, snega pa je bilo ogromno, zato sva bila tudi hitro premočena. Po nekaj 100 metrih sva naletela še na podrta drevesa, ki so ležala prevrnjena čez cesto. Nisva upala naprej.
Obrnila sva se in se vrnila do avtobusne postaje. Bilo je kot v grozljivki,« razlaga Tomasz. Poklicala sta na recepcijo in vprašala po drugi poti, a jima gospa ni znala odgovoriti niti jima predlagati kaj druga. Tako sta se premočena in premražena vrnila v Ljubljano ter se odločila, da bosta poiskala novo rešitev glede obiska Velikih Lašč. Ko sta se vrnila v Ljubljano, sta se odločila, da si bosta naslednji dan izposodila avtomobil in tako poskusila prispeti do Velikih Lašč.
Sneženja ni bilo konec
Avtomobil sta prevzela v soboto zjutraj okoli 10. ure in se čez zasneženo Ljubljano odpravila do Velikih Lašč. »Še vedno je precej močno snežilo, vendar za spoznanje malo manj kot v petek. Odločila sva se, da bova najprej obiskala turističnoinformativni center v Rašici, nekaj kilometrov oddaljeni vasici od Velikih Lašč,« pove Agnieska. A kot že mnogo prej, tudi tokrat s Ticem nista imela sreče. Nikogar ni bilo. Še enkrat sta poskušala priklicati koga na telefonsko številko, ki je bila objavljena, a tudi tokrat brez uspeha. »Vse, kar sva uspela doživeti in videti v Rašici, je bilo ogromno snega in ljudi, ki so vztrajno in pridno odmetavali sneg z lopatami ter si tu in tam pomagali še s traktorji,« pove Tomasz.
V gostilni je zmanjkalo elektrike
Ker informacij o kraju nista uspela dobiti, sta se odločila, da bosta Velike Lašče raziskala sama. Agnieska je po poti še malce pobrskala po spletu in preverila, kaj si lahko ogledata, Tomasz se je boril z zasneženo cesto. »Ko sva prispela do cilja, sva iskala prosto parkirno mesto, saj je bilo povsod vse zasedeno. Edini prazen prostor je bil pri pošti. Tam sva parkirala avtomobil in se nato sprehodila naokoli. Šla sva tudi mimo restavracije, in ker sva bila lačna, sva se odločila, da si privoščiva kosilo. Gospod, ki naju je sprejel, je bil zelo prijazen. Govoril je tudi angleško. Vprašala sva ga o posebni kulinarični ponudbi, pa je povedal, da v kraju ne slovijo po posebnih specialitetah, vendar nama je kljub temu priporočil menije. Veliko smo se pogovarjali, zato nama je tudi veliko pomagal in svetoval. A tudi tukaj nisva imela prave sreče, saj je po dobre pol ure zmanjkalo elektrike.
Samo smejala sva se, saj glede na prigode, ki sva jih doživela, nisva mogla ostati resna. Natakar se je vljudno opravičil, čas brez elektrike pa izkoristil za klepet z nama. Priporočil nama je ogled gradu Turjak, do koder vodi čudovita sprehajalna pot, a to, žal, v tem letnem času ni prišlo v poštev. Pozneje smo še ugotovili, da je grad v zimskem času za obiskovalce zaprt. Priporočil nama je, da si ogledava še Male Lašče, v katerih sta dve restavraciji, še enkrat pa nama je predlagal, da se odpeljeva do Rašice in si ogledava rojstno hišo Primoža Trubarja. Zahvalila sva se za vso pomoč in odlično kosilo, ki so ga uspeli pripraviti tudi brez elektrike, nato pa sva se odpravila na sprehod skozi mesto,« razloži Agnieska. Karkoli sta si želela ogledati, je bilo zaprto. Tudi ljudi nista srečala veliko, tiste, ki sta jih, so pridno čistili sneg z dovozov do svojih hišk. Sprehodila sta se mimo kinodvorane, vmes našla tudi tablo z opisom mesta in cerkve, ki je bila prav tako zaprta, zato sta si jo lahko ogledala le odzunaj.
Odlični krofi
Odločila sta se, da se bosta še enkrat ustavila v gostilni Pri Kuklju in si privoščita kavo ter krofe, ki veljajo za hišno specialiteto. »Krofi so bili odlični in povedali so nama, da ponje hodijo tudi ljudje iz oddaljenih krajev. Privoščila sva si še tortico in se posladkala, medtem pa se odločila, da nekaj sladkosti odneseva za spomin prijateljem v Ljubljani.
S pomočjo prijaznega natakarja sva izbrala še dve vrhunski slovenski vini, nato pa se počasi odpravila k odhodu. Ponovno sva se odpravila v Rašico in imela še tisto malo upanja, da bo morda odprta vsaj rojstna hiša Primoža Trubarja. Pa ni bila,« potožita Agnieska in Tomasz. Večerilo se je že, zato sta se odločila, da zaključita svoje nesrečno raziskovanje po Velikih Laščah in se počasi vrneta proti Ljubljani.
»Verjameva, da je kraj čudovit in vreden obiska, a vsekakor ne pozimi. Dvomim, da sva imela samo smolo in to dva dneva. Pa vendar bi bilo treba po najinem mnenju tudi v zimskem času razmišljati o turistih, ki si želijo kraj ogledati in kaj doživeti. Obisk naju je precej razočaral, saj kraj glede na ostala mesta v Sloveniji, ki sva jih obiskala, ponuja zelo malo, pravzaprav nič. Toda vedno ne more biti vse dobro, kljub temu sva se imela lepo in se zabavala,« za konec dodata Agnieska in Tomasz.
