To je zgodba Ivana Budinčevića, prvaka Jugoslavije v sezoni 1978/1979, ko je bil vratar Hajduka. Ko je bil nogometne vode zaradi premalo zaslužka primoran zapustiti, se je preživljal z marsičem. Treniral je vratarje v subotiškem klubu Bačka, a največ je delal kot natakar, trgovski potnik, delavec v trgovini. Pozno spomladi, poleti in zgodaj jeseni pravi, da nekaj zasluži s kmetijskimi deli – oranje, sejanje, sajenje, skratka kot najeta kmečka delovna sila. Nima zdravstvenega zavarovanja, a se s tem ne ukvarja več. Prav tako ne sodeluje več na zavodu za zaposlovanje, saj od njih ni koristi, pravi. Izučil se je za mizarja, a ni dela, za katerega ne bi bil pripravljen poprijeti.
"Vse, kar slišite o meni, je res. Vsi so me pozabili in sem na robu revščine. Nimam dohodkov in prihrankov. Z ženo Ružo sva že leta brezposelna, trudiva se najti službo, narediva karkoli, da zasluživa kruh. Edini trenutni redni dohodek je pokojnina tašče Marije, ki živi z nama, to je 140 evrov na mesec za vse tri. Vsako leto čakam pomlad, da lahko zaslužim kakšen dinar. Ampak staram se, težko je delati. Boli me, žena pa je zbolela, imela je infarkt, ima dva stenta" je za Večernji List strto razkril Hrvat iz Vojvodine.
"Nisem si znal izboriti denarja, ki mi ga nogometni klubi dolgujejo še danes. S tem ne mislim Hajduka, oni so mi poplačali vse, do zadnjega cena. Mislim ljubljansko Olimpijo in Dinamo iz Vinkovcev, dolgujeta mi okoli 50.000 takratnih nemških mark. Ko bi le imel ta denar danes," še pove nekdanji prvak Jugoslavije.
