Takole je bilo, iz okupiranega ukrajinskega mesta Melitopol so poročali, da ruska vojska krade vse, kar ni pribito – gradbeni material, žito in obdelovalne stroje, na primer, da je torej poleg splošnega ropanja po hišah opaziti tudi zelo organizirano krajo večjih stvari. Še več, ukrajinski viri so poročali, da obstajata dve konkurenčni tolpi, eni pridejo ropat dopoldne, drugi pa zvečer. Zdaj že tatovi delajo v izmenah?
Ironija se krohotajoč tolče po kolenih
Iz razstavnega prostora zastopništva za traktorje ameriške znamke John Deere so tatovi marca in aprila z očitno podporo vojske, ki je poskrbela za prevoz, ukradli traktorje, kombajne, sejalnike ..., kos za kosom, vsega skupaj 27 strojev, skupaj vrednih pet milijonov dolarjev. Nekaj so jih odpeljali do bližnje vasi, preostale pa naprej v Čečenijo – samo da so tam potem ugotovili, da ukradenih kombajnov niti prižgati ne morejo, saj jih je nekdo, verjetno proizvajalec, na daljavo onesposobil. Kar je ironično, če pomislite, da je podjetje digitalno zaklepanje uvedlo predvsem zato, da bi preprečili nepooblaščena popravila – če kaj šariš okrog traktorja, se ta digitalno zaklene, odklene pa ga lahko samo pooblaščen serviser. Se pravi, da ne morete, na primer, vgraditi cenejših rezervnih delov, kupiti jih morate od proizvajalca.
Medtem so Rusi panično razmišljali, kaj storiti, kaj storiti s tisto zaklenjeno mašinerijo, in so prišli do spoznanja, da jim lahko pomaga samo dober heker. Ob tem ironija spet plane v glasen smeh – ker je splošno znano, da si po vsem širnem svetu pri odklepanju Deerovih strojev pomagajo z ukrajinskimi hekerji. Celo ameriški kmetje se že leta zatekajo k ukrajinskemu softveru, da »shekajo« lastne traktorje.
Neuporabni stroji čakajo odrešitev nekje blizu Groznega. Viri sicer pravijo, da so Rusi že našli strokovnjake, ki se zdaj spopadajo z digitalnimi ključavnicami, če jim pa ne bo uspelo, lahko tatovi nekaj denarja vendarle zaslužijo s tem, da kombajne razstavijo in prodajo za rezervne dele. Kam smo prišli, poštenim tatovom ne privoščijo dobrega zaslužka.
Ampak ta uvodna zgodba je samo spomnila na problem, na katerega kmetje opozarjajo že leta: da stroj, za katerega plačaš veliko denarja, v resnici ni tvoj, saj ga lahko proizvajalec kadarkoli onemogoči.
Imam, pa ne dam
Zeleno-rumeni traktorji znamke Johne Deere so sinonim za ameriško kmetijstvo že vse od tridesetih let 19. stoletja, ko je kovač s tem imenom skoval prvi jekleni plug. Ime pomeni tradicijo in zanesljivost, saj je mogoče še vedno dobiti rezervne dele za traktorje, ki so bili izdelani že pred drugo svetovno vojno ... in potem je pred nekaj leti podjetje Deere & Company postalo črna ovca, ko je dele svojih strojev zaklenilo s tehnologijo DRM. DRM (digital rights management) je upravljanje digitalnih pravic do legalnega dostopa do digitalnih vsebin pri strojih in orodju – in tega nikakor ne počnejo le proizvajalci traktorjev. Preprosto povedano, gre za to, kdo ima pravico upravljati softver sofisticiranih strojev. Proizvajalci zelo odločno trdijo, da so to oni, kupci se pa seveda ne strinjajo. Nekoč je veljalo, ko si kupil traktor, je bil tvoj in si z njim počel, kar si hotel, ga peljal na popravilo, kamor si hotel, ali ga popravil sam, zdaj je pa ta dragi stroj lahko res samo še obtežilnik za papir, če nisi pripravljen plačati za posodobitve programov in pooblaščenega serviserja, če se kaj pokvari. In zato se je porodila nepričakovana povezava ameriških farmarjev in ukrajinskih hekerjev, ki na spletu nadgradnjo softvera ponujajo precej ceneje kot proizvajalec.
Kupci in proizvajalci se še vedno bodejo na sodiščih. Razplet še čakamo. V ameriškem senatu so februarja letos vložili predlog zakona, ki bi pravico do popravila strojev spet vrnil v roke kupcev, še eden, zelo podoben, pa je bil vložen v spodnjem domu, v kongresu. Enake bitke bijejo tudi v Evropi, tudi tu se potrošniki zavzemajo za zakonodajo, ki jim bo vrnila odvzeto pravico do popravila.
Podjetje je obljubilo, da bo do 1. januarja 2021 pooblaščenim prodajalcem priskrbelo orodja, ki bodo kmetom omogočala vsaj najosnovnejša popravila in vzdrževalna dela. Več kot leto dni pozneje tega še vedno niso naredili. Zakaj ne? Odgovor je v temle podatku: trg poljedelskih strojev je samo v ZDA vreden 68 milijard dolarjev, Deere & Company obvladuje več kot polovico tega donosnega trga. Posel s popravili in rezervnimi deli je od tri- do šestkrat donosnejši kot prodaja poljedelskih strojev.
In je tako tatinski podvig ruske vojske za podjetje Deere & Company mešan blagoslov: po eni strani so izgubili pet milijonov dolarjev – a po drugi se je osovražena poslovna poteza digitalnega zaklepanja vsaj enkrat izkazala za zelo koristno.
Slovenskemu kmetu se ni treba bati
Luka Leskovec je agronom in lastnik podjetja, ki se ukvarja s trženjem, prodajo, servisiranjem kmetijske mehanizacije in z rezervnimi deli, in so nam ga priporočili kot človeka, ki se zares spozna na traktorje. A ne samo na traktorje, se je potem pokazalo. Ne, pravi odločno, »povprečnemu slovenskemu kmetu se sploh ni treba bati, da bi mu kdo na daleč onesposobil stroje«.
Razčistimo najprej tisto z zaklepanjem: »Rad bi poudaril, da ne samo traktorji John Deere, vsi moderni traktorji višjega cenovnega razreda imajo to možnost. V teh časih se digitalizaciji nobena stvar več ne izogne, tudi traktorji ne. Traktor potrebuje 'možgane', kot jih imajo avtomobili že 20, 25 let. Tudi traktorji jih imajo, vedno več. Ni čisto pravilno reči, da je stvar 'zaklenjena', bolje je reči, da se lahko stroj na daleč onesposobi. Pri tem zaklepanju na daljavo je bilo malce medijskega pompa. Vsi ti traktorji so lahko na daljavo spremljani, to je namenjeno predvsem pobiranju statističnih podatkov o delovanju stroja. Zadnje čase se je pokazalo, da se da traktor upravljati tudi na daljavo, kar se je zdaj izkazalo za koristno. To je možno pri vseh znamkah, ne le pri znamki John Deere. Možno jih je na daljavo onesposobiti.«
Da jim bodo iz Amerike onesposobili stroj, se slovenskim kmetom ni treba bati predvsem zato, ker si tako dragih traktorjev in drugih strojev sploh ne morejo privoščiti: »Taki traktorji, kot so tisti v Ukrajini, stanejo od 150.000 evrov navzgor, kombajn pa najmanj pol milijona evrov. Tisto v Ukrajini so veliki stroji, ne kakšne igračke. Pri nas take stroje lahko preštejemo na prste ene roke. Edine primerljive stroje ima mogoče Panvita, pa morda kakšen posameznik. Traktorjev višjega cenovnega razreda je v Sloveniji mogoče deset.«
Kaj pa je s trditvijo, da Deerovi traktorji pobirajo podatke o vlažnosti zemlje, količini pridelka itd., jih posredujejo proizvajalcu, ta pa jih nato kmetom, ki bi jim najbolj koristili, noče dati, če zraven ne kupijo Monsantovega semena?
»Tega traktorji ne delajo, to delajo stroji,« pravi Leskovec. »Temu pravimo precizno kmetijstvo (precision agriculture). Spremljanje tal je možno le s strojem, ki dela s tlemi, se pravi, da tu traktor odpade, kajti traktor je samo pogonski agregat. Lahko sicer te podatke procesira, a dati mu jih mora drug stroj. Za primer, pri oranju s plugom lahko plug preko senzorjev traktorju sporoča, kje je lažja zemlja, kje težja, kje bolj vlažna ... In potem traktor kot glava kompozicije te podatke procesira in so uporabniku lahko v pomoč pri obdelavi zemlje. Če je, na primer, plug javil traktorju, da je na nekem območju zemlja kisla, kmetovalec ve, da je treba na tistem območju zemljo poapniti. Če ima dovolj napredne stroje, na primer trosilnik za apno oziroma za umetno gnojilo, ki je kompatibilen s tem drugim strojem, stroj sam doda večjo količino tam, kjer je prejšnji stroj zaznal, da je to potrebno. Enako je pri škropljenju – ko gre s škropilnico čez žito, škropilnica zazna, da je žito prenizko, in v mapo vpiše, da je tam slabša rast. Ko naslednjič dognojujejo, stroj tam doda več gnojila. Enako je pri kombajnu. Med žetvijo ves čas vnaša podatke, na primer, na katerem mestu je bila določena količina zrnja in lahko potem kmetovalec sklepa, ali je tam, kjer je bilo manj zrnja, treba uvesti kakšne dodatne ukrepe. To so podatki, ki se jim reče osnove preciznega kmetijstva. Tega je pri nas izjemno malo. Pred nekaj leti sem slišal, da so začeli to uveljavljati v Panviti v Lendavi. Izjemno malo je tega predvsem zato, ker so to zelo dragi stroji, predragi za slovensko kmetijstvo. Uporablja se predvsem pri zmogljivejših strojih, na takih, ki so preveliki za naše razmere. Računalnik v klasičnem traktorju uravnava popolnoma druge stvari kot oni pri velikih strojih v Ukrajini. Edino, kjer se to uporablja tudi pri povprečnih slovenskih strojih, so servisi. Traktor sam zaznava, koliko je obremenjen, in sam javi, kaj je treba narediti. Ko pride čas za servis, traktor sam pove, ali je treba nekaj zamenjati ali ne. Ampak to se da še vedno zaobiti in ne vpliva ključno na upravljanje traktorjev. To so pravljice, ki si jih izmišljujejo tisti, ki gledajo preveč znanstvene fantastike!«
