Slovenska vojska (SV) od leta 2016 sodeluje v bataljonskih bojnih skupinah tako imenovane okrepljene prednje prisotnosti v Latviji. V tej baltski republiki, ki meji na Rusijo in katere četrtina prebivalcev se opredeljuje za Ruse, je trenutno aktivnih 43 pripadnikov slovenskih oboroženih sil. Po podatkih SV napoteni pripadniki sodelujejo pri izvajanju mirnodobnih aktivnosti, postavitev teh enot pa naj bi, kot še stoji zapisano na spletnih straneh SV, sporočala, »da bo vsaka agresija proti katerikoli zaveznici odvrnjena z ustreznim skupnim vojaškim odzivom«.
Pogajanja in vojna
Časovnica te misije ni naključna, saj so bile enote napotene tam dve leti po tako imenovani majdanski revoluciji v Ukrajini, ki je dosegla spremembo oblasti, nato je sledil odziv Rusije in s strani Rusije podprtih separatistov, ki so družno dosegli aneksijo polotoka Krim in oblikovanje separatističnih pokrajin okoli Donjecka in Luganska na skrajnem vzhodu države. Čeprav se je stanje na Krimu kmalu umirilo, pa v tako imenovanem Donbasu odtlej poteka neprekinjena vojna nizke intenzivnosti. Izredna profesorica na Katedri za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani Maja Garb meni, da je polotok Krim kljub mednarodnemu pravu za Ukrajino »izgubljen«, da pa še vedno lahko služi kot pogajalski žeton pri pogovorih okoli bodočega statusa Donbasa, ki bi po njenem mnenju »moral ostati znotraj Ukrajine«.
Nevarnost spopada
Glede prisotnosti SV na Baltiku je Garb v telefonskem pogovoru za Svet24 dejala, da v tem ne vidi težav, saj je – iz zgodovinskega konteksta – mogoče razumeti strah baltskih republik pred Rusijo, pri čemer opozarja, da nikakor ne sme priti do nobenih provokacij Rusije. Ta je sicer kot neprava naslednica Sovjetske zveze vseeno od 90. let dalje prevzela status osrednje grožnje Zahodu in je kot takšna raison d'etre zavezništva Nato. Zdajšnje dogajanje, ko naj bi Rusija ob ukrajinski meji kopičila vojaške sile, zahodne zaveznice Ukrajine pa hitijo z vojaško pomočjo Kijevu, Garb komentira s previdnostjo in upanjem, da bo vendarle prevladala modrost, saj bi morebitna nova vojna bila »velik spopad« z nejasnim izidom. Garb poudarja, da gre pri Ukrajini za izredno kompleksno zgodbo z zgodovinskega, etničnega in lingvističnega aspekta, zato tam ne more biti preprostih rešitev. Cilj diplomacije mora tako biti, da vsaj začasno odloži vojno in da priložnost pogovorom.
Geopolitične igre
Lokacija Ukrajine in njeni resursi ji dajejo veliko vlogo na geopolitičnem zemljevidu sveta, zato na njenem ozemlju trčijo ekonomski in politični interesi ZDA in Zahoda ter Rusije, ki (upravičeno) ugotavlja, da Nato postopno in vse bolj oži obroč okoli nje. Vladimir Prebilič, akademski kolega Maje Garb na Katedri za obramboslovje, ugotavlja, da Rusija vidi Ukrajino kot lastno dvorišče in da se je, sodeč po vojaških operacijah v Gruziji leta 2008 in različnih misijah v njej naklonjenih državah, po potrebi pripravljena za ta vpliv bojevati. Po Prebiličevem mnenju sicer vojne v Ukrajini ta čas ni za pričakovati, saj bi bila ta preprosto predraga za vse udeležene, prav tako meni, da je članstvo Ukrajine v Natu malo verjetno, dokler tli vojna v Donbasu in dokler status Krima ostaja predmet spora.
Glede Ukrajine si članice Nata niso enotne, Nemčija tako denimo zavrača aktualno oboroževanje Ukrajine s strani Zahoda.
Ni dolžnosti obrambe
Ameriški predsednik Joe Biden, ki se je pred komaj petimi meseci podpisal pod katastrofalen umik iz Afganistana, je v Ukrajini že našel novo bojišče za merjenje mišic, za medije pa je že dejal, da je 8500 ameriških vojakov v pripravljenosti za posredovanje. Prebilič pojasnjuje, da te enote v nobenem primeru ne bodo vključene v bojne operacije, pač pa bodo teoretično zgolj v službi varovanja ameriškega veleposlaništva ali kakšne druge ameriške infrastrukture. Nato kot tak nima mandata, da bi posredoval v Ukrajini, saj ta država ni članica zavezništva, tako da ne obstaja zaveza, ki sicer izhaja iz petega člena pogodbe Nata, ki veleva, da je napad na eno članico napad na vse. Če vendarle pride do nekakšnega premeščanja sil Nata na celini, ima Slovenija pri tem še vedno suverenost in pravico, da se odloči, ali bo želela dati svoje sile na voljo. Glede na proameriško držo aktualne vlade se ne zdi nemogoče, da bo slovenska prisotnost na Vzhodu v kratkem okrepljena.
Nov večji konflikt Evropi ne bi prinesel nič dobrega; kot pravi Prebilič, namreč v ozadju prihaja do »repozicioniranja globalnih odnosov« med ZDA, Rusijo in Kitajsko, Ukrajina – in s tem posredno celotna Evropa – pa je tu ujetnica.
