Ljudje ga dojemajo kot kontroverznega človeka. Bil je župan, izvoljen z veliko večino, ljudje so ga imeli radi, čeprav je imel nenavadne pristope za župana. Potem pa je neki dogodek vse spremenil. Zgodilo se je v času praznovanja novega leta. Luka ga je praznoval s sosedi, v gozdu na svojem posestvu, tam, kjer je po navadi prirejal indijanske savne. Poudarja, da tisto praznovanje ni bilo povezano z nikakršno ceremonijo duhovne prakse, ki jih je običajno pripravljal. »Šlo je za čisto navadno praznovanje novega leta,« pravi. Žal se je končalo z neobičajno smrtjo enega od sosedov. Na prigovarjanje vseh udeležencev je Luka pripravil kompot iz halucinogene rastline mandragola in zaužili so ga vsi prisotni. Zjutraj so se zbudili in sosed, ki je bil zelo slabega zdravja zaradi dolgoletne zlorabe alkohola, je ležal zoglenel ob ognjišču v hišici. Trije člani družbe so zaradi halucinacij pristali v psihiatrični kliniki. Hrvaški mediji in politika, ki je na neki način komaj čakala na kakšen Lukov eksces zaradi duhovnega načina življenja, ki ga je živel, so ga pribili na križ.
Čarobni gozd
Luka je odraščal v katoliški družini, v kateri so bili štirje otroci. »Bili smo precej revni, živeli pa smo sredi narave in pri nas je bilo polno živali, s katerimi sem bil izjemno povezan. Kot otroka me je neznansko privlačil gozd, v njem sem čutil neko magičnost, medtem ko sem pasel koze in krave,« se spominja. Njegovo otroštvo se je nehalo, ko mu je pri 12 letih umrl oče. »Pri 14 sem odšel v srednjo šolo v Zagreb. Dva meseca sem bil v dijaškem domu, potem pa je zmanjkalo denarja. Ob šoli sem moral delati, da sem si zagotovil hrano in streho nad glavo.« Obiskoval je šolo za natakarje in pri 17, ko je opravljal prakso, je spoznal ameriškega Indijanca ter se z njim globoko povezal. Obiskala sta Plitvice, nad njimi je bil gost navdušen. »Ne vem pravzaprav, kaj se je tam zgodilo, vem le, da sem takrat prvič začutil dotik božanskega v sebi,« pripoveduje Luka.
Bližnji vzhod in restavracija
Po končanem šolanju se je Luku dogajalo življenje: poroka, štirje otroci, služba. Zanimanje za duhovno življenje pa je bilo prisotno vseskozi. Dve leti je delal tudi na Bližnjem vzhodu, ravno sredi iraško-iranske vojne. Skrbel je za kamp, kjer so bili nastanjeni Jugoslovani.
Ko se je vrnil, je odprl restavracijo. »Delal sem, skrbel za družino, to je bilo moje življenje, duhovnost pa me je vedno bolj privlačila,« opisuje, kako je živel po vrnitvi.
Vojna in globoko osebno razsvetljenje
Leta 1989 so se nad Balkan zgrnili grozeči temni oblaki. »Poletel sem na krilih želje po novi, samostojni državi, po novi energiji.« Na začetku vojne je Luka, tako pravi, prvič globoko ozavestil svoj odnos z Bogom. Odločil se je, da bo v vojni aktivno sodeloval, še več, s svojim denarjem je oborožil okoli 200 ljudi in se skupaj z njimi odpravil na fronto. »V vojni se ubija, moj cilj pa je bil, da ne ubijem nikogar,« strastno pripoveduje. Zadal si je skorajda misijo nemogoče. »Z božjo pomočjo sem ta svoj cilj, kljub štirim letom na fronti, dosegel. Nikogar nisem ubil ali ranil, zajel pa sem jih veliko,« mi pove.
Globoko zavedanje o prisotnosti božanskega je doživel že v prvi vojni akciji, ki so se je lotili. V akcijo je popeljal nekaj svojih ljudi, po trebuhu so se plazili do sovražnika, da ga onesposobijo. Šele po uspešno končani akciji, v kateri so brez smrtnih žrtev zajeli okoli sto sovražnikov, je ugotovil, da so se plazili po minskem polju! »Takrat me je globoko zadelo – očitno Bog obstaja, da smo se izvlekli živi! Niti ena mina ni eksplodirala, čeprav so bile na gosto posejane in povezane med seboj.« Ta dogodek je v njegovem srcu sprožil globoko željo po iskanju Resnice. Sklenil je, da bo življenje posvetil temu. Zgodilo se je, da so sočasno začele prihajati v njegovo življenje prave stvari.
Sedem dni groze
Ne poznam človeka, ki bi duhovno zrasel brez težkih življenjskih preizkušenj. Luka pri tem ni nobena izjema. Še v času vojne je njegova 18-letna hči doživela nenavadno avtomobilsko nesrečo in bila 40 dni v komi. Luka si je oddahnil, misleč, da bo preživela. Žal so mu tisto noč sporočili, da je umrla. Potem pa se je zgodilo nekaj hudo nenavadnega. Ko je prišel v bolnišnico, njenega trupla ni bilo nikjer! Nihče ni vedel, kje je. Sedem dni so jo iskali po vsem Zagrebu. V bolečini strtega očeta je šel do zagrebških Kamnitih vrat, kjer je znana slika božje matere Marije. »Pod to sliko sem iskreno in globoko molil ter prosil Mater božjo za pomoč …« Bil je uslišan, truplo so našli.
Po tem dogodku je kmalu videl plakat, na katerem je bil upodobljen Krišna. »Prvič sem videl takšen plakat in moje srce je ponorelo, pot me je pripeljala do vzhodnjaških filozofij,« se spominja. Navdušil se je nad Bhagavat Gito, zapisom, ki je del epa Mahabharata. Starodavni nauk Gite razodeva prepričanje o zavesti, karmi, jogi, reinkarnaciji. Njegovo navdušenje se je kazalo v tem, da je omenjeno knjigo delil na fronti vsem po vrsti: vojakom, generalom in politikom. Bhagavat Gita je bila dolga leta tako rekoč na prvi bojni liniji. Luka je namreč z vsem svojim bitjem dojel, da so zunanje stvari iluzija, prevara in da bomo zašli, če ne bomo »ujeli« povezave z Bogom. Pravi, da je današnji čas dokaz za to. Kot človeštvo smo zašli.
Župan harekrišnovec
Vojna je v Liki za seboj pustila pravo opustošenje. Saborsko, kraj, od koder je doma Luka, je bilo požgano do tal, ljudje pa so se večinoma izselili. Na prvih povojnih volitvah je bil Luka izvoljen za župana. Ljudje so bili tudi po vojni še vedno (ali pa še bolj) razdeljeni po nacionalnosti in religiji. Luka je edino rešitev videl v duhovnosti, ki prinaša globok notranji mir. Čakala ga je obnova kraja. Luka se je je lotil popolnoma na svoj način. V kraj je naselil okoli trideset sledilcev Hare Krišne in začeli so z obnovo. Doživel je strahovit odpor politike, zlasti pa Katoliške cerkve, ki je na Hrvaškem dobila po vojni neizmerno moč in velik vpliv. A počasi so se začeli vračati tudi ljudje. Obnavljali so hiše, gradili so se cerkev, šola in zdravstveni dom. Luka je bil v polnem zagonu obnove. Kraj je dobro napredoval tudi zaradi bližine narodnega parka Plitvička jezera, ki je od Saborskega oddaljen le okoli 20 kilometrov.
Iskanja
Kljub »posvetni« politični službi je bil Luka še naprej duhovni iskalec, dozoreval je skozi različne oblike duhovnih praks. Na koncu prejšnjega stoletja je prišel v stik s plesom severnih Indijancev, imenovanim ples sonca in lune. Prebral je vso razpoložljivo literaturo o teh plesih, ki dvigujejo našo vibracijo, na ta način zdravijo in pomagajo vzpostaviti stik z bogom v sebi. Največji vtis so nanj naredila pisanja Josepha Raela, severnoameriškega Indijanca.
Ples
Ta starodavni ples in njegove vibracije so Luko preprosto očarali in začarali. Začel je potovati in se udeleževati teh plesov po svetu, in leta 2003 je osebno spoznal Josepha Raela, z njim sta velikokrat skupaj plesala. »Njegov duh je točno to, kar opisuje njegovo ime – prečudovito okrašena puščica …« Leta 2005 je bil Luka iniciran v ta ples. Isto leto je z blagoslovom Josepha začel organizirati prve plese na svojem posestvu v Saborskem.
V plesu sonca in lune je našel svoje bistvo. »Ples je del vsake religije in duhovnih iskanj, kakor tudi del tradicije vsake kulture. Je nekaj, kar povezuje. Vsak plesalec globoko začuti, da pripada. V plesu je prostor za vsakega, ne glede na njegova prepričanja. Slovanska tradicija, vključno s hrvaško, že od pradavnine pa vse do danes vključuje plese v naravi ob posebnih priložnostih. Ples je najvišji duhovni ljubezenski odnos z božanskim in vključuje oba vidika, moškega in ženskega. V tej plesni ekstazi nastajajo vse kreacije, tako vidne kot nevidne. Pogoj za to je brezpogojna ljubezen. Če smo iskreni v srcu, jo lahko skozi vibracije plesa prikličemo v življenje.«
Možnost izbire
Plesi sonca in lune, ki jih je organiziral Luka Hodak ob veliki pomoči svoje žene Ive, so bili množično obiskani. Po smrti njegovega soseda so šle stvari navzdol. Proti njemu so začele padati obtožnice, ne samo za ta primer, obdolžen je bil tudi nenamenske uporabe občinskega denarja. »Če je nenamensko porabljen denar to, da smo od države v decembru dobili sredstva za saditev jagod, porabili pa smo ga za gradnjo ambulante, saj sredi zime pač ne moremo saditi jagod, potem sem kriv,« sarkastično reče. Nekaj časa je preživel tudi v zaporu.
Leta 2009 je javno in glasno govoril, da je pot, po kateri hodi človeštvo, pot v propad. Marsikdo ga je takrat razglasil za norega. »Danes pa se ne sliši več tako noro, mar ne?« je postavil vprašanje bolj sebi kot meni. »Danes je prišel ta čas, ko smo prisiljeni izbirati. Na voljo imamo samo dve možnosti: ljubezen ali trpljenje. Odločitev je samo tvoja …«
Luka Hodak s svojim duhovnim delom pomaga ljudem na poti k višjim vibracijam, da bi širili zavest in končno spoznali, kdo v resnici smo. Vsi nosimo v sebi diamant, velikokrat je zatrpan s smetmi, ki jih tlačimo vase. Če si ga iskreno in globoko želimo najti in se trudimo za to, se nam začne počasi svetlikati … in ko odstranimo smeti ter ga zloščimo, njegova slepeča luč zasije v vsej svoji magični moči. Lukov notranji diamant sije z vso močjo in se preliva v plesno ekstazo. Tam je doma brezpogojna ljubezen.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
