Podobno vroče so tudi razprave med znanstveniki o tem, kako učinkovita so v boju z virusom SARS-CoV-2 nekatera zdravila. Eno od teh, sicer že desetletja znani antiparazitik ivermektin, ima glede svojih pozitivnih učinkov pri zdravljenju obolelih za covidom-19 veliko gorečih zagovornikov, a tudi podobno ostrih nasprotnikov. Prepir, v katerem je čedalje teže ločiti zrna od plev, torej resnico od interesov.
O tem, da ima uporaba ivermektina v boju zoper covid-19 kar veliko zagovornikov, smo že obširneje pisali tudi v naši reviji. Gre, kot rečeno, za štiri desetletja staro zdravilo, uporablja se ga od leta 1981, za pljučno-srčne zajedavce tako pri živalih kot tudi pri ljudeh. Po pomembnosti ga primerjajo z aspirinom in v nekaterih delih sveta, zlasti tam, kjer se spopadajo z limfatično filarizo in rečno slepoto, nevarnima boleznima, ki ju povzročajo zajedavski črvi, prav z njegovo uporabo rešijo mnogo življenj. Odpravlja pa tudi številne druge zajedavske bolezni, kot so denimo uši, garje, mošnje, ogorčice … Znanstvenika, zaslužna za razvoj tega zdravila, sta bila leta 2015 celo prejemnika Nobelove nagrade na področju fiziologije oziroma medicine.
Spodbudne začetne ugotovitve
Ugotavljanje, da bi ivermektin morda lahko pomagal tudi v boju s covidom-19, saj deluje protivirusno in protivnetno, je iz akademskih krogov začelo pronicati tudi v širšo javnost konec lanskega leta. Prihajala so poročila o predkliničnih študijah, ki naj bi dokazovale, da omenjeno zdravilo kar za 5000-krat zmanjša replikacijo virusa SARS-CoV-2 znotraj celice. O tem je denimo takrat govoril tudi Borut Štrukelj z ljubljanske fakultete za farmacijo, a tako kot veliko drugih strokovnjakov po svetu poudaril, da so za dokončno potrditev tega pomembnega učinka ivermektina na virus covida-19 potrebne dodatne poglobljene raziskave, s katerimi bi se zdravilo preizkušalo na vsaj 20 do 30 tisoč posameznikih. Njegovo uporabo je dotlej odločno odsvetoval. Ter poudaril, da je lahko zdravilo pri prevelikem odmerku zelo toksično.
Podobno opozarjajo tudi mnogi drugi strokovnjaki, vključno s tistimi iz Svetovne zdravstvene organizacije ali iz ameriške (FDA) in evropske (EMA) agencije za zdravila. Je pa ob skeptikih glede koristnosti ivermektina hitro raslo tudi število tistih, ki so prepričani v njegovo učinkovitost – nadaljnji razvoj bolezni naj bi pri blažji obliki zaviral v več kot 80 odstotkih, pri težjih primerih pa naj bi se smrtnost po uporabi ivermektina zmanjšala za vsaj 75 odstotkov.
Zdravilo, ki je razdelilo svet
In medtem ko so se glede ivermektina in covida, zlasti med znanstveniki v t. i. razvitem svetu, bile hude akademske bitke, so ga drugje po svetu tudi brez široko sprejetih ali potrjenih študij že začeli na veliko uporabljati. Denimo v Južni Ameriki, Aziji, zlasti v Indiji, od koder prihajajo prav neverjetna poročila o izjemnem, tudi 90-odstotnem zmanjšanju števila mrtvih zaradi covida v zveznih državah, kjer stavijo na ivermektin (Utar Pradeš, Goa, New Delhi …); pa tudi ponekod v Evropi (Slovaška, Češka, Severna Makedonija, Grčija …). Teh držav naj bi bilo uradno že vsaj dvajset, neuradno, torej še brez blagoslova tamkajšnje oblasti, a ljudje zdravilo vseeno na veliko kupujejo in uživajo, pa celo še veliko več, pravijo v dveh najmočnejših mednarodnih združenjih zdravstvenih strokovnjakov na svetu (poleg zdravnikov so pritegnili tudi športnike, glasbenike, umetnike, novinarje …), ki prepričano zagovarjajo uporabo ivermektina pri zdravljenju covida-19: v britanskem British Ivermectin Recommendation Development (BIRD) Group in ameriškem Front Line COVID-19 Critical Care Alliance. Gre za ugledne in mednarodno priznane strokovnjake, tudi kak nobelovec je med njimi, zato se zdi njihovemu mnenju vendarle smiselno prisluhniti.
Nezanimiv, ker je prepoceni?
Zagovorniki ivermektina poudarjajo, da zaradi zadržanosti in nasprotovanja tako stroke kot politike ljudje umirajo po nepotrebnem, razlog za to pa mnogi iščejo tudi v tem, da je zdravilo preprosto – prepoceni. V ozadju zavračanja njegove uporabe naj bi bil zlasti interes farmacevtske industrije, ki se zaradi obeta gromozanskih zaslužkov veliko bolj zagnano osredotoča na razvoj cepiv. (Nedavno Modernino in Pfizerjevo višanje cen cepiva žal le še podžiga tovrstno razmišljanje.) A ne gre le za t. i. teorije zarot, obstajajo tudi na videz morda manj dramatični, a žal realni razlogi, zakaj mnogi znanstveniki o ivermektinu v zvezi s covidom nočejo resno razmišljati. Oziroma se raziskav niti ne lotijo. Carlos Chaccour, raziskovalec na Institute for Global Health v Bareloni v Španiji, je nedavno za Guardian povedal, da je v zvezi z ivermektinom težko izvesti temeljite študije. Delno zato, ker jih financerji in akademiki v razvitejših državah ne podpirajo, sumi pa tudi, da mnogi študij o ivermektinu ne jemljejo resno prav zato, ker te večinoma opravljajo znanstveniki iz ekonomsko šibkejših držav.
Rodrigo Zoni, kardiolog s kardiološkega inštituta v argentinskem Corrientesu, k temu dodaja, da je ponekod, zlasti v Latinski Ameriki, za temeljite študije pravzaprav že težko najti primerne udeležence, saj je preventivno uživanje ivermektina zoper covid-19 med tamkajšnjim prebivalstvom že močno razširjeno. Zoni je sodeloval tudi v eni od študij, ki je proučevala, ali uživanje ivermektina v zgodnji fazi okužbe preprečuje njen nadaljnji razvoj in s tem hospitalizacijo okuženega; bistvene razlike s kontrolnimi skupinami niso zaznali, a so avtorji hkrati našteli tudi vrsto omejitev (malo primerov, npr.), zaradi katerih rezultati niti niso najbolj relevantni. Oziroma so, jasno, potrebne dodatne študije.
Omadeževana egiptovska študija
In teh se je doslej dejansko nabralo že precej, mnoge tudi z zelo obetavnimi izsledki, a je zanos zagovornikov ivermektina (mimogrede, 24. julij so celo razglasili za svetovni dan tega zdravila) prav v zadnjih dneh po poročanju Guardiana in znanstvene revije Nature doživel kar hud udarec. Jack Lawrence, študent medicine v Londonu, je namreč med raziskovanjem za svojo magistrsko nalogo pri izsledkih študije o učinkovitosti ivermektina pri zdravljenju covida-19, ki je bila opravljena pod vodstvom dr. Ahmeda Elgazzarja z univerze Benha (junija objavljeni podatki pravijo, da gre za po kakovosti šesto najboljšo univerzo v Egiptu), postal pozoren na nekatere odlomke, ki so bili dobesedno prepisani iz nekaterih drugih študij ali celo iz obvestil za javnost. Podrobnejši pregled omenjene egiptovske študije, pri kateri so študentu Lawrencu pomagali tudi nekateri izkušenejši znanstveniki, je pokazal še več nedoslednosti, napak, nelogičnosti … Skratka, ta študija, ena prvih in hkrati najobsežnejših, ki je ivermektinu pripisala tako mogočno, če ne kar odrešilno vlogo pri zdravljenju covida-19, in na katero so se sklicevali avtorji mnogih drugih raziskav oziroma strokovnih zapisov, naj bi bila v resnici neverodostojen znanstveni zmazek. Omenjena študija je bila umaknjena z znanstvenega spletišča v Durhamu, omadeževani Ahmed Elgazzar in njegova univerza se nista odzvala na vprašanja Lawrenca in Guardiana, zato pa so se odzvali drugi razočarani znanstveniki, ki menijo, da so zdaj na neki način vprašljive tako rekoč vse študije, ki so ivermektin povzdignile v čudežno zdravilo zoper covid-19.
Kako je to mogoče?
Jack Lawrence, ki je sprožil vse skupaj, se sprašuje, kako je mogoče, da je Elgazzarjeva študija kar sedem mesecev krožila po znanstveni sferi, oziroma kako je lahko »na tisoče visoko izobraženih znanstvenikov, zdravnikov, farmacevtov in vsaj štirje veliki regulatorji zdravil spregledalo to prevaro«. Res, le kako je to mogoče … Lawrenceovo odkritje (če je seveda zares povsem objektivno in brez prikritih namenov, človek si ne more kaj, da ne bi bil sumničav že prav do vseh, kajne?) je zagotovo zadalo precejšen udarec našemu že tako načetemu zaupanju v pošteno znanost. A že omenjeni Carlos Chaccour, četudi razočaran zaradi zavajajoče Elgazzarjeve študije, nad učinkovitostjo ivermektina v boju s covidom-19 vendarle še ni povsem obupal. Obstajajo tudi druge, za zdaj neomadeževane raziskave, ki ponujajo ivermektinu naklonjene izsledke, je pa po njegovem zdaj vse še toliko bolj odvisno od klinične raziskave z več kot 3500 udeleženci, ki ta čas poteka v Braziliji. »Kljub vsemu sem prepričan, da je naša dolžnost, da proučimo vse morebitne koristi ivermektina. Pa tudi če se klinična študija izjalovi – vsaj poskusili smo.« Kar se mu zdi v razmerah, ko večina (ekonomsko manj razvitih držav) nima širokega dostopa do cepiva, še toliko pomembneje.
---
Ivermektin deli stroko
Stroka pri nas uporabi ivermektina pri zdravljenju covida-19 ni naklonjena. Med tistimi, ki so glede tega na strokovnem nasprotnem bregu, je dr. Matjaž Zwitter, onkolog in strokovnjak za medicinsko etiko. V aprilski številki revije Zdravniške zbornice Isis je objavil obsežen zapis o delovanju ivermektina in nanizal strokovne argumente, zakaj bi lahko po njegovem obetavno zdravilo »bistveno omililo podobo sedanje epidemije«. Sploh ker po njegovem cepljenje za to preprosto ne bo dovolj. Med drugim je zapisal: »Tudi če večina študij res prihaja iz dežel prijateljic našega pokojnega maršala, se le težko oklepamo domneve, da gre za nepreverjene podatke slabo načrtovanih ali odkrito pristranskih raziskav. Dejstvo je, da vse raziskave jasno kažejo v isto smer, in dejstvo je, da so o učinkovitosti ivermektina prepričani tudi avtorji treh obsežnih metaanaliz iz Velike Britanije, ZDA in Indije.«
Dr. Zwitter je daljši članek o ivermektinu objavil tudi v časniku Delo, v njem pa podrobneje opisal, po njegovih besedah, prizadevanja, da bi kar najbolj zavrli pronicanje resnice o ivermektinu in preprečili, da se to zdravljenje uveljavi. Po njegovem mnenju gre za primere cenzure, pristranska mnenja regulatornih agencij in aktivno nasprotovanje objavam informacij; vključno s tem, da znanstvene revije zavračajo objave izsledkov študij; je pa pri tem poudaril prav prej omenjeno nesrečno egiptovsko študijo dr. Elgazzarja.
