Se sprašujete, zakaj lahko prebivalci nekaterih azijskih in oceanskih držav danes živijo svobodneje od povprečnega prebivalca Evrope? Odgovor tiči v načinu spopadanja z epidemijo novega koronavirusa, kažejo izsledki raziskave, ki so jo opravili francoski in britanski znanstveniki.
Ugotovili so namreč, da pristopi, ki ciljajo na popolno odstranitev oziroma eliminacijo virusa, zelo hitro privedejo do mnogo boljšega stanja tako za javno zdravje kot za gospodarske uspehe in izvajanje osebnih svoboščin, kot pa pristopi, ki ciljajo zgolj na zamejitev epidemije. To je res kljub temu, da na samem začetku prvi pristopi bolj omejujejo osebne svoboščine ter uspešnost gospodarstva kot drugi.
Smrti do 25-krat manj
Študijo so izvedli raziskovalci pariške univerze Paris-Dauphine, francoskega Nacionalnega centra za znanstvene raziskave in britanske Univerze v Oxfordu. Nedavno je bila objavljena v prestižni medicinski reviji The Lancet.
Znanstveniki so primerjali število smrti zaradi covida-19, gospodarsko rast in strogost omejevalnih ukrepov v različnih državah Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Ugotovili so, da so države, ki so se odločile za pristop k popolni eliminaciji virusa (Avstralija, Islandija, Japonska, Nova Zelandija in Južna Koreja), imele občutno boljše rezultate pri vseh treh indikatorjih, od držav, ki so se odločile za pristopk zamejitvi epidemije (Avstrija, Belgija, Kanada, Čile, Kolumbija, Češka, Danska, Estonija, Finska, Francija, Nemčija, Grčija, Madžarska, Irska, Izrael, Italija, Latvija, Litva, Luksemburg, Mehika, Nizozemska, Norveška, Poljska, Portugalska, Slovaška, Slovenija, Španija, Švedska, Švica, Turčija, Združeno kraljestvo in Združene države Amerike).
Države v prvi skupini so zabeležile za 25-krat manj smrti, nižje tedenske padce bruto družbenega proizvoda (BDP) glede na leto 2019 in hitrejšo vrnitev k normalni gospodarski rasti v začetku tega leta. Države, ki so se odločile za eliminacijo virusa so prav tako mnogo manj omejile osebne svoboščine svojih prebivalcev. V prvih desetih tednih pandemije so njihovi ukrepi sicer bili res strožji od ukrepov držav, ki so se odločile le za omejevanje širjenja virusa, od desetega tedna dalje pa so postali ukrepi držav v drugi skupini mnogo strožji in so takšni še danes.
Ukrepi danes tam mnogo bolj mili
“Kljub zdravstvenim in gospodarskim prednostim je bila strategija eliminacije kritizirana zaradi [domnevnega] omejevanja državljanskih svoboščin. To trditev je mogoče izpodbijati z analizo indeksa strogosti, ki so ga razvili raziskovalci z Univerze v Oxfordu. Ta indeks meri strogost ukrepov, ki omejujejo vedenje ljudi. /.../ Med državami OECD so bile svoboščine najbolj prizadete pri tistih državah, ki so se odločile za blažitev, medtem ko so bili hitri ukrepi zapiranja pri eliminacijskem pristopu manj strogi in krajši,” so v prestižni zdravstveni reviji The Lancet zapisali raziskovalci.
Rraziskava je analizirala države OECD-ja, a tudi v drugih državah, ki so se odločile za pristop odstranitve virusa, kot so denimo Kitajska, Singapur, Tajvan in Vietnam, so zabeležili boljše rezultate na področju javnega zdravja, gospodarstva in osebnih svoboščin.
Cepljenje ne bo dovolj
Raziskovalci so v članku pozdravili prizadevanja držav po čim hitrejšem cepljenju, ki da je eden izmed temeljnih ukrepov za vrnitev v normalnost, a so ob tem opozorili, da “zgodovina kaže, da zgolj cepljenje ne more samo po sebi in ne dovolj hitro omejiti virusa”. Za to je potrebna “kombinacija z javno-zdravstvenimi ukrepi”. Tudi “izkoreninjenje črnih koz je zahtevalo desetletja usklajenih prizadevanj, vključno s cepljenjem, komunikacijo, javnim angažmajem in ukrepi testiranja, sledenja ter izolacije.”
Neodločne države bodo dolgoročno manj uspešne
Raziskovalci so ob tem zapisali še nič kaj vzpodbudno prognozo. Po njihovem mnenju bo šlo namreč državam, ki skušajo širjenje virusa le zamejiti, tudi v prihodnje dosti slabše. “Države, ki so se odločile za življenje z virusom, bodo verjetno ogrožale druge države, zlasti tiste, ki nimajo dostopa do cepiv proti covidu-19. Negotovost glede trajanja in strogosti ukrepov bo zadušila gospodarsko rast, /.../ še naprej bo prizadeta mednarodna trgovina, omejena bodo potovanja. /.../ Politična neodločnost bo zmanjšala zaupanje v vlade, kar za države, ki so zaznale zmanjšanje demokracije, ne obeta nič dobrega”.
Po drugi strani pa se bodo “države, ki so se odločile za eliminacijo, najverjetneje vrnile v skorajšno normalnost. Ponovno bodo lahko zagnale svoja gospodarstva, dovolila potovanja med ‘zelenimi območji’, in podpirala drugo države v njihovih cepilnih kampanjah. /.../ Zgodnji gospodarski in politični dosežki držav, katerih cilj je odprava virusa SARS-CoV-2, se bodo verjetno dolgoročno obrestovali.”
