Novice Svet24

Skupina raziskovalcev na čelu z Jane Greaves, profesorico z Univerze v Cardiffu, je v atmosferi Venere potrdila prisotnost fosfina (ali fosforjevega hidrida, PH3), plina, ki nakazuje na možnost živih bitij zunaj našega planeta. To jim je uspelo s pomočjo teleskopa James Clerk Maxwell na Havajih in niza teleskopov Alma v puščavi Atakama v Čilu.

TELESKOPSKE MERITVE

UNG

O tem, kako sploh ugotavljamo prisotnost plinov na daljavo, smo povprašali profesorico astronomije na Univerzi v Novi Gorici Andrejo Gomboc. Kot je zapisala, »kemijsko sestavo atmosfer planetov lahko ugotavljamo s pomočjo absorpcije svetlobe. Različni kemijski elementi in molekule absorbirajo svetlobo določenih, za vsako vrsto plina karakterističnih, valovnih dolžin, zato pri teh valovnih dolžinah nekaj svetlobe 'manjka'. Iz tega, pri kateri valovni dolžini svetloba manjka, lahko sklepamo o prisotnosti določenih elementov ali spojin, iz velikosti 'primanjkljaja' pa lahko določimo količino tega plina.«

Profesor astronomije, astrofizike in kozmologije na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko Tomaž Zwitter je v telefonskem pogovoru za Svet24 pojasnil, da je najdba fosfina toliko bolj presenetljiva, saj je za njegov nastanek potrebno zelo veliko energije. Omenjeni plin so tako že našli v notranjosti Jupitra, Saturna, Venera pa je še najbolj podobna Zemlji, tako da tam ni silne koncentracije energije, ki bi pojasnila izvor. Nekaj tega sicer nastane pri udarih strel, izbruhih vulkanov in podobnih procesih, a premalo, da bi pojasnilo ravni, ki so jih odkrili raziskovalci. Edini preostali vir fosfina, ki ga za zdaj poznamo, so ravno anaerobne bakterije. Morebitna prisotnost teh bi pomenila naše prvo odkritje življenja zunaj Zemlje.

FOSFIN NA VENERI IN V NAS

UL

Fosfin je sicer plin s skrajno neprijetno vonjavo, najde pa se ga v močvirnatih tleh ali pa v našem prebavnem traktu. Če ga tudi na Veneri proizvajajo podobni organizmi kot na Zemlji, bomo lahko ugotovili šele, ko bomo tja poslali sondo. Zwitter meni, da bi se to lahko zgodilo v roku desetih let, saj je Venera vendarle naša najbližja soseda. A do zdaj je bila »zapostavljena, saj smo mislili, da je pekel v smislu razmer in da v peklu ne bomo našli ničesar zanimivega«. Temperatura na površini Venere se zaradi visokih ravni ogljikovega dioksida in posledičnega učinka tople grede giblje okoli 470 stopinj, tlak je enak tistemu en kilometer pod morsko površino, suho in kamnito puščavo pa stalno prekrivajo oblaki. Iskanje sledi življenja na tleh je tako nesmiselno, fosfin pa je bil odkrit na višini okoli 60 kilometrov, kjer so razmere dosti bolj podobne kot na Zemlji.

ŽIVLJENJE NAJDE POT

Prav zaradi teh pogojev Gomboc pojasnjuje, da so več zanimanja raziskovalcev v preteklosti bili deležni Mars in nekatere večje lune v našem Osončju. Zwitter je poudaril, da pri odkritem fosfinu ne gre za plin, ki bi bil tam milijarde let, pač pa vemo, da nastaja sproti. Profesor je dodal, da »to ni odkritje življenja na Veneri«, postavil pa je zanimivo tezo, da bi se lahko sčasoma izkazalo, da življenje sploh ni tako blazno redka stvar, le da nismo iskali na pravih mestih.

Venera ni bila vedno tako vroča, kar dopušča interpretacijo, da je nekdaj obstajalo življenje na površju, ob poslabšanju življenjskih razmer pa so preprostejše oblike preživele v atmosferi. Ne nazadnje lahko te procese opažamo na Zemlji, kjer se vsaj del živih bitij prilagodi na preživetje tudi v najekstremnejših razmerah. Zwitter ni mogel mimo povezave zgodbe Venere s toplo gredo in podnebnimi spremembami na Zemlji. »Ni problem Zemlja. Ta je v klimatskem smislu daleč od Venere in v nobenem primeru tu življenje ne bo hitro izkoreninjeno.« Meni pa, da bodo prvi »šli« dvonogi sesalci, ki se imajo za vladarje sveta in so blazno odvisni od razmer ter izjemno slabo prilagojeni na spremembe.

Creative commons