Spontani protesti, ki so po mnogih delih Združenih držav Amerike izbruhnili po policijskem umoru neoboroženega temnopoltega Američana Georga Floyda, so sinoči znova dosegli Belo hišo. Več tisoč protestnikov je protestiralo pred domovanjem predsednika ZDA, zažigalo zabojnike in uničevalo prometno infrastrukturo. Policisti so jih razgnali z uporabo solzivca.
Ob tem je časnik The New York Times poročal, da je v petek ameriški predsednik Donald Trump pred protestniki pobegnil v bunker, ki se nahaja v kletnih prostorih Bele hiše. Gre za bunker, ki je bil zgrajen za potrebe zaščite pred morebitnimi terorističnimi napadi in, ki ga je leta 2001, ob terorističnih napadih 11. Septembra, uporabil tudi tedanji ameriški podpredsednik Dick Cheney.
Protesti, ki divjajo že tretji dan so od lokalnih in zveznih oblasti izzvali bolj restriktivne ukrepe. Tako so včeraj oblasti večjih mest uvedle policijsko uro, zvezne oblasti pa so na ulice poslale tudi nacionalno gardo, ki je del rezervne sestave vojske ZDA.
Proteste prvič podprl tudi Jordan
Proteste, ki so izbruhnili po tem, ko je policist Derek Chauvin v Minneapolisu umoril Floyda tako, da je slabih devet minut s kolenom pritiskal na njegov vrat, vse to pa so mimoidoči ujeli na kamere, so podprli tudi številni slavni Američani. Podporo protestom je med drugimi izrazil tudi legendarni košarkaš Michael Jordan. “Globoko sem užaloščen, resnično me boli in močno sem jezen,” je šestkratni prvak lige NBA zapisal v objavi na twitterju. “Razumemo bolečino, jezo in frustracije vseh. Podpiram vse, ki izpostavljajo rasizem in nasilje v naši državi. Imamo dovolj.”
V podporo protestnikom je stopil tudi igralec ameriškega nogometa Colin Kaepernick. “Moramo se zoperstaviti,” je zapisal na twitterju. “Ko državljanstvo vodi v smrt, je upor edina logična reakcija," je v podporo protestnikom dejal Kaepernick.
Podpora protestom tudi med korporacijami
Šef tehnološkega giganta Apple Tim Cook pa je v pismu svojim zaposlenim zapisal, da je rasizem še vedno prisoten v ameriški družbi. “Ta boleča preteklost je prisotna še danes - ne le v obliki nasilja, temveč v vsakdanjem doživljanju globoko zakoreninjene diskriminacije. To vidimo v našem kazenskem pravosodju, v nesorazmernem številu bolezni med temnopoltimi skupnosti, v neenakostih pri izobrazbi, ki jo dobijo naši otroci. Naši zakoni so se morda spremenili, a v realnosti ne ščitijo vseh.”
