V nasprotju z mnogimi, ki so dvignili glas proti načinu odziva na epidemijo, je Harari ne podcenjuje. V resnici jo jemlje zelo zelo resno. Po njegovem je namreč izjemno pomembno razumeti, da širjenje epidemije v katerikoli posamezni državi viša tveganje za celotno človeško vrsto. Zakaj? Ker imajo virusi skrajno zoprno navado, da mutirajo.
Vihar bo minil
Ko z živali preskočijo na človeka, so zaradi svoje neprilagojenosti na človeško biologijo sprva vedno precej šibki in kilavi. A ko se v človeških bitjih razmnožujejo naprej, ti mali barbari vsake toliko mutirajo. Velika večina teh dogodkov je sicer povsem nenevarna. A ker lahko vsak posamezni bolnik gosti cele trilijone virusov, ki se ves čas razmnožujejo, pomeni vsaka okužena oseba trilijone in trilijone novih priložnosti za mutacijo. In čisto vsaka izmed redkih učinkovitih mutacij predstavlja tveganje, da dobi virus na globalni ravni povsem nove čekane.
Harari torej izbruh jemlje smrtno resno. Enako smrtno resno pa svari, naj nikar ne zanemarimo dolgoročnih posledic naših dejanj.
Pri izbiranju med alternativami nas ne sme voditi le neposredna grožnja, temveč se moramo vprašati, v kakšnem svetu bomo živeli, ko bo vihar minil. »Kajti vihar bo minil. Odločitve, ki jih zaradi njega sprejemamo, pa bodo naše življenje spremenile za zelo dolgo časa.«
Strašljiva družba nadzora
V tej krizni uri sta tako pred nami dve še posebej pomembni izbiri. Prva je med totalitarnim nadzorom in opolnomočenjem državljanov. Druga je med nacionalistično osamitvijo in globalno solidarnostjo.
Morda se sliši kanček suhoparno, a ni zato nič manj ključno. Na vse skupaj lahko pogledamo tudi takole. Obstajata dva načina, da se prebivalstvo drži smernic za premagovanje epidemije. Prvi je, da vlade ljudstvo nadzorujejo in kaznujejo kršitelje. »Prvič v človeški zgodovini tehnologija namreč omogoča, da ves čas nadzorujemo vse ljudi. Pred petdesetimi leti zloglasni KGB, recimo, niti približno ni znal nadzorovati 240 milijonov sovjetskih državljanov 24 ur na dan. Danes bi bilo to vsaj v teoriji že možno, saj se namesto na špijone in policiste vlade lahko zanašajo na vseprisotne senzorje in mogočne algoritme.«
In to se tudi dogaja. Že tako strašljiva družba nadzora na Kitajskem je zaradi korone dobila divji pospešek. Izraelski premier Netanjahu je za potrebe iskanja okuženih državljanov mirno aktiviral kar tehnologijo nadzora, rezervirano le za boj proti teroristom. Ko ustrezna parlamentarna komisija ni odobrila tako radikalnega ukrepa, ga je premier preprosto izsilil s posebnim »kriznim dekretom«. Naši madžarski sosedi in novi strateški partnerji pa so nedavno sprejeli zakon, po katerem gredo tisti, ki širijo dezinformacije v zvezi z virusom, mirno v zapor.
Strahotna cena v svoboščinah
Vse to bi znalo kmalu postati nova normala tudi v državah, ki so se doslej uspešno borile z razmahom tehnologij totalitarnega nadzora. Te se razvijajo s pobesnelo hitrostjo. Tisto, kar se je še pred desetimi leti zdelo čista znanstvena fantastika, je danes že precej zastarelo.
Že v bližnji prihodnosti se nam tako obeta dvig nečesa, čemur Harari pravi »podkožni nadzor«. Kaj to pomeni? Ko se je do sedaj naš prst dotaknil zaslona pametnega telefona, je vlade zanimalo predvsem, na kaj smo kliknili. Sedaj pa so se začeli nadzorniki marsikje zanimati kar za temperaturo prsta in krvni pritisk pod njegovo kožo. Seveda s plemenitimi nameni!
»Kot miselni eksperiment si skupaj predstavljajmo vlado, ki uzakoni, da mora vsak državljan nositi biometrično zapestnico,« svari Harari. »Torej zapestnico, ki 24 ur na dan nadzira našo temperaturo in srčni utrip. Vse tako zbrane podatke pa oblast zbira in skrbno analizira s svojimi računalniškimi algoritmi. Ti bodo za razvoj morebitne bolezni tako vedeli še pred samim bolnikom. Za povrh pa bodo znali tudi poiskati vse tiste, ki jih je v kužnem stanju srečal. Tak sistem bi znal, ko bo dokončno izčiščen, v nekaj dneh zatreti veliko večino epidemij.«
Sliši se pravzaprav imenitno, kajne? A vsak pri sebi si bo moral odgovoriti na vprašanje, ali je tudi smiselno – namreč glede na strahotno ceno, ki bi jo morali za tak sistem plačati v naših svoboščinah.
Dolgoživost začasnih ukrepov
V trenutku, ko nam oblast dobesedno zleze pod kožo in začne masovno žeti naše biometrične podatke, nas začne spoznavati precej intimneje, kot se poznamo sami. Ko bodo algoritmi nagrmadili dovolj podatkov, bodo znali dejansko napovedati naše obnašanje. Na podlagi tako pretanjenega vpogleda pa nam bodo nosilci družbene moči v prihodnosti lahko prodali karkoli, pa naj gre za produkt, ukrep ali politiko, saj bodo do promila natančno vedeli, kako to zapakirati, da nas preko čustev zmanipulirajo v želeno smer.
Ob tovrstnem nadzoru bi bil nedavni podatkovni škandal s podjetjem Cambridge Analytica videti kot nekaj iz kamene dobe. »Predstavljajte si diktaturo, v kateri morajo vsi podložniki ves čas nositi zgoraj opisane zapestnice,« nas poziva Harari. »Če si med poslušanjem govora Velikega vodje dovolimo, da nas samo za nekaj hipov preplavi jeza, lahko to zlahka pomeni naš konec.«
Krizni dekret za puding
Seveda bi tako drastične ukrepe vpeljali kot začasne, dokler se kriza ne poleže. A zgodovina uči, da imajo začasni ukrepi grdo navado, da preživijo krize, ki naj bi jih pomagali gasiti. Še posebej ker na obzorju vedno že preži morebitna naslednja kriza. Recimo drugi val koronavirusa. Ali pa bomo nemara slišali zelo skrb vzbujajoče informacije o novem sevu ebole v osrednji Afriki. Ali pa – oh, saj si predstavljate.
»Moj rodni Izrael,« pravi Harari, »je tako recimo med vojno leta 1948 razglasil izredne razmere. Na tej podlagi je sprejel celo paleto ukrepov, ki so upravičili vse od cenzure tiska do zasegov zemlje, za povrh pa so vsebovali še posebne zapovedi za kuhanje pudinga. Dejansko vas ne hecam! V tisti vojni smo sicer že zdavnaj zmagali, a izrednih razmer ni oblast preklicala vse do danes. In tudi mnogi ‘začasni’ ukrepi iz leta 1948 so še vedno z nami … Je pa res, da so preklicali vsaj krizni dekret za puding – čeprav šele leta 2011!«
Zasebnost ali zdravje ni izbira
Yuval Noah Harari se seveda strinja, da so nove tehnologije čudovito darilo v boju proti marsičemu, tudi proti boleznim. A čudovite so samo, če služijo opolnomočenju državljanov. »Sam sem vsekakor zelo za, da se nadzoruje mojo telesno temperaturo in krvni tlak. A tako zbrani podatki potem ne smejo krmiti dviga novega vsemogočnega tipa oblasti.«
V zadnjih letih se namreč že itak bije srdita bitka za našo zasebnost. In zdrahe s korono bi zelo lahko predstavljale dokončno točko preloma.
»Ko je ljudem ponujena izbira med zasebnostjo in zdravjem, skoraj vedno izberejo zdravje,« je eno od dognanj izraelskega misleca. »In natanko ta izbira nam bo zdaj še toliko bolj ponujana.« Kar je nič manj kot sama srčika problema, saj gre v celoti za umetno in torej lažno izbiro. Pozor, nam na srce polaga Harari: zahtevati moramo in zdravje in zasebnost! Zakaj bi vendar pristali na karkoli manj?
Lastno zdravje in zdravje cele družbe lahko zaščitimo tudi na drug način. Torej ne s krmljenjem totalitarnih režimov nadzora, temveč z opolnomočenjem državljanov.
Obnovitev zaupanja!
Države, ki so bile v teh pobesnelih mesecih pri zatiranju virusa najuspešnejše, so se sicer seveda zanašale tudi na tehnološki nadzor. A večji del zmag so zabeležile na podlagi sodelovanja s svojimi dobro obveščenimi javnostmi.
Centralizirano nadziranje in visoke kazni namreč niso edini način, da rajo porinemo v objem dobrohotnih smernic. »Ko ljudi seznanimo z znanstvenimi dejstvi, ki jim lahko zaupajo, jih bo velika večina naredila pravo stvar. Pa tudi, če jim čez ramo ves čas ne gleda Veliki brat! Motivirano in dobro obveščeno prebivalstvo je praviloma mnogo učinkovitejše kot nevedno in policijsko nadzorovano prebivalstvo.«
Pomislimo samo na dobro staro umivanje rok. Gre za enega največjih zdravstvenih napredkov kadarkoli in kjerkoli. To preprosto dejanje letno reši milijone in milijone življenj. Danes se nam to morda zdi nekaj samoumevnega, a znanstveniki so preboj v tej smeri napravili šele v 19. stoletju. Pred tem si celo kirurgi pred operacijami niso umivali rok. Danes to počnemo vsi, saj dobro vemo, da se nam splača. In to naše vedenje in razumevanje dejstev sta pri naših bodočih odločitvah neprimerno učinkovitejša, kot če bi nad državljani ves čas bdela nekakšna »milna policija«.
Da dosežemo takšno raven uboganja in sodelovanja, pa je potrebno predvsem zaupanje. Ljudstvo mora dejansko zaupati znanosti, medijem in državi. A zadnja leta so bili sistematsko razmontirani še zadnji zametki zaupanja v vse te institucije. In prav mnogi politiki, ki so bili na čelu tega procesa razkroja, zdaj kot mažoretke navijajo za represijo – češ: »Ne moremo računati, da bodo ljudje sami od sebe naredili pravo stvar!«
Obnovitev zaupanja v mnoge najosnovnejše družbene podsisteme mora biti torej na samem čelu spiska naših prioritet.
Duh globalnega sodelovanja
Druga od dveh prelomnih izbir, ki so po Harariju pred nami, je izbira med nacionalistično osamitvijo in globalno solidarnostjo. Tako epidemija kot preko nje sprožena gospodarska kriza sta globalna problema. In učinkovito ju lahko reši le globalno sodelovanje.
»Velika prednost, ki jo imajo človeška bitja pred virusi, je, da virus iz Kitajske svojih dognanj o najučinkovitejšem načinu okužbe ne more deliti z virusom iz ZDA. Človeški znanstveniki pa to seveda lahko in tudi morajo početi! Kar zjutraj odkrije italijanski zdravnik v Milanu, lahko zvečer že rešuje življenja v Teheranu.« Da pa se to lahko zgodi, potrebujemo seveda duh globalnega sodelovanja in zaupanja.
Bogate države z malo obolelimi bi morali izobraziti, da se jim splača pošiljati opremo in presežne kadre v revnejše države z mnogimi koronaokužbami. Preventiva je namreč mnogo učinkovitejša kot kurativa. Prej kot epidemijo zatremo na globalni ravni, manj zgage in škode bo povzročila vsaki državi posebej. Pri tem pa bi bogate države seveda morale zaupati, da bodo druge države po potrebi priskočile na pomoč tudi njim.
Kje so odrasli?
A trenutno je mednarodna skupnost v objemu strašljive paralize, ki je seveda precej starejša od krize s covidom-19. »Zdi se, kot da ni v sobi več nobenih odraslih!« se za glavo drži Harari. »Človek bi pričakoval, da bodo čelniki držav na posebnem sestanku že zdavnaj sprejeli skupen načrt odziva. A jim je šele po nekaj tednih besnenja epidemije uspelo organizirati videokonferenco, ki ni imela za posledico prav nobenega takega akcijskega načrta.«
In tako smo zdaj pred vrsto najpomembnejših odločitev v naših življenjih. »Bomo nadaljevali po poti neenotnosti ali bomo vseeno raje izbrali globalno solidarnost? Če izberemo neenotnost, bo to ne samo podaljšalo krizo, temveč tudi drastično povišalo nevarnost za še hujše tovrstne ujme v prihodnosti. Če bomo izbrali solidarnost, pa bo to zmaga ne samo nad korono, temveč tudi nad vsemi prihodnjimi epidemijami in drugimi krizami, ki bodo človeštvo napadle v 21. stoletju.«
Več zanimivh zgodb preberite v novi izdaji revije Zarja Jana!
