Leta 1996 je Avstralec Tom Stranger v okviru dijaške izmenjave in obiskal Islandijo. 18-letnik je pri igralskem krožku spoznal 16-letno Thordis Elvo. Thordis in Tom sta se prvič zaljubila in imela kratko najstniško romanco, ki se je zaključila z grozljivo zlorabo po šolskem plesu. Thordis se je na plesu prvič napila, Tom pa jo je pospremil domov. . Na videz junaška poteza je imela črno plat. Tom je izkoristil šibkost 16-letnega dekleta in jo spolno zlorabil. Thordis se zaradi vinjenosti ni mogla upirati, bolečine so bile nevzdržne. Štela je sekunde in prišla do števila 7200. Posilstvo, ki je trajalo dve uri, je mlado žensko zaznamovalo. Ker je Tom kmalu zapustil državo, je njen zagon, da bi ga kazensko ovadila pojenjal. Thordis je kasneje svojo žalost utapljala v alkoholu, zamotila se je z nadurami in borila s prehranjevalnimi motnjami. Vse do dne, dokler se ni odločila, da svojemu napadalcu pošlje elektronsko pošto. Po osmih letih dopisovanja sta se žrtev spolne zlorabe in storilec srečala na pol poti – v južnoafriškem Cape Townu. Srečanje je pripeljalo do osnutka skupne knjige Južno od odpuščanja (South of Forgiveness). Kmalu so dvojec povabili na eno od konferenc medijske organizacije Ted. Njun skupni govor, ki ima že več kot pet milijonov ogledov, so številni označili za spornega, medtem ko je drugim vlil upanje.
Thordis Elva Thorvaldsdottir je sedaj svetovno priznana strokovnjakinja, nagrajena pisateljica, javna govorka, novinarka in aktivistka za pravice žensk. Njene knjige, filmi in kampanje za preprečevanje nasilja nad ženskami so ji leta 2015 v rodni Islandiji prinesle naziv Ženska leta. Z njo smo se pogovarjali po seminarju v okviru ozaveščevalnega projekta »Odklikni spleto nasilje nad dekleti in ženami« v Ljubljani.
Mi lahko opišete svoje otroštvo in najstniška leta?
Prihajam iz mednarodne družine, v otroštvu smo se veliko selili. Imam lepe spomine, prečudovita starša. Bila sem ljubljen otrok. Živela sem nezapleteno življenje, če izvzamemo selitve, ki za nobenega otroka niso enostavne. To je vsakič pomenilo spoznavanje novih kulturnih vzorcev, učenje novega jezika, a bila sem samozavestna in se s tem uspešno soočala. V puberteto sem vstopila pozno. Vse prijateljice so pred mano že okusile čare ljubezni. Pri 16 letih sem se zaljubila v svetlolasega avstralskega dijaka na izmenjavi. Moje življenje se je na glavo obrnilo po šolskem plesu, ko sem bila žrtev spolnega napada. Takrat se nisem znala spopasti s tem, kar se mi je zgodilo. Padla sem v stanje zanikanja in skušala tej mori ubežati. Najino razmerje tiste noči ni preživelo, razšla sva se. Kmalu je odpotoval nazaj v Avstralijo. Nisem si mislila, da ga bom še kdaj videla. S tem je izginil tudi zagon, da bi se uspešno spopadla s tem, kar se mi je zgodilo, bilo je preveč boleče. Prav tako sem imela klasično stereotipno predstavo, da je posiljevalec zgolj nekdo, ki preži izza grma.
Številke pričajo, da se veliko posilstev zgodi ravno v družinskem krogu, tudi med partnerjema. Je v takih primerih priznanje toliko težje?
Da. Mislim tudi, da je psihološki vpliv toliko globlji. V kolikor mi lahko to stori oseba, ki naj bi me ljubila, komu lahko potem sploh še zaupam. To izzove tvojo percepcijo sveta in vse dotedanje ideje o zaupanju, ljubezni.
Kako ponovno pridobiti zaupanje?
Ne morem odgovoriti za vse. Milijon različnih načinov je, na žalost si številne osebe ne opomorejo nikoli. Sama ne verjamem v generalizacijo. Mislim, da so ljudje še vedno vredni zaupanja, čeprav me je ena oseba izdala. Potrebne so psihološke terapije, tudi samoprepoznavanje, ključno se je soočiti s preteklostjo in nezdravimi vzorci.
Zakaj ste po tako težki izkušnji, ki jo večina žrtev skuša pozabiti, zopet stopili v kontakt s Tomom?
Poskusila sem pozabiti z najbolj klišejskimi načini eskapizma. Delala sem do izčrpanosti, poskusila sem z alkoholom. Imela sem motnje hranjenja, ki so me prav tako oddaljevale od soočenja s sržjo problema. Vsi ti negativni in destruktivni vzorci so služili dvema ciljema. Šlo je za način samokaznovanja zaradi krivde, ki sem jo nenehno nosila na svojih plečih, hkrati pa za različne načine, s katerimi sem se skušala zamotiti. Tako ne moreš živet dlje časa. Devet let kasneje sem se morala osvoboditi slabe vesti, ki sem jo krivično nosila in jo predati odgovornemu zanjo. Takrat sem tudi napisala tisto usodno elektronsko pošto svojemu napadalcu.
Ste pričakovali odgovor?
Ne. Prepričana sem bila, da mi ne bo odgovoril. Šlo je namreč za devet let staro elektronsko sporočilo. Prav tako ljudje po navadi niso nagnjeni k priznavanju najslabših dejanj v svojem življenju. Ne bi bila presenečena, če bi Tom postal defenziven in skušal zanikati zlorabo ali krivdo prenesti name. Odzval se je na edini način, ki ga nisem pričakovala, in sicer s polnim priznanjem. Tudi sam je skušal ubežati temu delu svojega življenja. Soočal se je z eskapizmom in zlorabo alkohola. Moje sporočilo je vodilo v korespondenco, dopisovanje med nama pa je trajalo osem let. Zame je bilo osvobajajoče v smislu, da sem mu lahko pisala o odgovornosti, ki je pripadala njemu; ne zgolj o prevzemanju odgovornosti tiste usodne noči, temveč tudi o prevzemanju odgovornosti za številne posledice, ki jih je zloraba imela zame. Z vsakim poslanim sporočilom sem se znebila novega bremena in ga posredovala njemu. Po devetih letih sem imela občutek, da si lahko piševa v nedogled. Nisem se želela več nenehno ozirati v preteklost, temveč končati cikel. Najbolj učinkovito se mi je zdelo, da se srečava. S tem sem tudi simbolično prekinila začaran krog tišine, pisanje je namreč tiha oblika, in se dobesedno soočila s svojo preteklostjo.
Kako bi opisali trenutek, ko ste po teh letih videli Toma?
Srečala sva se v preddverju hotela, v katerem sem bila nastanjena. Bilo je intenzivno. Tudi v knjigi South of Forgiveness pišem o tem trenutku. Bilo je tako kot, da bi me preteklih 16 let mojega življenja dohitelo v sekundi.
Omenjate vašo knjigo South of Frogiveness. Govori izključno o odpuščanju?
Ne, ne! V nekaterih jezikih termina odpuščanje ni v naslovu. Knjiga je ravno izšla na Nizozemskem, naslov pa je 7200 sekund. Toliko časa je namreč trajal napad. Pravzaprav mislim, da je napaka, da angleški naslov vsebuje izraz „odpuščanje“, gre namreč za preusmerjanje pozornosti name: jaz sem tista, ki odpušča. Morali pa bi govoriti o njemu, o njegovi odgovornosti, njegovi krivdi. Veliko novinarjev mi zastavi to vprašanje, vendar to ni prava debata. Raje diskutirajmo o nasilju nad ženskami in zakaj do tega sploh pride.
Bi torej spremenili naslov, če bi imeli to možnost?
Da. Nikoli nisem bila zadovoljna s tem naslovom. Preden je knjiga izšla, sem imela pomisleke. Naslov ni bil moja ideja, vendar na žalost avtorjeva beseda ni zadnja. Slutila sem, da bo to postavilo dialog na problematično področje. Prav tako posreduje sporočilo, da pridigam o odpuščanju, kar ni res. Sovražila sem ga. Bila sem tako jezna. Zame odpuščanje ni cilj, h kateremu sem strmela. Vendar ne bi mogla stati z njim na odru ali napisati knjige, v kolikor bi bila še vedno polna sovraštva in jeze. To nista konstruktivni čustvi, zato sem morala izpustiti negativne občutke, da bi lahko z njim sodelovala v kreativnem procesu. Sicer lahko to poimenujete odpuščanje, sama sem zgolj želela izboljšati kakovost lastnega življenja, da bi se lahko osredotočila na druge stvari. Nisem hotela, da sovraštvo in jeza zapolnjujeta moj miselni prostor.
Ste dobili svoj zaključek?
To razkrije konec knjige (smeh).
Kaj pa odgovor, zakaj je to storil tiste za vas usodne noči?
Trdi, da je šlo za občutek upravičenosti, imel je občutek, da ima pravico do mojega telesa, ker je bil moj fant. Tistega večera sva skupaj popivala in odločil se je, da se bo noč končala s spolnim odnosom. Gre za ostudne zmote. Nujna je obojestranska privolitev v spolni akt, četudi gre za osebi v razmerju. Privolitev ne more biti avtomatsko nakazana zgolj zato, ker gre za partnerski odnos. Gre za zmotno prepričanje, ki je tisto noč pronicalo tudi v njegove misli. Vendar to ni izgovor, moral bi vedeti bolje.
Je bila ideja za realizacijo Ted govora vaša ali njegova?
Šlo je pravzaprav bolj za povabilo, ki sva ga prejela in ne za idejo, ki sva si jo zamislila. Prijateljica pozna zaposleno v organizaciji Ted prireditev, ki jo je najina zgodba zanimala.
Sodeč po odzivih, nekateri ljudje vajin skupni govor vidijo kot promocijo spolne zlorabe.
75 odstotkov reakcij, ki sva jih prejela, je bilo pozitivnih. Preostala četrtina ljudi pa je najino sodelovanje doživljala kot sporno. Trdili so, da storilec nima mesta v medijskem prostoru. S tem se ne strinjam. Nenehno namreč slišimo in vidimo zločinske prestopnike: režirajo filme, tekmujejo na športnih tekmovanjih, vodijo ZDA. Ti ljudje so krivi spolnih napadov. In veste, kaj počnejo? Zanikajo, minimizirajo, normalizirajo spolno nasilje in ga reducirajo na garderobne pogovore, kot da je to normalni del moške kulture. Nič ni bolj škodljivo, kot to. 15 let sem že del preprečevanja nasilnih zlorab in kriminalnih dejanj povezanih z nasiljem nad ženskami, in mislim, da moramo v medijih imeti prostor za prestopnika, ki odgovornost za svoj zločin tudi prevzame. Potrebujemo nekoga, ki bo rekel, da ne gre za garderobne pogovore, temveč nasilje, ki ni normalen del kulture moških. Moški poslušajo moške na drugačen način. Isto je pri ženskah. Ko napadalec govori z moške perspektive, doseže mlado moško občinstvo, ki ga sama nikoli ne bom dosegla. Hkrati pa ga ženske ne bodo poslušale na enak način, kot bi mene. Z njim ne morejo sočusvtovati ali se identificirati. Najin projekt je prinesel nov in nujen diskurz. Dejstvo, da sva delala skupaj, je zgolj okrepilo projekt.
Tom ni bil kazensko ovaden. Bi ga sedaj prijavili policistom?
Takrat se nisem zavedala, da gre za spolno zlorabo. Mislim, da bi ga starejša jaz prijavila pristojnim organom. Žalosti me, da sodnemu sistemu sistemu velikokrat spodleti. Strah me je, da takrat 18-letni Tom ne bi imel čustvene zrelosti, da bi prevzel odgovornost za svoje dejanje. Prepričana sem, da bi bil njegov odziv takrat zanikanje, kar bi me postavilo v težji položaj pri dokazovanju akta posilstva. V mojem primeru so bile sicer vidne tudi fizične poškodbe, vendar je to vse odvisno od tega, kako hitro žrtev prijavi napad.
Ste v tistem trenutku komurkoli zaupali, da ste bili zlorabljeni?
Ne, ker tega nisem priznala niti sama sebi.
Vam žrtve spolnega nasilja pišejo? Kaj jim odgovorite?
Nenehno prejemam sporočila. Prebrala bom zadnjega, ki sem ga prejela.
Živjo Thordis. Sprejela sem težki in zahtevni odločitvi, da se soočim z dejstvom, da me je moj partner pred dvema letoma posilil in da mu nato povem: »Konec je«. Petletno razmerje se je končalo ta teden, izčrpana sem, hkrati pa se počutim osvobojeno. Hvala za moč, ki si mi jo vlila. Vem, da si zaposlena ženska, ni ti treba odpisati. Želela sem zgolj, da veš kaj si nevede storila zame.
Odgovorila sem: Salutiram tvojemu pogumu. Tako si močna. Nisi si zaslužila zlorabe, ki si jo utrpela. Ne glede na to, kaj ti je povedal, ne glede na to, kaj si povedala sama sebi, zaslužiš si biti ljubljena in spoštovana, predvsem pa si zaslužiš biti svobodna. Moč in pogum te bosta vodila skozi zbegane in boleče trenutke. Sledijo novi časi, po tvoji zaslugi. Bodi ponosna nase, jaz sem. Z ljubeznijo in občudovanjem, Thordis
Čeprav je za vami težka življenjska izkušnja, vas to ni ustavilo. Kaj vas motivira sedaj?
Sporočila kot je to, ki sem vam ga prebrala in občutek, da se svet spreminja, jaz pa sem del teh sprememb. Videti rezultate je razveseljujoče, videti ljudi, ki sem jih navdušila, da postanejo dovolj pogumni za pozitivne spremembe v svojih življenjih. To je moj največji zagon.
Na Instagramu smo spremljali vašo tvegano nosečnost.
Skoraj sem umrla. Vsi trije smo skoraj umrli. No, če se vrnem na začetek. Decembra 2017 sem izvedela, da nosim dvojčka. 20. februarja lansko leto, v 17. tednu drugega stanja pa mi je odtekla voda. Odpeljali so me v bolnišnico, kjer so mi povedali, da en od otrok v amnijski vrečki nima več amnijske tekočine. To navadno pomeni, da je 99 odstotkov možnosti, da se bo kmalu začel porod. Vsaj do 23. tedna nosečnosti otroci poroda ne preživijo. Zdravniki mi niso vlili upanja, povedali so mi, da je to najverjetneje konec. Odločila sem se, da bom med enim odstotkom žensk, ki jim uspe. Prepričevali so me, da se odločim za splav, nosečnost je bila namreč nevarna tudi zame. Potem ko je amnijska vrečka pretrgana, je visoka možnost, da bo prišlo do okužbe, ki lahko ubije nosečo mater kot tudi otroka. Veliko je bilo na kocki. Čeprav sem zagovornica splavov, sem se odločila, da bom tvegala in se borila za svoja dvojčka. Naslednjih 11 tednov sem ležala na hrbtu, zdravniki niso verjeli, da mi bo uspelo. In mi tudi ne bi brez moje matere, ki je priletela z Islandije na Švedsko, kjer trenutno bivamo jaz, mož in najini trije otroci. Poleg njene podpore mi je ogromno pomenila tudi podpora spletne skupnosti. Izkusila sem dobre in slabe plati interneta. Dobivala sem različne grožnje, hkrati pa sem prejemala to izjemno podporo z vseh koncev sveta. Številni so verjeli vame in moja otroka, čeprav so zdravniki obupali.
