Nekdanji reprezentant Nizozemske Fernando Ricksen se bori z neozdravljivo nevrološko boleznijo. Nogometaš, čigar najbolj plodovito obdobje je bilo šest let v vrstah Rangersa, je kariero zaključil leta 2013. Istega leta so mu diagnosticirali amiotrofično lateralno sklerozo (ALS).
Ricksen je rad živel na veliki nogi. Družino trenutno nad vodo držijo njegova pokojnina – 1300 evrov – in dobrodelni dogodki.
Takrat so mu napovedali, da ima le še 18 mesecev. A se ni predal. Šest let že bije hudo bitko z boleznijo in skuša živeti čim bolj normalno, kolikor je to pač mogoče. Vseeno je njegovo stanje iz dneva v dan slabše.
Hčerka ne ve, da bo umrl
Neustavljivo mu odmirajo tako zgornji kot spodnji motorični nevroni, ki izvirajo iz motoričnega predela možganske skorje, možganskega debla in hrbtenjače. Že nekaj časa je na invalidskem vozičku, 10 ur na dan diha s pomočjo kisikove maske. "Zdravniki so mi pred mesecem dni svetovali, naj jo začnem uporabljati," je z očmi pojasnil 42-letnik. "Zadnje čase sem utrujen tudi po spanju. Ko se zbudim, me mučijo glavoboli," ga navajajo škotski mediji.
Njegov največji navdih je leta 2011 rojena hčerka Isabella. Njihova hiša stoji v bližini Valencije, in čeprav si je želel ostati tam, to zaradi njegovega stanja ni bilo izvedljivo. V škotskem hospicu v bližini Glasgowa bo najverjetneje ostal do konca življenja.
Čeprav je evtanazija v njegovi domovini zakonita, sam pravi, da še ni pripravljen oditi.
Starša hčerki ne znata pojasniti, kaj ga je doletelo. "Še vedno sprašuje, kdaj se bo očka vrnil domov, to je najhuje. Ne morem ji povedati, kaj se dogaja, ker ne vem, kako bi to prenesla. Razume, da očka ne more hoditi in govoriti, a mislim, da se ne zaveda, da bo kmalu umrl," je povedala njegova žena Veronika, ki jo je spoznal v Rusiji, ko je igral za nogometni klub Zenit Sankt Peterburg.
Bo na lepšem
Ricksen je besen. "Zaradi bolezni sem jezen. Jezen sem, ker sem odvisen od drugih. Frustrira me, da ne morem ničesar storiti sam." Se boji, da bo umrl? "Težko rečem," je dejal za Guardian. "Smrti se ne bojim Se pa ustrašim, ko se morem dihati. Ko se dušim, se bojim, da." Vseeno priznava, da absolutno imajo prav tisti, ki mislijo, da bo nekega dne nekje na lepšem in otet bolezni.
Z napredovanjem je v poznejših fazah bolezni prizadeto celotno telo. Zaradi pešajočih dihalnih mišic se bolezen običajno v treh do štirih mesecih po nastopu simptomov konča s smrtjo.
