V Evropi so vse do začetka preteklega stoletja vladale dinastije, ki jim je tako imenovana božanska pravica nalagala breme absolutne avtoritete na področju politike in duhovnosti. Takle priročen nasledstveni pojmovnik pa so začeli temeljito preizpraševati najprej protestanti, ki jim od boga nič ni bilo dano, nato se je prebudil še duh narodov in prebivalstvo se je želelo samoodločati, po meji katere jezikovne skupine naj se vriše tudi državna meja in kdo naj nosi suverenost – kralj ali javnost. V večini primerov se je ljudstvo odločilo, naj bo država javna stvar (res publica) – tako smo namesto monarhij dobili republike.
Kraljeve dinastije pa so kljub temu preživele, v večini primerov v bolj ceremonialni obliki, v državah, ki se le nazivajo monarhije, a so dejansko republike. Takšna je denimo britanska kraljeva družina, vendar so med kraljevimi družinami tudi takšne, ki ne le da statusa kralja ne vzdržujejo z državno rento, ampak so celo ustvarile lasten poslovni imperij in si v svoji državi ponovno odrezale kos suverenosti, ki jim je nekoč pripadal po samoumevnosti tradicije.
Filip Belgijski
Neto vrednost: 12 milijonov evrov
Največji siromaki med modro krvjo so belgijski dinasti. Lastništvo vsega nepremičninskega premoženja belgijske dinastije si namreč delita belgijska država in Kraljevi trust, ki je finančno neodvisna in avtonomna javna ustanova. Pri tem veljajo pravila, da nič, kar je v lasti trusta, ne sme biti prodano. Kralj Filip si torej ne lasti niti prestola, na katerem sedi, država pa naj bi mu za potrebe kraljevanja na leto nakazala približno 12 milijonov evrov. Vsaj tako je bilo leta 2013, Belgijci kraljevih financ namreč ne obešajo na veliki zvon. Finančni strokovnjaki so sicer vrednost kraljeve družine ocenili na slabih 800 milijonov evrov, a kot rečeno, s tem denarjem kralj ne more razpolagati po lastni presoji.
Filip Španski
Neto vrednost: 18 milijonov evrov
Čeprav si španski kralj Filip lasti osem kraljevih palač in pet deželnih dvorcev, deset samostanov in semenišč, je njegova skupna vrednost ocenjena na borih 18 milijonov evrov. Španski kralj si je leta 2015 tudi zmanjšal svojo kraljevo plačo, ki jo prejema za precejšen nabor uradnih funkcij, ki si jih je krona v Španiji ponovno pridobila. Plačo si je znižal za 20 odstotkov, zdaj po navedbah prejema 240 tisočakov na mesec.
Harald V. Norveški
Neto vrednost: 30 milijonov evrov
Norveška monarhija naj bi državo letno stala slabih 65 milijonov evrov, čeprav uradnih podatkov glede tega ni. Uradno je znano le, da je norveška vlada leta 2017 za potrebe kraljeve družine namenila 28 milijonov evrov, za osebne potrebe kralja in kraljice pa še dobrih 12 milijonov evrov. Kljub temu, da se norveški kralj napaja od državnih jasli, pa mu od svoje lastnine ni treba odvajati davkov. Davka naj ne bi plačal niti pri nakupu svoje osebne jahte, za katero mu država iz vojaških vrst tudi priskrbi posadko. Ni znano, ali Harald svoje pomorščake plačuje iz lastnega žepa ali mu pripadajo po kraljevem privilegiju.
Margareta II. Danska
Neto vrednost: 35,8 milijona evrov
Danska kraljica Margareta se je ob prevzemu prestola leta 1972 odpovedala vsem prejšnjim monarhičnim nazivom, razen danskemu. Država danski kraljevi družini na leto nameni 11,4 milijona evrov, s čimer pokrije stroške za vse njene uradne dolžnosti, delovanje kraljevega gospodinjstva in osebne stroške, ki jih ima Margaretina družina.
Gustav XVI. Švedski
Neto vrednost: 62,7 milijona evrov
Kralj Karl XVI. Gustav Švedski je leta 2015 za opravljanje uradnih dolžnosti prejel 6,8 milijona evrov, kraljeva administracija pa je poleg tega prejela še 6,7 milijona evrov. Kraljeva družina si lasti palačo Sollident, svoj poletni dvorec ob Baltskem morju.
Beatrika Nizozemska
Neto vrednost: med 180 in 280 milijoni evrov
Beatrika je sicer leta 2013 sestopila s prestola in uradno postala princesa, vendar ostaja najvidnejša predstavnica nizozemskega dvora. Kralj Nizozemske je njen sin Viljem-Aleksander, ki mu država za uradne obiske in prekomorske turneje nameni 42 milijonov evrov na leto.
Elizabeta II., Velika Britanija
Neto vrednost: med 470 in 570 milijoni evrov
Britanska kraljeva družina ima veliko lastnine v obliki nepremičnin, umetniških del in investicij, vendar večji del ocenjene neto vrednosti temelji na imovini, združeni v instituciji Kronsko premoženje (The Crown Estate), ki pa si jo lasti britanska država, in ne kraljeva družina. Elizabeta torej, tehnično gledano, ni niti lastnica Buckinghamske palače, v kateri se nahaja njen prestol, niti kraljevih draguljev v kroni.
Vendar država kraljevi družini prenakaže določen odstotek rente, ki jo ustvarja njena lastnina. Od leta 2016 do 2017 je bil ta znesek, preračunano, 51 milijonov evrov. Poleg tega je Elizabeta ustvarila slabih 18 milijonov evrov prihodkov iz nepremičnin v njeni neposredni lasti.
Princ Albert II. Monaški
Neto vrednost: 0,9 milijarde evrov
Ocene o premoženju monaškega kralja Alberta II. so le približne. Domnevno naj bi si lastil približno četrtino zemljišč v svoji žepni državici, zbirko antičnih avtomobilov in neprecenljivih poštnih znamk ter še neznano število delnic v verigi prestižnih hotelov in kazinojev Societe des Bains de Mer. Leta 2015 je Monako na račun svoje kraljeve družine nakazal 46 milijonov evrov letne rente.
Veliki vojvoda Henri Luksemburški
Neto vrednost: 3,6 milijarde evrov
Precej bolje kot njegovemu bratrancu Filipu Belgijskemu, s katerim smo začeli na repu premožnosti kraljevih družin, gre velikemu vojvodi Henriju Luksemburškemu. V nasprotju s Filipom sicer nima kraljevega naziva, a ima zato precej več pod palcem, saj si svoje premoženje lasti in z njim upravlja sam. Skupno naj bi bilo vredno kar 3,6 milijarde evrov.
Princ Hans Adam II. Liechtensteinski
Neto vrednost: 4,4 milijarde evrov
Edini na seznamu, ki je kraljevo rento prenesel iz naslova nepremičnin v sodobnejše oblike dodajanja vrednosti, pa je suveren žepne državice Liechtenstein, princ Hans Adam II. Lasti si namreč zasebno banko LGT Group, največjo evropsko banko v družinski lasti, poleg tega pa tudi investicije v nepremičnine, gozdove in vinograde, ki jih nadzoruje prek fundacije Princ Liectensteina. Država mu za protokolarne usluge nameni še neobdavčenih 240 tisočakov letno.
Hans Adam II. je tako edini ostanek starega režima na seznamu, ki se znajde v politični in ekonomski ureditvi sodobnega sveta in se ne vzdržuje izključno z dediščino ali državno rento. Leta 2009 je napisal znanstveno delo o vlogi demokracije v sodobnem svetu, leta 2003 pa so se državljani na referendumu odločili, da mu kot edinemu monarhu na seznamu z referendumom razširijo uradna pooblastila in mu celo dajo pravico veta na odločitve, sprejete na referendumu. Hans Adam II. med to odločitvijo sicer ni igral povsem pošteno, saj je grozil, da bo zapustil državo, če se bo narod odločil napačno. Tedaj na referendumu še ni imel pravice veta.
