Ljudstvo je pričakovalo, da se bo resneje govorilo o odpravi celibata, ki je očitno glavni vzrok za spolne zlorabe otrok pa tudi odraslih vernikov, med njimi so celo redovnice. A se to ni zgodilo, so pa napovedani strožji ukrepi, pred kratkim smo bili seznanjeni, da je tudi slovenska Cerkev ustanovila ekspertno skupino, ki se bo ukvarjala s posamičnimi zlorabami. Ob tem pa prihajajo na dan tako imenovane irske smernice, ki precej jasno opredeljujejo dolžnosti duhovnikov, ki imajo otroke. Vatikan jim je pritegnil, hkrati pa priznal, da jih je v strogi tajnosti imel že prej. Smernice namreč. Seveda malce drugačne.
Ljudje po vaseh, ki imajo svoje duhovnike pod stalnim nadzorom, in tisti, ki imajo dostop do tračev znotraj Cerkve, seveda poznajo več zgodb o otrocih duhovnikov kot jaz, pa tudi sama nisem čisto brez njih. V vasi, kjer sem odraščala, smo imeli mladega, izjemno priljubljenega duhovnika, ki je imel (z isto žensko) dva otroka, tako se je vsaj govorilo. Bila sem pred koncem študija, prepričana, da bom korenito spremenila svet, ko sva se na neki prireditvi zapletla v pogovor. Jaz sem divje napadala celibat, on ga je ognjevito branil, čeprav je vedel, da vem za njegova otroka, ki ju seveda nisem omenjala. Pojasnjeval mi je, da duhovnik preprosto ne more preživljati družine, jaz pa, da protestantje, pravoslavni in muslimani jih pa lahko. Takrat mi seveda še ni bilo jasno, da celibat ni Kristusova zapoved, da so si ga izmislili na papeževem dvoru predvsem zaradi lastnine in dedovanja in manj zaradi duhovnih razlogov. In da so tudi današnji duhovniki moralno obvezani, da svoje premoženje zapustijo Cerkvi, čeprav to seveda ne piše v nobenih javnih dokumentih. Očitno pa je, da obstajajo tajni cerkveni dokumenti, kot je v nekdanji Jugi obstajal tajni Uradni list.
Skrbite zanje!
Mimogrede, omenjenega župnika so ob hudih protestih vaščanov prestavili v oddaljeno faro, a kolikor vem, je skrbel za svoja otroka. Morda je vsaj na nekatere duhovnike z otroki na Štajerskem vplival naslovni škof Vekoslav Grmič, ki je bil za tedanjo (nedvomno pa tudi za današnjo slovensko Cerkev) preveč liberalen. Govorilo se je, da je mladim duhovnikom, ki so se zatekli k njemu po nasvet, kako naj ravnajo, ker se je »zgodilo«, povedal brez ovinkarjenja: »Skrbite za svoje otroke!« Verjamem. Ko sem imela konec osemdesetih z Grmičem intervju, ta je dvignil veliko prahu, sem ga med drugim vprašala, kaj svetuje vernicam, ki so v dilemi zaradi kontracepcije. Bil je zelo kratek in jasen: »To ni stvar Cerkve, ampak para in njunega zdravnika!«
Irske smernice
Irske smernice je sprejela irska škofovska konferenca na pobudo in predvsem pritisk Doylovega gibanja ter drugih nevladnih organizacij. Od duhovnika, ki je postal oče, terjajo, da otroka prizna in poskrbi zanj finančno ter prispeva svoje k njegovi vzgoji. Skratka da prevzame polno očetovsko odgovornost. Vatikan, ki je potrdil irske smernice, očetom duhovnikom seveda »svetuje«, naj se odpovedo duhovniškemu poklicu in sprejmejo odgovornost za mater in otroka, razen v primeru, ko je bil otrok plod bežne zveze in med partnerjema ni bilo navezanosti. V tem primeru naj duhovnik ostane v Cerkvi, poskrbeti pa mora za otroka (pravno, finančno in moralno). Kar je seveda precej drugače kot piše v tajnih dokumentih, ki dopuščajo le finančno podporo.
V irski Cerkvi, ki velja za eno najkonservativnejših nasploh, se že leta dogaja upor vernikov. Ni čisto naključje, da so državljani izvolili za predsednika vlade deklariranega geja, da so množično prihajali na referendum o ukinitvi prepovedi splava z vseh koncev sveta in da so posredno prisilili irsko škofovsko konferenco, da je leta 2017 sprejela smernice, kako ravnati, ko dobi duhovnik otroka. Vse skupaj se je začelo, ko je psihoterapevt Vincent Doyle (takrat se je še pisal po mami) leta 2012 izvedel, da je otrok duhovnika, ki je bil sicer njegov boter in je najbrž celo skrbel zanj. Imel je 28 let, biološki oče je bil takrat že mrtev, a je kljub temu izsilil, da je dobil njegov priimek. Seveda je kmalu ugotovil, da sploh ni edini, po njegovih sledeh so šli številni Irci, neredko so morali priznanje očetovstva izsiliti z analizo DNK. Doyle je ustanovil globalno podporno skupino za otroke duhovnikov, njegovo gibanje Coping International ima več kot 50.000 članov. Pravi, da so otroci duhovnikov povsod in da jih je veliko, zaradi tega je imel Vatikan v globoki ilegali spravljene dokumente o tem, kako ravnati, če se to zgodi. Kako? To mi je pred leti razložil urednik Ognjišča in duhovnik mag. Božo Rustja, ki ima tudi sam kolega, »ki se mu je to zgodilo«. Skratka – duhovnik, ki je postal oče, bi moral zapustiti Cerkev, če ne, pa bi moral materialno poskrbeti za otroka, vendar ne bi smel imeti niti z njim niti z materjo nobenih stikov. Šlo je torej za »ali ali«. V resnici pa je bilo (in je še) precej drugače – nekateri duhovniki otroke zatajijo, osramočene, pa tudi prestrašene matere jih pustijo pri miru, drugi za otroke plačujejo, a ti ne vedo, čigavi so, tretji za otroke skrbijo in jih obiskujejo, njihovo mater pa tudi, četrti, takšnih je precej v Italiji in Španiji, pa priznajo otroke, jim dajo svoj priimek ali se z njihovimi materami celo civilno poročijo – nekateri vsem na očeh prihajajo v službo iz družinskega stanovanja in ne iz župnišča. Statistika pravi, da je na svetu več kot 100.000 poročenih duhovnikov, med njimi niso samo tisti, ki so prestopili med katoliške duhovnike iz drugih krščanskih ver, ki nimajo celibata. Samo v Španiji so našteli več kot 6000 duhovnikov, ki imajo družino, v Italiji naj bi bilo takšnih skoraj ena tretjina. O tem pišejo neodvisni raziskovalci in objavljajo v medijih. A ko sprašuješ Cerkev za uradne podatke, jih kakopak nimajo, tudi v naši »že leta niso imeli takšnega primera«, se bodo pa držali irskih smernic, če se bo »zgodilo«.
Kaj potem, ko nisi več gospod?
Ne samo na podeželju, tudi sicer pravijo duhovniku »gospod«, čeprav je med verniki prvi med enakimi, pa je vendar kot duhovni pastir nad njimi. Kaj potem, če izstopijo iz Cerkve? O tem, kako je, ko nisi več gospod, sem se grenko poučila na neki poroki, o kateri ni nihče nič vedel, s prijateljico sva slučajno zašli tja. Bila je na neki kmetiji visoko v hribih, civilno se je poročil nekdanji duhovnik (ki takrat še ni dobil odpusta iz Cerkve) z materjo svoje triletne hčerkice. Na ohceti je bil le njegov brat z ženo, ni pa bilo niti njegovih niti njenih staršev, bila je namreč iz zelo verne družine. Vse skupaj je bila jasna prispodoba, kaj se zgodi z duhovnikom, ki si izbere drugačno življenjsko pot. Na novomašniški svatbi je imel 400 gostov, veliko cvetja in daril, na turobni poroki z izbranko pa je imel eno samo darilo – drobno punčko, ki se je z vsemi otroškimi ljubeznivostmi oklepala očeta. Takrat mu še ni bilo jasno, kako bo preživljal družino, v Cerkvi ni bil več zaželen, s svojo izobrazbo pa tudi ni nikogar zanimal. Doktorji svetega pisma so težko zaposljivi, previdnejši duhovniki pa se hkrati s svojim poslanstvom izobražujejo tudi za kaj bolj praktičnega, med njimi najdeš psihoterapevte, matematike, filozofe … Kasneje sem izvedela, da je neobičajni ženin postal prodajalec v brezcarinski trgovini, kasneje pa podjetnik.
Vendar obstaja tudi kakšna optimistična zgodba, ki jo dobro poznajo občani Mozirja. Tam so imeli najprej zelo priljubljenega kaplana in kasneje župnika Ivana Suhoveršnika, ta se je zaljubil v bančno uslužbenko, izstopil iz Cerkve in si z njo ustvaril družino. Leta 2002 je kandidiral za župana, in kot poročajo, pometel s konkurenco. Mimogrede – še zmeraj je župan in bo to najbrž tako dolgo, dokler bo sploh želel kandidirati.
Liberalnejši slovenski duhovniki, ki brez dlake na jeziku razpravljajo o celibatu (Cerkev jih najbrž trpi, da ji ne bi kdo očital nedemokratičnosti), pravijo, da bi lahko imeli župniki, ki jim to veliko pomeni, mirno družine, pa ne bi njihovo poslanstvo nič trpelo. Kaj vse se bo moralo zgoditi, da bo Vatikan celibat vendarle resno obravnaval?
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
